Jedro

Da bi sodišče vzelo po vsebini v obravnavo tožbo tožeče stranke, ki je po svojem pravnem statusu pravna oseba zasebnega prava, bi morala ta v zadostni meri izkazati, da ji izpodbijani akt posega v njen pravni interes ali določeno pravico v smislu 3. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Tožeča stranka te procesne predpostavke ni izpolnila, saj je v tožbi le pavšalno navedla, da ji izpodbijani akt posega v njen pravni položaj oziroma njeno procesno pravico, češ da posega v pravico stranke zadevnega upravnega postopka (za priznanje mednarodne zaščite za člane družine) in njenega pooblaščenca po 1. oziroma 2. odstavku 82. člena ZUP. Vendar iz vložene tožbe izhaja, da je niso vložili člani družine A., niti njihov pooblaščenec.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim aktom, četudi v obliki dopisa, odločila o prošnji tožeče stranke za vpogled v upravni spis (za mednarodno zaščito za družino A.), ki se po pravnomočnosti odločitve nahaja v arhivu. Ob preučitvi zadeve tožena stranka izpostavlja 82. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki določa, „da imajo stranke postopka pravico seznaniti se z dokumenti zadeve, ki pred tem verjetno izkažejo, da imajo od tega pravno korist“. Navaja še, da je v komentarju ZUP jasno opredeljeno, da se lahko stranka oziroma druge zainteresirane osebe seznanijo z dokumenti, za čas trajanja postopka. Glede na to, da je postopek za pridobitev mednarodne zaščite za družino A. pravnomočno končan, stranka pa ni priložila novega pooblastila, tožena stranka meni, da do vpogleda v spis naslovnik navedenega dopisa, sedaj tožeča stranka, ni upravičena.

