14. 2. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Ranis Smajlović, Zagorje ob Savi, ki ga zastopa Odvetniška družba Grošelj, o. p., d. o. o., Trbovlje, na seji 14. februarja 2022

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 12082/2021 z dne 8. 7. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 12082/2021 z dne 26. 5. 2021 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 12082/2021 z dne 14. 5. 2021 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 12082/2021 z dne 28. 5. 2021 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zoper pritožnika se vodi kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 – v nadaljevanju KZ-1), napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Dne 8. 3. 2021 mu je bil zaradi nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj s sklepom preiskovalne sodnice odrejen pripor z vštetim časom pridržanja od 6. 3. 2021 dalje. Po vložitvi obtožnice mu je zunajobravnavni senat 14. 5. 2021 pripor podaljšal in s sklepom z dne 28. 5. 2021 zavrnil njegov ugovor zoper obtožnico. Pritožnikovi zagovorniki so se pritožili zoper sklep o podaljšanju pripora. Pritožbo je Višje sodišče 26. 5. 2021 zavrnilo. Vrhovno sodišče je 8. 7. 2021 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov, vloženo zoper sklep Višjega sodišča.

2.Pritožnik izpodbija vse tri sodne odločbe v zvezi s podaljšanjem pripora po vložitvi obtožnice. Izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico. Trdi, da so sodišča kršila ustavna procesna jamstva iz prve, druge in tretje alineje 29. člena Ustave ter točke b), c) in d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), kar naj bi pri odločanju o podaljšanju pripora vodilo tudi v kršitev pravice do osebne svobode (prvi in drugi odstavek 19. člena Ustave).

3.V ustavni pritožbi pritožnik med drugim navaja, da mu v preiskavi, v času, ko je bil priprt, navkljub izrecnim zahtevam ni bilo omogočeno, da prisostvuje zaslišanju osmih prič, na izpovedbah katerih v bistvenem delu temeljijo obtožnica, predlog za podaljšanje pripora in sklep o podaljšanju pripora. S tem naj bi bil postavljen v slabši položaj kot tožilstvo, ki se je imelo možnost udeleževati zaslišanj (a se jih naj ne bi po lastni izbiri). Te izpovedbe naj bi predstavljale nezakonite dokaze, ki bi jih bilo treba izločiti iz spisa. Pritožnik opozarja, da sodišča niso navedla nobenih razlogov za zavrnitev njegove zahteve po dopustitvi prisotnosti na zaslišanju. Pri tem naj ne bi bil cilj obrambe, da vpliva na končno meritorno odločitev sodišča o krivdi in sankciji, temveč na odločitev o podaljšanju pripora. Pritožnik se zavzema za popolno priznavanje ustavnih procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, ko gre za "procesna dejanja, ki imajo neposreden vpliv na odločitev sodišča o podaljšanju pripora" oziroma "v fazi, od katere je odvisno, ali mu bo pripor podaljšan ali ne". Pri tem se opira na izjemno težo te odločitve za osebnostne pravice posameznika. Nasprotuje stališču sodišč, da mu 29. člen Ustave zagotavlja možnost sodelovanja vsaj enkrat v postopku, saj meni, da velja ta možnost v celotnem postopku. S sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Perak proti Sloveniji z dne 1. 3. 2016, ki se nanaša na poštenost postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, dodatno utemeljuje stališče, da ima lahko kršitev pravice do sodelovanja v postopku v določeni fazi postopka za posledico ugotovitev kršitve 6. člena EKČP.

4.V izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora je sodišče ugotovilo utemeljen sum kaznivih dejanj na podlagi listinskih in osebnih dokazov. O ključnih dejstvih pritožnikovega odziva na zahtevo za vrnitev otrok je sklepalo zlasti iz izpovedb v preiskavi zaslišanih oseb, ki so bile v odločilnih trenutkih v neposrednem stiku s pritožnikom. Pritožnik je v postopku večkrat neuspešno zahteval, da bi mu bila omogočena prisotnost pri zaslišanju navedenih prič. Na pritožnikov ugovor, da je bil prikrajšan za učinkovito obrambo, ker se ni mogel osebno soočiti z obremenilnimi pričami, je sodišče v izpodbijanem sklepu odgovorilo: da jim bo imel pritožnik možnost postavljati vprašanja na glavni obravnavi (če bo do nje prišlo); da zakon ne zahteva izločitve teh dokazov; da je bil na zaslišanju v preiskavi prisoten njegov zagovornik in da razlogi ne temeljijo izključno na izpovedbah prič, pač pa tudi na vseh drugih podatkih, zbranih že tekom predkazenskega postopka.

