Jedro

Bistven kriterij za presojo obstoja nadaljevanega motilnega ravnanja je, ali to ravnanje poteka nepretrgoma daljše časovno obdobje, pri čemer prvotno stanje v vmesnem času ni ponovno vzpostavljeno.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni v roku 8 dni vzpostaviti stanje pred motenjem posesti in tožečima strankama omogočiti nemoten dostop z javne ceste po obstoječi poti na parc. št. 1 (ID znak 1/3-0) do parc. št. 2 (ID znak 1/2-0), tako da zasujeta izkopano jamo ter odstranita betonski steber in mrežo ob njej, da bo omogočen nemoten dostop in dovoz s primernimi prevoznimi sredstvi (osebni avtomobil, traktor Deutz 550 s prikolico). Toženi stranki sta se dolžni vzdržati vsakega takega ali podobnega dejanja, s katerim bi motili dostop in dovoz po tej poti (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo z zahtevkom, da sta toženi stranki z iste poti dolžni odstraniti razširjen vrt (II. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožečima strankama povrneta pravdne stroške v višini 1.161,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnika se pritožujeta zoper II. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženca sta z razširitvijo vrta le nadaljevala prvo motilno ravnanje, vse do danes pa prvotno stanje ni bilo vzpostavljeno. Sklicujeta se na sklep I Cp 1457/2013. Ker gre za nadaljevano motilno ravnanje, 30 dnevni rok pred razširitvijo tožbe 15. 9. 2015 ni potekel. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženca se pritožujeta zoper I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Tožnika imata dostop do svoje nepremičnine neposredno z javne ceste in njuna posest sporne poti v skladu s sklepom II Cp 2403/2009 ni bila izključujoča. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožencev, da tožnika nista izvajala zadnje mirne posesti. Iz izpovedb prič izhaja, da sta tožnika vozila po spornem dvorišču v času njune odsotnosti in da sta se jima umikala. Fotografije tožnikov prikazujejo posamične dogodke, ko sta tožnika zlorabila njuno odsotnost. Tudi iz izpovedbe A.A. izhaja, da je tožnik vozil mimo hiše tožencev v času njune odsotnosti. V skladu z njeno izpovedbo sta tožnika uporabljala parkirišče na severni strani, ko sta toženca uporabljala dvorišče za lastne potrebe. Iz fotografij št. 21 do 25 izhaja, da je tožena stranka na svojem dvorišču parkirala poljubno. Sodišče je zmotno presodilo, da iz fotografij izhaja, da sta toženca parkirala na južnem delu parcele, da sta tožnika lahko uporabljala pot. V skladu s sklepom I Cp 389/2013 ni podano motilno ravnanje, saj imata tožnika do svoje parcele urejen dostop s severne strani. Ravnanje tožencev torej nima niti praktičnega niti ekonomskega pomena za tožnika. Toženca sta zelenjavni vrt razširila konec junija, tožnika pa tega do konca julija nista opazila. Ker se sodišče do teh dejstev ni opredelilo, je kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člen Ustave in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi B.B. in se ni prepričalo o višini balkona ter traktorja. Tožnika sta zahtevala, da se jima omogoči prehod s traktorjem Deutz 550 s prikolico, čeprav B.B. s tem traktorjem lansko leto ni pripeljal drv. Glede možnosti vožnje s traktorjem pod njunim balkonom in njegove znamke je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep namreč ne vsebuje razlogov, zakaj sta toženca dolžna omogočiti dovoz s traktorjem Deutz 550 s prikolico, ki med postopkom ni bil omenjen. Tožnika sta pravni interes izgubila z zamudo roka za vložitev tožbe glede razširjenega zelenjavnega vrta. Niti z avtomobilom niti s traktorjem ni mogoče priti mimo zelenjavnega vrta, kar je bilo tekom postopka nesporno ugotovljeno. Posledično tožnika nimata pravnega interesa za zahtevek iz I. točke izreka, ki je dejansko neizvršljiv. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Tožnika sta odgovorila na pritožbo tožencev in predlagala njeno zavrnitev. Navedla sta, da sta sporno pot uporabljala od leta 1974 do februarja 2015, in sicer tudi v času prisotnosti tožencev. Razširitev vrta iz II. točke izreka predstavlja nadaljevanje motilnih ravnanj, ki so bila pričeta že 24. 2. 2015. 5. Toženca sta odgovorila na pritožbo tožnikov in predlagala njeno zavrnitev. Navedla sta, da razširitev vrta ni del nadaljevanega motilnega ravnanja. Tožnika se v pritožbi zmotno sklicujeta na sklep I Cp 1457/2013, v skladu s katerim je za opredelitev nadaljevanega motilnega ravnanja bistveno, da je posest motena na enak način dalj časa. Sklicujeta se tudi na sklep II Cp 913/2011 in navajata, da v konkretnem primeru nobeno dejanje ni bilo izvršeno na enak način in z enakimi sredstvi. Tožnika poskušata izkriviti namen instituta nadaljevanega motilnega ravnanja, saj želita doseči podaljšanje roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Namen tega instituta je, da teče rok iz 32. člena SPZ že od prvega motilnega dejanja.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe tožencev

7. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika imela posest sporne poti pred motenjem. Zaradi takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do trditev tožencev, da tožnika nista izvajala zadnje mirne posesti. Toženca se neutemeljeno sklicujeta na sklep II Cp 2403/2009(1) z argumentom, da naj posest tožnikov ne bi bila izključujoča. Iz izpovedb prič A.A., C.C. in B.B. namreč izhaja, da sta bili pravdni stranki soposestnici sporne poti pred nastalim motenjem, kar predstavlja bistveno razlikovalno okoliščino od dejanskega stanja v zadevi II Cp 2403/2009. Toženca v pritožbi neutemeljeno navajata, da iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da sta tožnika po sporni poti vozila v času odsotnosti tožencev. Sklicevanje na izpovedbo A.A. je vzeto iz konteksta njene celotne izpovedbe, iz katere izhaja, da sta tožnika vozila po sporni poti tudi v času, ko sta bila toženca doma. Pritožbena navedba, da sta toženca zlorabila odsotnost tožencev, nima opore v dokaznem postopku, sklicevanje na fotografije št. 21 do 25 pa ne more omajati ugotovitev sodišča prve stopnje.

8. Nista utemeljena pritožbena očitka o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja z argumentom, da bi se sodišče moralo prepričati o višini balkona tožencev ter traktorja s prikolico, ki naj bi vozil po sporni poti. V skladu z 212. členom ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, toženca pa nista podala konkretizirane trditvene podlage za ugotavljanje višine balkona ter traktorja(2). Ravno tako ni utemeljeno pritožbeno nestrinjanje z znamko traktorja iz I. točke izreka. Toženca sta namreč dolžna tožnikoma omogočiti nemoten dostop in dovoz po sporni poti s primernimi prevoznimi sredstvi. Pojem primerno prevozno sredstvo je pravni standard, toženca pa tekom postopka nista konkretizirano ugovarjala, da traktor Deutz 550 s prikolico ne predstavlja primernega prevoznega sredstva.

9. Pritožbene navedbe o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic z argumentom, da tožnika do konca julija nista opazila razširjenega zelenjavnega vrta in da imata dostop do svoje parcele s severne strani, niso utemeljene. V okoliščinah konkretnega primera predstavlja namreč odločilno pravno relevantno vprašanje ugotavljanje dejstva, ali sta toženca kot soposestnika storila takšno dejanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja soposesti sporne poti. Posledično je nerelevantna pritožbena navedba, da imata tožnika možnost dostopa do svoje parcele s severne strani. Toženca se tudi neutemeljeno sklicujeta na sklep I Cp 389/2013(3). Dejansko stanje v zadevi I Cp 389/2013 je namreč drugačno od okoliščin konkretnega primera, saj parkirišče tožnikov na severni strani parcele tožnikoma ne omogoča dostopa s primernim prevoznim sredstvom neposredno do njune hiše. Ravno tako se toženca neutemeljeno sklicujeta na odsotnost pravnega interesa tožnikov zaradi razširjenega zelenjavnega vrta. Sodišče prve stopnje je namreč materialnopravno zmotno presodilo pravno naravo motilnega ravnanja iz II. točke izreka, kar je tudi razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa, kot bo razvidno iz nadaljevanja.

Glede pritožbe tožnikov

10. Tožnika utemeljeno opozarjata, da motilno ravnanje iz II. točke izreka predstavlja nadaljevano motilno ravnanje, ki se je pričelo 24. 2. 2015. Bistven kriterij za presojo obstoja nadaljevanega motilnega ravnanja je, ali to ravnanje poteka nepretrgoma daljše časovno obdobje, pri čemer prvotno stanje v vmesnem času ni ponovno vzpostavljeno(4). Takšni so tudi nosilni razlogi v zadevi II Cp 913/2011(5), zato se toženca v odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicujeta na navedeno odločbo. V konkretnem primeru so imela vsa motilna ravnanja namen preprečiti vožnjo tožnikov po sporni poti, prvotno stanje posesti pa ni bilo vzpostavljeno. Posledično je materialnopravno zmotno stališče tožencev v odgovoru na pritožbo, da ravnanje iz II. točke izreka ni del nadaljevanega motilnega ravnanja, ker naj posamična motilna ravnanja ne bi potekala na enak način. V skladu z 32. členom SPZ je torej pravočasno vložena tožba tožnikov za prvo motilno ravnanje zajela tudi motilno ravnaje iz II. točke izreka in je sodišče prve stopnje zaradi napačne materialnopravne presoje obstoja nadaljevanega motilnega ravnanja zmotno zavrglo del tožbe, ki obsega tožbeni zahtevek iz II. točke izreka in zato zahtevka v tem delu ni vsebinsko obravnavalo.

11. Ker opisana dejanja iz I. in II. točke izreka tvorijo nadaljevano motilno ravnanje, zavrženje dela tožbe s tožbenima zahtevkom iz II. točke izreka pa dejansko onemogoča izvršitev njegove I. točke, izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje samemu sebi. Posledično je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti zaradi kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ugodilo obema pritožbama in sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člen ZPP). V novem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče vsebinsko odločiti tudi o delu zahtevka, iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa ob upoštevanju ostalih razlogov navedenih v tem sklepu.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2. 4. 2010. Op. št. (2): Prim. list. št. 14. Toženca sta trdila, da pod njunim balkonom večja vozila fizično ne bi mogla peljati. Takšna trditev je po oceni pritožbenega sodišča premalo konkretizirana.

Op. št. (3): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 2013. Op. št. (4): Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2. 4. 2014, opr. št. II Cp 92/2014. Op. št. (5): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 31. 8. 2011.