Jedro

Revizijsko sodišče je smelo preizkusiti zgolj materialnopravno pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje, upoštevajoč pri tem dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjema sodiščema. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil toženkin pes - ovčar popadljiv in neprivezan, da je že pred tem napadal druge ljudi, da je bil v zadnjem času jezljiv in agresiven do otrok, da je mladoletno tožnico kot petletnega otroka napadel le 10 m proč od toženkine hiše in da tožnica ni napravila ničesar, kar bi bilo možno opredeliti za draženje ali izpodbodenje psa. Take ugotovitve so po oceni revizijskega sodišča dajale podlago za zaključek, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes mladoletni tožnici. Podlago za njeno odgovornost predstavlja pravilo paragrafa 1320 občega državljanskega zakonika (naprej ODZ), ker to zadevno področje odškodninskega prava še ni normirano v zakonu o obligacijskih razmerjih ali v kakšnem drugem pozitivnem predpisu Republike Slovenije. Po navedenem pravnem pravilu je določeno, da je v primeru, ko žival koga poškoduje, za to odgovoren tisti, ki je zanemaril njeno varstvo, pri čemer velja načelo domnevne krivde, da je za škodo odgovoren rejec živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. To pa se odraža v tem, da rejec s potrebnimi ukrepi prepreči, da bi njegova žival koga poškodovala. V sklop preprečevanja pa sodi tudi predvidevanje, da lahko na dvorišče privatne hiše pridejo ljudje brez posebnega povabila. Glede na navedeno pravno podlago je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes tožnici.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po izvedenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici zaradi ugriza njenega psa ter je zato naložilo toženki, da mora plačati tožnici 270.000,00 SIT odškodnine. Toženkino pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo s pobijano sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki predlaga, da naj se sprejeta odločitev razveljavi. V reviziji izvaja, da njen pes ni nevarna zverina, da ni točno, da bi pes napadal že druge ter da sodišče ne bi smelo verjeti tožničinemu bratu, ker je sorodnik. Do dogodka je prišlo le 5 m od vhodnih vrat v njeno hišo, ki stoji na samem in bi do ugriza lahko prišlo tudi, če bi bil pes privezan. Ni pa mogla pričakovati, da bo otrok prišel na obisk, ker tega niso najavili njegovi starši. Dejansko stanje je ostalo zmotno ugotovljeno tudi zaradi tega, ker ni bil opravljen ogled kraja dogodka.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska izvajanja v pretežni meri pobijajo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred sodiščema druge in prve stopnje. Teh izvajanj pa revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče je smelo preizkusiti zgolj materialnopravno pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje, upoštevajoč pri tem dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjema sodiščema. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil toženkin pes - ovčar popadljiv in neprivezan, da je že pred tem napadal druge ljudi, da je bil v zadnjem času jezljiv in agresiven do otrok, da je mladoletno tožnico kot petletnega otroka napadel le 10 m proč od toženkine hiše in da tožnica ni napravila ničesar, kar bi bilo možno opredeliti za draženje ali izpodbodenje psa. Take ugotovitve so po oceni revizijskega sodišča dajale podlago za zaključek, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes mladoletni tožnici. Podlago za njeno odgovornost predstavlja pravilo paragrafa 1320 občega državljanskega zakonika (naprej ODZ), ker tozadevno področje odškodninskega prava še ni normirano v zakonu o obligacijskih razmerjih ali v kakšnem drugem pozitivnem predpisu Republike Slovenije. Po navedenem pravnem pravilu je določeno, da je v primeru, ko žival koga poškoduje, za to odgovoren tisti, ki je zanemaril njeno varstvo, pri čemer velja načelo domnevne krivde, da je za škodo odgovoren rejec živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. To pa se odraža v tem, da rejec s potrebnimi ukrepi prepreči, da bi njegova žival koga poškodovala. V sklop preprečevanja pa sodi tudi predvidevanje, da lahko na dvorišče privatne hiše pridejo ljudje brez posebnega povabila. Glede na navedeno pravno podlago je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes tožnici.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pravilnost odločitev sodišč druge in prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na oblike sporne škode in višino posameznih odškodnin. Pri tem je ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotovili, da je tožnica utrpela škodo zaradi telesnih bolečin, zaradi strahu in zaradi skaženosti ter pravilno odločili, da je utemeljena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v višini 50.000,00 SIT, za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 150.000,00 SIT in za pretrpljene duševne bolečine zaradi strahu v višini 70.000,00 SIT ali skupaj 270.000,00 SIT. S tako odmerjeno odškodnino ni bilo materialno pravo zmotno uporabljeno na škodo toženke. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo mora upoštevati po uradni dolžnosti. Ker glede na navedeno toženkina revizija ni bila utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (člen 393 ZPP).