5.Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da podatki spisa potrjujejo, da je zagovornica preiskovalni sodnici večkrat (17. 3., 8. 4. in 15. 4. 2021) podala zahtevo obdolženca, da želi biti prisoten na zaslišanju vseh prič, dejansko pa mu je bilo to omogočeno le pri zaslišanju matere otrok, in da razlogi za takšno postopanje preiskovalne sodnico niso izrecno razvidni. Pri presoji pomena opustitve obvestila obdolžencu o preiskovalnem dejanju za zakonitost postopka je štelo za odločilno, ali je preiskovalno dejanje mogoče ponoviti na glavni obravnavi. Ker ni videlo ovire, da bo pritožnik pravico do zaslišanja obremenilnih prič lahko udejanjil na glavni obravnavi, je sklenilo, da ni bila kršena njegova pravica po točki d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.

6.Vrhovno sodišče je navedbe obrambe presojalo v luči pravice do zaslišanja obremenilnih prič, po kateri naj bi bilo sodišče dolžno obrambi zagotoviti zadostno možnost, da obremenilne izjave izpodbija in zaslišuje osebe, ki so take izpovedbe dale, in sicer v trenutku, ko so jo podale, ali kasneje. Opozorilo je, da je bila v obravnavani zadevi v preiskavi ta možnost dana pritožnikovemu zagovorniku, in poudarilo, da jo mora sodišče vsaj enkrat v postopku – v preiskavi ali pozneje na glavni obravnavi – zagotoviti tudi obdolžencu. Iz tega naj bi sledilo: [P]resojo, ali je bilo obdolženčevi pravici do obrambe zadoščeno tudi v skladu z načelom poštenega postopka, bo zato mogoče napraviti šele po morebitni glavni obravnavi, ko bo obdolženec imel možnost biti navzoč pri ponovnem zaslišanju prič ter se s pričami soočiti in jih zasliševati. K temu je Vrhovno sodišče dodalo, da izpovedba priče, ki je bila v preiskavi zaslišana brez navzočnosti obdolženca, ni nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti, in da obravnavane izpovedbe niso edini dokaz za ugotavljanje utemeljenega suma.

B. – I.

7.Veljavnost izpodbijanega pripornega sklepa je potekla. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2) sprejelo stališče, da se v takem primeru ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če izpostavlja pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Pritožnik v ustavni pritožbi odpira táko pomembno ustavnopravno vprašanje. Zatrjuje, da ga je sodišče s tem, da mu ni omogočilo udeležbe pri zaslišanju prič v preiskavi, prikrajšalo za pravico, da vpliva na odločitev o podaljšanju posega v njegovo prostost. Zato je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo zoper sodne odločbe o podaljšanju pripora sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali so bila pritožniku kršena ustavna procesna jamstva pri odločanju o priporu.

B. – II.

8.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper obtožnico zavrgel, ker pravna sredstva zoper ta sklep niso izčrpana, pogoji za izjemno obravnavo pa niso izpolnjeni (2. točka izreka).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena in pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) Predsednik senata

16. 2. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ranisa Smajlovića, Zagorje ob Savi, ki ga zastopa Odvetniška družba Grošelj, o. p., d. o. o., Trbovlje, na seji 16. februarja 2023

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 12082/2021 z dne 8. 7. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 12082/2021 z dne 26. 5. 2021 in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 12082/2021 z dne 14. 5. 2021 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zoper pritožnika je bil 8. 3. 2021 odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti zaradi utemeljenega suma kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20 in 95/21 – v nadaljevanju KZ-1) in napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Na predlog državne tožilke v obtožnici je zunajobravnavni senat s sklepom z dne 14. 5. 2021 pripor podaljšal. Pritožnikovi zagovorniki so se zoper podaljšanje pripora pritožili, pritožbo je 26. 5. 2021 s sklepom zavrnilo Višje sodišče. Proti temu sklepu so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo z dne 8. 7. 2021.

2.Pritožnik izpodbija vse tri sodne odločbe v zvezi s podaljšanjem pripora po vložitvi obtožnice. Zatrjuje, da so sodišča kršila njegova ustavna procesna jamstva iz prve, druge in tretje alineje 29. člena Ustave ter iz b), c) in d) točke tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), kar naj bi pri odločanju o podaljšanju pripora vodilo v kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

