Jedro

Ključna za odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka je bila ugotovitev neobstoja vzročne zveze, ki sta jo sodišči nižjih stopenj sprejeli ob presoji premoženjskega in finančnega stanja tožeče stranke pred izdajo in izvršitvijo sporne začasne odredbe. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno sklepali, da v situaciji, ko stranka zaradi svojega siceršnjega slabega poslovanja ne bi dosegla zatrjevanega dobička, odgovornosti za izgubo slednjega ni mogoče naprtiti drugi stranki, saj med zatrjevano škodo (izgubo dobička) in očitanim protipravnim ravnanjem te stranke ne obstaja vzročna zveza.

Revizijski razlogi zoper odločitev o stranski intervenciji pomenijo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti stranskemu intervenientu njegove revizijske stroške v znesku 1.900,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi protipravne izvršitve začasne odredbe Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije št. 2510-5/97 z dne 5. 1. 1999 (v nadaljevanju začasna odredba). Začasno odredbo je izvršila tedanja Agencija RS za plačilni promet (v nadaljevanju APP) tako, da je tožeči stranki na njenem žiro računu blokirala sredstva. Zaradi blokade sredstev naj bi tožeča stranka izgubila dober kader, ni mogla pridobiti novih poslov, nadaljevati del po raziskovalnih projektih, poleg tega pa naj bi bila uničena njen ugled in dobro ime. Odškodninsko odgovornost tožene stranke je tožeča stranka utemeljevala na 26. členu Ustave RS. Sklicevala se je na odločbo Ustavnega sodišča Up 20/99 z dne 25. 5. 1999.(1)

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je utemeljilo na zaključku, da je bilo ravnanje APP protipravno le v času blokade žiro računa tožeče stranke (od 18. 1. 1999 do 15. 9. 1999), zato tožena stranka ne more odgovarjati za kasneje nastalo škodo. Poleg tega je bil finančni in premoženjski položaj tožeče stranke že pred blokado njenega žiro računa slab in tožeča stranka ni bila sposobna izpolniti svoje obveznosti po začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da ni mogoče priznati odškodnine stranki, ki bi morala sama izpolniti arbitražno obveznost, zatrjevana kršitev pa je pomenila le tehnično izpolnitev te obveznosti. Ob upoštevanju vseh okoliščin poslovanja tožeča stranka tudi brez kršitve APP vtoževanega dobička ne bi ustvarila. Med zatrjevano škodo in ugotovljeno kršitvijo APP tako ni vzročne zveze. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih škode zaradi izgube ugleda in dobrega imena pravnim osebam ni priznaval. Poleg tega so realni vzroki za padec ugleda tožeče stranke izvirali iz okoliščin njenega poslovanja in ne iz dejanja APP.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da bi morala tožeča stranka v razmerju s svojim podizvajalcem upoštevati prepoved razpolaganja s sredstvi na svojem žiro računu po začasni odredbi enako, kot morata stranki spoštovati njune medsebojne obveznosti. Sklicevanje tožeče stranke na pogodbe, ki jih je sklenila po deblokadi sredstev na njenem računu, ne more vplivati na odločitev v zadevi. Po deblokadi sredstev bi tožeča stranka lahko poskrbela za angažiranje novih znanstvenih delavcev in bi lahko pridobila status znanstveno raziskovalne organizacije ter sklepala nove posle. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da med ravnanjem APP in zatrjevano škodo ni vzročne zveze.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopa (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Podrejeno pa, da razveljavi samo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču zadevo vrne v novo sojenje.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Stranski intervenient v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

8. Tožeča stranka in njen podizvajalec E., d. o. o., sta za reševanje sporov iz medsebojnega razmerja pooblastili Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Ta je 11. 1. 1999 izdala začasno odredbo, s katero je tožeči stranki prepovedala razpolaganje s sredstvi na njenem žiro računu pri APP do višine 12.632.796 SIT (sedaj 52.715,72 EUR)(1. točka izreka odredbe). APP je naložila, da tožeči stranki ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnih zneskov z žiro računa, vse dokler zaradi izplačila stanje na žiro računu ne bi doseglo zneska iz 1. točke izreka (2. točka izreka odredbe). Odločila je, da začasna odredba velja do izteka osmega dne po tem, ko je bila izdana in vročena dokončna arbitražna odločba (3. točka izreka odredbe).

9. APP je izvršila 2. točko izreka začasne odredbe in v času od 18. 1. 1999 do 15. 9. 1999 blokirala sredstva tožeče stranke na njenem žiro računu. Zaradi blokade sredstev tožeča stranka v tem obdobju ni mogla razpolagati s 215.337,19 SIT (sedaj 898,56 EUR).

