Jedro

Iz opisanega ravnanja oškodovanca in njegovih izjav pričama ni mogoče sklepati, da je pristal na to, da si kdo vozilo prilasti oziroma da je nedvomno izrazil voljo, da ga ne želi imeti več v lastnini ter da je lastninska pravica z opustitvijo stvari prenehala (prvi in drugi odstavek 102. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) in v tem primeru tudi ne bi podal prijavo na policijo, ko je ugotovil, da vozila ni več.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 4497/2016 z dne 12. 4. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po drugem v zvezi s prvim odstavkom (pravilno po drugem odstavku) 204. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki ju navaja v uvodu, pritožba v nadaljevanju ne obrazloži, temveč graja le dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, prav tako pa se ne strinja s kazensko sankcijo, ki je bila izrečena obdolžencu.

5. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja ni ugotovilo zmotno in nepopolno, kot trdi pritožba. Ustrezno je razjasnilo vsa odločilna dejstva, pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Pritožbeno sodišče z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe soglaša in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, da si tujo stvar protipravno prilasti, a je zaključek zmoten, saj je upravičeno domneval, da je vozilo lastnik opustil. Bilo je v izjemno slabem stanju, dalj časa je stalo ob cesti zapuščeno, obdolženec je poizvedoval o podatkih o lastniku ter na njem pustil listek s svojo telefonsko številko z namenom, da ga odkupi. Tudi izvedenec je ugotovil, da popravilo ne bi bilo ekonomsko upravičeno, ker bi stroški popravila večkrat presegli vrednost vozila, pojasnil pa je tudi, da se takšna in podobna vozila dajejo v uničenje, na avtoodpadu pa bi zanj ponudili največ 50,00 EUR. Da je vozilo delovalo opuščeno in brez lastnika, potrjujeta tudi izpovedbi prič E. B. in K. M. Prvi je povedal, da naj bi vozilo tam stalo vsaj tri do štiri leta, da je menil, da je opuščeno in ga je nameraval odpeljati na avtoodpad, ker je stalo na njegovi nepremičnini in mu povzročalo škodo, a bi moral še sam plačati 200,00 ali 300,00 EUR, drugi pa je povedal, da se oškodovanec za popravilo ni odločil, ker bi bil strošek popravila previsok in ga je prestavil na travnik v tuji lasti. Ravnanje oškodovanca B. B., ko zaradi nesorazmernih stroškov ni popravil vozila, temveč ga je le prestavil na drugo mesto, tako potrjuje, da je vozilo opustil. 7. Pritožba nima prav. Prikazati želi, da je bil obdolženec v dejanski zmoti, ko je menil, da gre za vozilo, ki ga je lastnik opustil in je zato na njem lastninska pravica prenehala. Za takšno sklepanje pa sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, pa tudi obdolženec se ni tako zagovarjal. Nasprotno, povedal je, da ga je, potem ko je na avtomobilu pustil listek z napisom, da avtomobil kupi, nekdo poklical in sta se dogovorila za ceno, torej se je zagovarjal, da je o odkupu govoril z lastnikom avtomobila, ne pa da je domneval, da je vozilo opuščena stvar. Iz njegovega zagovora torej izhaja, da se je dogovoril za odkup, zato so vse pritožbene navedbe glede vrednosti avtomobila in navedb prič E. B. in K. M. o tem, v kakšnem stanju je bil avtomobil, nepomembne. Sicer pa pritožba nima prav, ko navaja, da je iz izpovedb navedenih prič razvidno, da je bilo vozilo opuščeno. E. B. je povedal, da je bil avtomobil v lasti nekega Roma, ki ga je parkrat poklical in mu povedal, da ga bo odpeljal ter da ga bo prodal po delih, on pa mu je dal rok, do katerega ga naj odpelje, a tega ni storil, K. M. pa je povedal, da se lastnik za popravilo ni odločil, temveč ga je prestavil na sosednji travnik, da pa sta bila „na vezi“ za primer, da bi mu avtomobil prodal, a je rekel, da ga želi obnoviti. Iz opisanega ravnanja oškodovanca in njegovih izjav pričama ni mogoče sklepati, da je pristal na to, da si kdo vozilo prilasti oziroma da je nedvomno izrazil voljo, da ga ne želi imeti več v lastnini ter da je lastninska pravica z opustitvijo stvari prenehala (prvi in drugi odstavek 102. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) in v tem primeru tudi ne bi podal prijavo na policijo, ko je ugotovil, da vozila ni več. Sodišče prve stopnje je v sodbi utemeljeno zaključilo, da je vsakemu, še posebej pa obdolžencu kot osebi z izkušnjami z nakupi in prodajo vozil, kot je izpostavil sam, znano, da je redna pot nakupa avtomobila preko za to predvidenega postopka pri upravni enoti ali drugi pooblaščeni organizaciji in z izmenjavo ključa za kupnino, pa je odpeljal avtomobil, za katerega ni plačal kupnine, ne ob prevzemu ne kasneje, in da ga je nedvomno odpeljal brez vednosti lastnika.

8. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni upoštevalo zagovora obdolženca, ki svoje obrambe ni spremenil. Iz razlogov napadene sodbe je razvidno, da je zagovor obdolženca pravilno povzelo in tehtno ter podrobno obrazložilo, zakaj mu ne verjame, ko je zatrjeval, da je med njim in lastnikom obstajal dogovor, da lahko vozilo proti plačilu odpelje. Pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more spremeniti okoliščina, da obdolženec ključa avtomobila ni potreboval, ker je bil v nevoznem stanju, kar poudarja pritožba, prav tako pa pritožba nima prav, ko trdi, da niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ker obdolžencu ni bilo dokazano, da je imel namen trajne prilastitve tuje premične stvari. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je ravnal premišljeno, z namenom odtujiti avtomobil, ker ga je potreboval kot vir rezervnih delov za svoj enakovrstni avtomobil, zaradi česar se je odločil vozilo, ki ga je že večkrat opazil in videl, da je v slabem stanju, odpeljati brez vednosti lastnika, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča pokazal izveden dokazni postopek.

9. Tudi v ostalem pritožba ponuja dokazno oceno, ki ji ne gre pritrditi. Navaja, da sta oškodovanec in priča A. V. neverodostojna, ko trdita, da med oškodovancem in obdolžencem ni bilo dogovora o prodaji avtomobila, pri čemer A. V. niti ni vedela, koliko časa so imeli vozilo, ki ga je obdolženec odpeljal in koliko časa je bilo parkirano pri Avtoservisu, zato očitno tudi ni bila seznanjena z dogovorom med obdolžencem in oškodovancem, z obdolžencem pa sta tudi različno izpovedovala o tem, ali je imelo vozilo sprednjo masko, po kateri naj bi ga A. V. prepoznala. Oškodovanec je obdolženca izsiljeval za denar, najprej je želel izsiliti plačilo v višini 7.000,00 EUR, nato 5.000,00 EUR ter 4.000,00 EUR, v kazenski ovadbi je navedel znesek 1.500,00 EUR, v kazenskem postopku pa je priglasil premoženjskopravni zahtevek v višini 5.000,00 EUR, kar zagotovo ni dejanska vrednost vozila, temveč je očitno, da je želel na račun obdolženca dobiti denar, zato je tudi zanikal obstoj dogovora. Pritožba poudarja, da je oškodovanec poklical policijo in jo obvestil o domnevni kraji šele po tem, ko mu je obdolženec rekel, da bo zaradi izsiljevanja poklical policijo, kar prav tako ni običajno vedenje oškodovanca, ki naj bi mu bilo vozilo protipravno odtujeno. Neverodostojnost oškodovanca pa potrjuje tudi njegova neresnična trditev, da je vozilo uporabljal in da se je pri serviserju nahajalo le dva meseca, a je bilo nevozno in že več let odjavljeno iz prometa, kar potrjuje, da ga ni imel namena uporabljati, bilo je odklenjeno in zato v njem tudi ni mogel imeti vrednih dokumentov, kot je zatrjeval obdolžencu. Oškodovanec je neresnično izpovedoval tudi, ko je trdil, da se je vozilo nahajalo pri serviserju, čeprav je stalo na nepremičnini, ki je bila v lasti E. B. Do razhajanj in neskladnosti v izpovedbah oškodovanca in priče A. V. se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pri čemer je v sodbi zapisalo, da je oškodovanec podal ovadbo istega dne, ko je bil opažen in slikan obdolženec, kar pa ne drži, saj je oškodovanec povedal, da je ni podal istega dne.