3.Pritožnik navaja, da mu v postopku preiskave, v času, ko je bil priprt, navkljub izrecnim zahtevam ni bilo omogočeno, da prisostvuje in sodeluje pri zaslišanju osmih prič, na izpovedbah katerih naj bi v bistvenem delu temeljili obtožnica, predlog in sklep o podaljšanju pripora. S tem naj bi ga sodišče postavilo v slabši položaj kot tožilstvo, ki naj bi imelo možnost, da se udeležuje zaslišanj (a je naj ne bi uporabilo po lastni izbiri). Pritožnik meni, da so bile omenjene izpovedbe pridobljene s kršitvijo njegove pravice do poštenega sojenja in da bi jih bilo zato treba kot nezakonite dokaze izločiti iz spisa. Opozarja, da sodišča niso navedla nobenih razlogov za zavrnitev njegove zahteve po dopustitvi prisotnosti na zaslišanju. Meni, da ni pomembno opažanje Višjega sodišča, da zagovornik ob zaslišanju prič v preiskavi ni izrecno vztrajal pri prisotnosti pritožnika. V zvezi s stališčem sodišč, da bo lahko pravico do postavljanja vprašanj pričam udejanjil na glavni obravnavi, poudarja, da obramba ni uveljavljala kršitev procesnih jamstev, ker bi vplivale na končno meritorno odločitev sodišča o krivdi in sankciji, temveč ker so vplivale na odločitev o podaljšanju pripora. Glede navedbe Vrhovnega sodišča, da mu 29. člen Ustave zagotavlja možnost sodelovanja vsaj enkrat v postopku, je prepričan, da mu mora biti ta možnost zagotovljena v celotnem postopku. Zlasti bi mu po njegovi oceni morala biti priznana vsa ustavna procesna jamstva iz 29. člena Ustave, ko gre za "procesna dejanja, ki imajo neposreden vpliv na odločitev sodišča o podaljšanju pripora", oziroma "v fazi, od katere je odvisno, ali mu bo pripor podaljšan ali ne". Pri tem se opira na izjemno težo te odločitve za osebnostne pravice posameznika.

4.Na pritožnikov očitek, da je bil prikrajšan za učinkovito obrambo, ker se ni mogel osebno soočiti z obremenilnimi pričami, je zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu odgovoril naslednje: pritožnik jim bo imel možnost postavljati vprašanja na glavni obravnavi (če bo do nje prišlo); zakon ne zahteva izločitve teh dokazov; na zaslišanju v preiskavi je bil prisoten pritožnikov zagovornik; razlogi ne temeljijo izključno na izpovedbah prič, temveč tudi na vseh drugih podatkih, zbranih med predkazenskim postopkom.

5.Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je zagovornik pritožnika preiskovalni sodnici trikrat posredoval zahtevo pritožnika, da želi biti prisoten na zaslišanju vseh prič – dejansko pa mu je bilo to omogočeno le pri zaslišanju matere otrok –, in da razlogi za takšno postopanje niso izrecno razvidni. Pri presoji pomena opustitve obvestila obdolžencu o preiskovalnem dejanju za zakonitost postopka je štelo za odločilno, ali je preiskovalno dejanje mogoče ponoviti na glavni obravnavi. Ker ni videlo ovire, da bo pritožnik pravico do zaslišanja obremenilnih prič lahko udejanjil na glavni obravnavi, je sklenilo, da ni bila kršena njegova pravica d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. Zahtevo pritožnika po izločitvi zapisnikov o zaslišanju prič je zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožnikov zagovornik pri zaslišanju prič v preiskavi ni izrecno vztrajal, naj bo prisoten pritožnik.

6.Vrhovno sodišče je navedbe pritožnika presojalo v luči pravice do zaslišanja obremenilnih prič iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP v zvezi z 29. členom Ustave, ki naj bi obdolžencu zagotavljala zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja v trenutku, ko so bile podane, ali kasneje. Opozorilo je, da je bila v obravnavani zadevi v preiskavi ta možnost dana pritožnikovemu zagovorniku. Poleg tega je navedlo, da mora sodišče vsaj enkrat v postopku – v preiskavi ali pozneje na glavni obravnavi – možnost soočenja z obremenilnimi pričami in njihovega zasliševanja zagotoviti tudi obdolžencu. Sklenilo je: [P]resojo, ali je bilo obdolženčevi pravici do obrambe zadoščeno tudi v skladu z načelom poštenega postopka, bo zato mogoče napraviti šele po morebitni glavni obravnavi, ko bo obdolženec imel možnost biti navzoč pri ponovnem zaslišanju prič ter se s pričami soočiti in jih zasliševati. K temu je dodalo, da postopanje sodišča ne vpliva na podanost pripornega razloga, in sicer, ker izpovedba priče, ki je bila v preiskavi zaslišana brez navzočnosti obdolženca, v skladu z Zakonom o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) ni nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti, in ker obravnavane izpovedbe niso edini dokaz za ugotavljanje utemeljenega suma, da je pritožnik izvršil kazniva dejanja, ter pripornega razloga.