10. Tožeča stranka je v letu 1997 ustvarila dobre poslovne rezultate, istočasno pa je veliko investirala v potrebno opremo in zaposlovanje novih kadrov. V letu 1998 tožeča stranka razen dveh pogodb ni imela sklenjenih drugih ali novih poslov, ki bi se finančno realizirali v letu 1999. V celotnem obdobju blokade sredstev je znašal priliv na račun tožeče stranke zgolj 64.000,00 SIT (267,07 EUR).

11. Septembra leta 1998 je tožeča stranka izgubila delo izvajalca na nekaterih projektih, poslovno leto pa je zaključila z izgubo v višini 12.958.105,77 SIT (54.073,22 EUR), ki je presegala polovico kapitala ob začetku leta. Še pred blokado računa je tožeča stranka odsvojila nepremično premoženje in opremo, po blokadi pa je sporazumno prekinila delovno razmerje z znanstvenima delavcema K. in V., zaradi česar je tožeča stranka izgubila status raziskovalne agencije. Razlog za prekinitev delovnega razmerja ni bil v blokadi sredstev tožeče stranke, pač pa v predhodni izgubi dela na projektih in posledično pomanjkanju dela.

12. Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije je 14. 3. 2000 izdala končno arbitražno odločbo, s katero je tožeči stranki naložila plačilo 2.759.724,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 8. 12. 1996 dalje in vrnitev akceptnih nalogov.

Razlogi revizije

13. Revizija kot osrednje vprašanje v sporu sproža vprašanje zakonitosti ravnanja tožene stranke oz. njenega organa APP. Kljub odločbi ustavnega sodišča je sodišče prve stopnje ravnanje tožene stranke štelo za korektno. Zaradi kršitve pravil ZPP je sodišče zmotno odločilo o udeležbi stranskega intervenienta, poleg tega je upoštevalo njegove (prepozne) dejanske navedbe. Podpis arbitražne pogodbe ni pomenil, da se stranki strinjata s prisilno izvršitvijo začasne odredbe, ki bi jo izdala arbitraža. Revident nadalje napada ugotovitev sodišč nižjih stopenj o njegovem slabem poslovanju pred blokado žiro računa. Sodišče pred sprejetjem zaključka o slabem poslovanju tožeče stranke ni presojalo dovolj dolgega obdobja poslovanja. Škodljivi učinki blokade so trajali tudi po njenem prenehanju, saj poslovanja ni bilo mogoče vzpostaviti v enakem obsegu, kot je bilo pred blokado. Sodišče bi moralo za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja izvesti predlagan dokaz z izvedencem ekonomske stroke.

O utemeljenosti revizije

14. Neutemeljen je revizijski očitek, da sta sodišči nižjih stopenj ravnanje APP ocenili kot korektno. Sodišči sta se namreč sklicevali na razloge v ustavni odločbi Up 20/99 z dne 25. 5. 1999 in zaključili, da APP ni imela zakonske podlage, po kateri bi lahko na temelju začasne odredbe, ki jo je izdala Stalna arbitraža pri stranskem intervenientu, blokirala sredstva tožeče stranke na njenem žiro računu.(2) Ker je bilo ugotovljeno, da je APP brez zakonske podlage izvršila izdano začasno odredbo in s tem storila očitano protipravno ravnanje, se revizijske navedbe o kršitvah postopka pri izdaji začasne odredbe in o neutemeljenosti arbitražnega postopka izkažejo kot neodločilne. V enakem smislu so se te navedbe izkazale kot neodločilne ob vloženi pritožbi tožeče stranke, zato se sodišče druge stopnje do njih pravilno ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Revizijski razlogi zoper odločitev o dopustitvi stranske intervencije pomenijo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Relativna bistvena kršitev določb postopka je podana, če sodišče med postopkom kakšne določbe ZPP (konkretno 199. in 201. člen ZPP) ni uporabilo ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Revizija korelacijo med dovoljeno stransko intervencijo in zakonitostjo izpodbijane sodbe zatrjuje zgolj pavšalno, konkretneje pa je ne pojasni. Relevantna bi bila revizija lahko le v delu, v katerem sodiščema nižjih stopenj očita zmotno upoštevanje prepoznih dejanskih navedb stranskega intervenienta.