10. Pritožbeni dokazni oceni ni mogoče pritrditi. Prikazati želi, da se je obdolženec dogovoril z oškodovancem za nakup vozila, nato pa je slednji lažno prikazal, da mu je bilo odtujeno, da bi obdolženca izsiljeval za denar. Sodišču prve stopnje očita, da okoliščin, ki jih navaja pritožba in kažejo na neverodostojnost oškodovanca in priče A. V., ni upoštevalo, a nima prav. V zvezi z zneski, ki jih je zahteval oškodovanec, je pravilno zaključilo, da nimajo odločilnega pomena za presojo zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja in predhodnega ravnanja obdolženca, tehtno pa je obrazložilo tudi, zakaj ne verjame obdolžencu, da je bil z lastnikom dogovorjen, da vozilo odpelje. Iz izpovedb prič je namreč razvidno, da jim je oškodovanec povedal, da mu je bil avtomobil ukraden in da ga ni hotel prodati, oškodovančeva žena pa je videla, ko ga je peljala avtovleka in je to fotografirala, med drugim pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da je obdolženec v zagovoru povedal, da je oškodovancu, ko je prišel na njegovo dvorišče, povedal, da ima njegovo vozilo Rover 75, in da če bi obdolženec res menil, da je oškodovanec prišel k njemu zato, da poračunata za avtomobil, kot je povedal v zagovoru, ga ne bi seznanjal z dejstvom, da ima njegovo vozilo. Zato je utemeljeno sklenilo, da dogovor o prodaji vozila ni obstajal, kar je razvidno tudi iz okoliščine, da je oškodovanec takoj po dogodku prijavil policiji, da je vozilo odtujeno, pri čemer za razsojo v zadevi dejansko ni pomembno, ali je bilo vozilo brez maske že, ko je bilo odtujeno, kar izpostavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi utemeljeno poudarilo, da kljub temu, da oškodovanec vse do 26. 2. 2019 ni stopil v stik z obdolžencem, torej skoraj dva meseca od prevzema vozila, obdolženec ni povedal, da bi v tem času vzpostavil ali poskusil vzpostaviti kakršenkoli stik z njim, kljub temu, da je razpolagal z njegovim vozilom brez ključa, zato da bi opravila prepis vozila ali da bi ga plačal, ter da tudi to nedvomno kaže na njegov namen, da si vozilo protipravno prilasti. Pritožba neutemeljeno navaja, da so v izpovedbah oškodovanca in A. V. nasprotja, do katerih bi se moralo sodišče opredeliti in v njih prepoznati, da sta zato neverodostojna. Pri tem poudarja podrobnosti, ki glede na obdolženčev zagovor in izvedene dokaze niso pomembne in tudi ne potrjujejo zaključka, da sta priča in oškodovanec glede bistvene okoliščine, to je obstoju dogovora o odkupu avtomobila, neverodostojna. Čeprav je vozilo stalo najprej na zemljišču servisne delavnice, nato pa je bilo prestavljeno na bližnjo nepremičnino E. B., kjer je bilo dalj časa, ne le kratek čas, kot je povedal oškodovanec, navedeno ne potrjuje, da je imel obdolženec pravico, da vozilo odpelje, pa tudi ne, da oškodovanec ni govoril resnice, ko je povedal, da mu je bilo protipravno odtujeno. Tudi okoliščina, kdaj točno je podal oškodovanec ovadbo, ni odločilna. Oškodovanec je povedal, da odtujitve vozila ni takoj prijavil policiji zato, ker je najprej poskušal priti do mehanika, ki v petek oziroma v soboto ni delal oziroma je bil na dopustu, in da zato misli, da je policijo poklical kasneje. Takšna razlaga je povsem sprejemljiva in ne potrjuje, da bi bil oškodovanec glede tega v svoji izpovedbi neverodostojen, kot trdi pritožba, za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve pa tudi ni pomembno, ali je podal prijavo takoj ali nekaj dni po tem, ko je izvedel za odtujitev.

11. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožba uveljavlja še z navedbo, da bi moralo sodišče upoštevati, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 358. člena ZKP, po katerem sodišče oprosti obdolženca, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Navaja, da je bilo vozilo v obravnavanem času vredno od 150,00 do 250,00 EUR, da je izvedenec pojasnil, da se takšna ali podobna vozila dajejo v uničenje, pri čemer bi cena za takšno ali podobno vozilo na avtoodpadu znašala največ 50,00 EUR, in da je iz izpovedbe priče E. B. razvidno, da bi bilo potrebno celo plačati za to, da bi Surovina vozilo sprejela v uničenje. Ne strinja se z zaključki prvostopenjskega sodišča, da ni podlage za oceno, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodilna sodba (navedenimi v točki 17 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Poudarja, da je iz zagovora obdolženca in izpovedb prič ter ugotovitev izvedenca razvidno, da avtomobil ni predstavljal pomembne stvari, ki ima večjo uporabno vrednost, saj je vozilo več let nevozno in opuščeno stalo, zaradi česar bi obsodba obdolženca glede na vse okoliščine povzročila nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

12. Tudi navedenemu ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da avtomobil ni bil brez vrednosti, še posebej za obdolženca, ki ga je potreboval kot vir nadomestnih delov za svoje vozilo, ki bi bili kot novi prav gotovo neprimerno dražji, in da v obravnavanem primeru protipravne prilastitve ne gre za majhen pomen kaznivega dejanja, zaradi katerega bi bila podana nesorazmernost med njim ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Z zaključki, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato pritožba, ki trdi nasprotno, ni utemeljena.

13. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

14. Neutemeljena je pritožba tudi, ko se zavzema za znižanje zaporne kazni, določene v pogojni obsodbi. Poudarja, da je obdolženec dejanje v objektivnem smislu priznal, da je kooperativno sodeloval v postopku, nikoli še ni bil kaznovan, redno je zaposlen in ima družino ter več otrok. Ob okoliščinah, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, je zato po njeni oceni določitev treh mesecev zapora v pogojni obsodbi povsem nesorazmerna kazenska sankcija. Pritožba nima prav. Za kaznivo dejanje tatvine iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo težo obdolženčevega dejanja in stopnjo njegove krivde ter mu ob upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na njeno izbiro in odmero, izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo. Kot olajševalni okoliščini je v zadostni meri upoštevalo, da obdolženec še ni bil obsojen in da je bil avtomobil v slabem stanju ter nizke vrednosti in da je bila zato nizka tudi povzročena škoda ter mu v pogojni obsodbi določilo najkrajšo preizkusno dobo in primerno zaporno kazen, ki je na spodnji meji kazni zapora, ki jo za tovrstna kazniva dejanja predpisuje zakon. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 15. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP. Sodno takso, ki jo je obdolženec dolžan plačati, ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, pri tem pa je upoštevalo premoženjsko stanje obdolženca in trajanje ter zapletenost pritožbenega postopka.