Tožeča stranka se z izpodbijanim aktom ne strinja in meni, da je odločitev upravnega organa napačna, kar podrobneje pojasnjuje v svoji vlogi - pritožbi zoper zavrnitev zahteve za vpogled v spis z dne 23. 7. 2012, ki jo je tožeča stranka vložila pri toženi stranki, slednja pa jo je ob sklicevanju na 4. odstavek 65. člena ZUP odstopila kot tožbo v upravnem sporu v pristojno reševanje Upravnemu sodišču. Sodišče je tožečo stranko pisno pozvalo na dopolnitev vloge, če naj jo sodišče obravnava kot tožbo v upravnem sporu, ter ji za to podalo navodila ob sklicevanju na določila 2. in 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) ter 22. člena ZUS-1 v povezavi s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Po pozivu sodišča je tožeča stranka v danem roku pravočasno dne 4. 9. 2012 vložila dopolnitev tožbe, v kateri med drugim navaja, da je tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks na podlagi 4. odstavka 10. člena ZST-1. Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011 in 82. člen ZUP navaja, da ima tožeča stranka v predmetni zadevi (družine A.) pravico do vpogleda v upravni spis, v katerem nastopa B.B. kot pooblaščenec strank, saj se v navedenem spisu nahaja originalno pooblastilo, ki ga v fotokopiji prilaga tožbi (priloga A4). Meni, da tožena stranka v izpodbijanem aktu napačno navaja, da imajo stranke pravico seznaniti se z dokumenti zadeve, če pri tem verjetno izkažejo, da imajo od tega pravno korist, saj to namreč velja zgolj za osebe po 2. odstavku 82. člena ZUP. Povsem nesporno pa je za tožečo stranko, da strankam ni potrebno izkazovati pravnega interesa za vpogled v svoj spis, kar izrecno izhaja tudi iz 1. odstavka 82. člena ZUP. Tudi v zvezi s časovno neomejenostjo pravice do vpogleda v spis tožeča stranka opozarja na citirano odločitev Ustavnega sodišča pod točko 13 in še dodaja, da upravičenje tožeče stranke do vpogleda v spis izhaja iz pravice strank po 1. odstavku 82. člena ZUP, kot tudi iz danega pooblastila strank. Podrejeno pojasnjuje, da ima tožeča stranka pravico vpogledati v spis in v zvezi s tem sprožiti upravni spor tudi na podlagi 2. odstavka 82. člena ZUP ter se pri tem sklicuje na argumentacijo Ustavnega sodišča v citirani odločbi pod točko 14. Tožeča stranka izpostavlja, da za razliko od citirane ustavne odločbe v konkretnem primeru ne gre za pravico drugega do vpogleda v spis v smislu 2. odstavka 82. člena ZUP, temveč gre za pravico stranke in njenega pooblaščenca po 1. odstavku 82. člena ZUP. Pravna korist tožeče stranke, ki se zahteva po 2. odstavku 82. člena ZUP pa izhaja iz njenega položaja kot pooblaščenec, ki je stranke zastopal do odločitve o glavni zadevi, sploh glede na dejstvo, da so bile stranke – družina A., nedavno vrnjene v Republiko Slovenijo in so bila v zadevi opravljena nova uradna dejanja. Nadalje ima tožeča stranka pravno korist za vpogled v spis kot predstavnik civilne družbe, ki deluje na področju mednarodne zaščite s ciljem zagotavljanja pravne varnosti prosilcev in preprečevanja morebitnih kršitev njihovih zakonsko zagotovljenih pravic. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt tožene stranke spremeni tako, da tožeči stranki dovoli vpogled v upravni spis družine A. v postopku zaradi pridobitve mednarodne zaščite, oziroma podrejeno, da izpodbijani upravni akt tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje ter ji naloži, da tožeči stranki dovoli vpogled v upravni spis družine A. v postopku zaradi pridobitve mednarodne zaščite.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je predložila hkrati s predmetnim upravnim spisom na poziv sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1, navaja, da je ravnala zakonito in pravilno ter v celoti prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno. V nadaljevanju podrobno kronološko opisuje potek postopka v izpostavljeni zadevi (priznanja mednarodne zaščite družini A.). Vendar je navedeni postopek evidentno pravnomočno zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 12. 10. 2011, zato tožena stranka meni, da pooblastilo z dne 8. 9. 2011 ne more predstavljati pooblastila za zastopanje družine A. v popolnoma novem postopku, ki se je začel po njihovi vrnitvi iz Kraljevine Nizozemske, še zlasti, ker družina A. v slednje navedenem postopku tudi ni zahtevala stika s tožečo stranko oziroma B.B. Ker tožeča stranka zaradi pomanjkanja pooblastila glede vpogleda v pravnomočno zaključeno upravno zadevo ne more nastopati kot stranka, mora za vpogled izkazati pravni interes, česar pa že s prvim zaprosilom z dne 9. 7. 2012 ni izkazala, niti ni navedla, zakaj želi dejansko vpogledati v spis. Šele po pozivu uradne osebe je pojasnila, da želi v spis vpogledati z namenom ugotovitve okoliščin vračanja na Hrvaško, vendar pri tem tožeča stranka ni podala pravne koristi, ki bi jo imela z vpogledom v pravnomočno zaključeno upravno zadevo, temveč je navedla zgolj dejanski interes, ki pa ne zadošča za vpogled v spis na podlagi 82. člena ZUP v povezavi s 43. členom ZUP. Za toženo stranko so navedbe tožeče stranke v tožbi, da njena pravna korist izhaja iz njenega položaja kot pooblaščenca, ki je stranko zastopal do odločitve o glavni stvari, irelevantne, saj toženi stranki ni znano, katere so glavne in katere postranske zadeve. Po mnenju tožene stranke je očitno, da družina A. v postopku, glede katerega tožeča stranka zahteva vpogled, tožeče stranke ne želi kot pooblaščenca, saj v postopku ni zahtevala njene prisotnosti, kar pa je edino relevantno. Nadalje meni, da se toženi stranki ne zdi relevanten pravni interes, ki ga v tožbi uveljavlja tožeča stranka rekoč, da ima pravni interes kot predstavnik civilne družbe, ki deluje na področju mednarodne zaščite s ciljem zagotavljanja pravne varnosti prosilcev in preučevanja morebitnih kršitev njihovih zakonsko zagotovljenih pravic, saj to po prepričanju tožene stranke zagotavljajo sodišča, ki izvajajo sodni nadzor nad odločitvami tožene stranke, medtem ko tožeča stranka lahko nastopa zgolj kot pooblaščenka prosilca, ki pa jo mora za to izrecno pooblastiti. Da bi lahko tožeča stranka samo sebe oklicala za predstavnika civilne družbe in že zgolj zaradi tega dejstva vpogledovala v spise vseh prosilcev za mednarodno zaščito, bi bilo po mnenju tožene stranke protizakonito.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznih fizičnih in pravnih oseb ter organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (1. odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno (1. odstavek 7. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da mora sodišče, preden meritorno odloči v upravnem sporu, najprej opraviti preizkus popolnosti in razumljivosti tožbe. Prav tako pa mora opraviti tudi njen preizkus v smislu določil 36. člena ZUS-1, to je preizkus procesnih predpostavk, vključno z ugotovitvijo obstoja aktivne in pasivne legitimacije za tožbo. Ob tem pa mora tudi upoštevati, da ZUS-1 z določilom 1. odstavka 2. člena ureja predmet izpodbijanja s tem, da sodišče odloča le o zakonitosti dokončnih posamičnih (upravnih) aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, medtem ko o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Šele tako opravljen preizkus tožbe, ki mora biti popolna in razumljiva, upoštevaje 30. in 31. člen ZUS-1, daje ob izpolnjevanju procesnih predpostavk sodišču podlago za vsebinsko odločanje o tožbi.

Da bi sodišče vzelo po vsebini v obravnavo predmetno tožbo tožeče stranke, C. Ljubljana, ki je po svojem pravnem statusu pravna oseba zasebnega prava, pa bi morala v zadostni meri izkazati, da ji izpodbijani akt posega v njen pravni interes ali določeno pravico v smislu 3. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, kar je, med drugim, procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe. Tožeča stranka te procesne predpostavke ni izpolnila, saj je v tožbi le pavšalno navedla, da ji izpodbijani akt posega v njen pravni položaj oziroma njeno procesno pravico, češ da posega v pravico stranke zadevnega upravnega postopka (za priznanje mednarodne zaščite za člane družine A.) in njenega pooblaščenca (B.B.) po 1. oziroma 2. odstavku 82. člena ZUP. Vendar iz vložene tožbe izhaja, da je niso vložili člani družine A., niti njihov pooblaščenec B.B., ki so ga člani družine A. – A.C., A.D., A.F. pooblastili s tožbi priloženim pooblastilom (v fotokopiji – priloga A4) za zastopanje v postopku pridobitve mednarodne zaščite, vključno s postopki pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem RS. Ker tožeča stranka v tožbi niti po dopolnitvi, ni pojasnila ali utemeljila, v čem je prizadet njen pravni položaj oziroma njen pravno zavarovan zasebni interes, je sodišče tožbo ob njenem predhodnem preizkusu zavrglo.

Odločitev o zavrženju tožbe je sodišče sprejelo ob predhodnem preizkusu tožbe, ker niso izpolnjene procesne predpostavke iz 3. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.