16. Navedbe, ki jih je stranski intervenient podal v prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2004, so se nanašale na pravno razlago narave začasne odredbe, ki jo je izdala arbitraža, in s tem povezanim pomanjkanjem vzročne zveze v zadevnem postopku. Revizija ne navede, katere konkretne dejanske navedbe stranskega intervenienta, ki utemeljujejo zaključek sodišč o neobstoju vzročne zveze, naj bi bile prepozne. Zgolj sklicevanje na ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 13 in 15 obrazložitve sodbe ne zadostuje. Na pritožbene navedbe, ki so se nanašale na navedeni točki obrazložitve, je revidentu sodišče druge stopnje primerno odgovorilo. Pri tem je treba upoštevati, da zaključka o pomanjkanju vzročne zveze ni utemeljevala le ugotovitev o naravi in pomenu izdane začasne odredbe, ampak zlasti ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s slabim premoženjskim in finančnim položajem tožeče stranke pred njeno izdajo.

17. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je bilo s končno arbitražno odločbo z dne 14. 3. 2000 tožeči stranki naloženo plačilo zamudnih obresti od 8. 12. 1996 dalje, kar pomeni, da je njena obveznost plačati dolgovana sredstva zapadla že v letu 1996. Če bi tožeča stranka svoje obveznosti do podizvajalca E., d. o. o., pravočasno poravnala, arbitražni postopek in z njim povezana izdaja začasne odredbe ne bi bila potrebna.

18. Vrhovno sodišče je po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč, zato ne more upoštevati revizijskih navedb, ki relativizirajo ugotovljeno dejansko stanje ali mu celo izrecno nasprotujejo; niti tistih revizijskih navedb, ki skušajo omajati dokazno oceno sodišč nižjih stopenj. Kot takšne se izkažejo navedbe revizije o (finančni) uspešnosti njenega znanstvenoraziskovalnega dela, o vzrokih za prekinitev delovnega razmerja z dvema raziskovalnima delavcema in o projektih „A.“ in „V.“. Neutemeljeno je nadalje tudi sklicevanje revizije na zmotnost zavrnitve dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Kot je revidentu že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ugotavljanje nastale škode ob ugotovljenem neobstoju vzročne zveze kot eni izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ni bilo potrebno. Posledično je odpadla tudi potreba po izvajanju dokaznega postopka za ugotovitev obsega škode in s tem izvedba dokaza z izvedencem ekonomske stroke.

19. Iz istega razloga se kot neodločilne izkažejo revizijske navedbe o nastali škodi po odpravljeni blokadi sredstev na žiro računu. Ključna za odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka je bila ugotovitev neobstoja vzročne zveze, ki sta jo sodišči nižjih stopenj sprejeli ob presoji premoženjskega in finančnega stanja tožeče stranke pred izdajo in izvršitvijo sporne začasne odredbe. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno sklepali, da v situaciji, ko stranka zaradi svojega siceršnjega slabega poslovanja ne bi dosegla zatrjevanega dobička, odgovornosti za izgubo slednjega ni mogoče naprtiti drugi stranki, saj med zatrjevano škodo (izgubo dobička) in očitanim protipravnim ravnanjem te stranke ne obstaja vzročna zveza. Do izgube na premoženju tožeče stranke bi glede na normalen tek stvari prišlo v vsakem primeru, tudi brez škodnega ravnanja tožene stranke.

20. Revizija sodiščema nižjih stopenj tudi očita, da sta pri sprejemu zaključka o slabem poslovanju tožeče stranke upoštevali prekratko (nekajmesečno) obdobje pred blokado žiro računa tožeče stranke. Očitek je neutemeljen, saj sta sodišči izčrpno presojali premoženjsko in finančno stanje v zadnjih dveh letih pred blokado. Pri tem pa revizija niti ne pojasni, kakšno obdobje bi bilo primernejše za ugotavljanje uspešnosti poslovanja tožeče stranke niti kako bi ugotovitve o poslovanju v letih 1996 in pred tem lahko vplivale na drugačen zaključek o poslovanju tožeče stranke pred blokado njenega računa.

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, nosi sama svoje stroške in mora stranskemu intervenientu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003, 70/2003, 115/2006, 121/2007, v nadaljevanju OT) znašajo ti skupaj 1.900,84 EUR in zajemalo 1.537,65 EUR stroškov sestave odgovora na revizijo (3. točka tarifne številke 21 OT), 20,42 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (13. člen OT), oboje povečano za 22 % DDV.

(1) Odločbo je izdal tričlanski senat Ustavnega sodišča. V njeni obrazložitvi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da se stranke ne morejo dogovoriti za takšne pristojnosti arbitraže, na podlagi katerih bi ta lahko izdajala akte prisile. Ker začasna odredba, izdana v arbitražnem postopku, ne more imeti učinka sklepa o izvršbi, tudi ne more zavezovati strank - zlasti pa tudi ne tretjih - tako kot jih zavezuje sklep o začasni odredbi, izdan v sodnem postopku.

(2) Primerjaj 10. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter 12. in 13. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.