7.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-697/21 z dne 14. 2. 2022 ustavno pritožbo zoper sodne odločbe o podaljšanju pripora sprejelo v obravnavo, ker odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen zadeve. V delu, v katerem je pritožnik napadal sklep o ugovoru zoper obtožnico, je ustavno pritožbo zavrglo, ker ni izpolnjevala procesnih predpostavk. O sprejemu ustavne pritožbe je obvestilo Vrhovno sodišče.

8.Ustavno sodišče je vpogledalo v kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV K 12082/2021.

B. – I.

9.Veljavnost izpodbijanih sodnih odločitev o podaljšanju pripora je v času odločanja o pritožnikovi ustavni pritožbi že potekla. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.[1] Poseg v to pravico je eden od najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven. To pomeni, da mora Ustavno sodišče tudi v takem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo, čeprav lahko svojo odločitev omeji le na morebitno ugotovitev kršitve človekove pravice.[2]

10.Za položaj, kot je opisan v prejšnji točki, gre tudi v obravnavani zadevi. Pri tem je sprejem ustavne pritožbe v obravnavo narekovalo le vprašanje, ali je sodišče s tem, da pritožniku ni omogočilo udeležbe pri zaslišanju določenih prič v preiskavi, nato pa se oprlo na njihove izpovedbe v sklepu o priporu, nedopustno poseglo v pritožnikova ustavna procesna jamstva pri odločanju o omejitvi pravice do osebne svobode. Ker drugih pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki bi presegala pomen konkretne zadeve, ustavna pritožba ne odpira, se je Ustavno sodišče pri presoji omejilo na navedeno vprašanje.[3]

B. – II.

11.Bistvo pritožnikovih trditev je v tem, da se zaradi omejenih možnosti neposrednega zaslišanja obremenilnih prič v preiskavi ni mogel učinkovito braniti pri odločanju o podaljšanju pripora, ki je sledilo končani preiskavi. Vsebinska odvisnost postopka odločanja o podaljšanju pripora od predhodnega postopka preiskave naj bi se kazala v tem, da je sodišče razsojo vprašanja, ali obstaja utemeljen sum izvršitve kaznivega dejanja, ob odločitvi o priporu v odločilni meri oprlo na izpovedbe prič v preiskavi, ki jih pritožnik ni mogel neposredno preizkusiti. S tem naj bi se kršitve pravic obrambe iz preiskave odrazile v kršitvi procesnih jamstev pri odločanju o priporu.

12.Ustavno sodišče izhaja iz ustaljene presoje pogojev za dopustnost posega v pravico do osebne svobode, ki jo varuje prvi odstavek 19. člena Ustave. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Drugi odstavek 20. člena Ustave določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Za primer, ko je osebi prostost odvzeta z odreditvijo pripora, torej že Ustava izrecno določa nekatere pogoje. Ob vsebinskih zahtevah, da morata biti podana utemeljen sum kaznivega dejanja in neogibna potrebnost pripora za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi, je temeljna procesna zahteva Ustave, da o priporu odloča sodišče.

13.Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40) sprejelo stališče, da "pojem sodne odločbe vključuje jamstva, ki jih zagotavlja pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave: o priporu lahko odloči le sodišče, ki je ustanovljeno z zakonom, ki je neodvisno in nepristransko. Da lahko govorimo o nepristranskosti sodišča, mora to pred odločitvijo slišati stališča obeh strank, pri odločanju o priporu torej osebe, o katere priporu odloča, in tožilca. Zahteva po sodni odločbi vključuje tudi ustavni določbi o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) in pravnih jamstvih v kazenskem postopku (29. člen). Določba 22. člena zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Po 29. členu morajo biti vsakemu obdolžencu zagotovljene (1) pravica do primernega časa in možnosti za pripravo svoje obrambe; (2) pravica do sojenja v navzočnosti in do obrambe; (3) pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist in (4) pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Določba 22. člena zagotavlja osebi, o katere priporu odloča sodišče, enak obseg pravic, kot jih ima nasprotna stranka v postopku, se pravi tožilec. Minimalno raven pravic ji zagotavlja 29. člen. Prizadeti osebi Ustava daje pravico biti slišana in s tem pravico dokazovati, da (1) ne obstaja utemeljen sum, da je storila očitano kaznivo dejanje; (2) da pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi in (3) da bi za zagotovitev varnosti ljudi zadoščal že milejši ukrep omejitve svobode. Dana ji mora biti možnost, odgovoriti na dejstva, ki jo bremenijo, in predlagati dokaze v potrditev svojih navedb. Da bi bilo to sploh mogoče, pa ji mora biti dana tudi možnost, seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki jo obremenjujejo.

14.Besedilo 20. člena Ustave se izrecno nanaša samo na odreditev in trajanje pripora, vendar je iz presoje Ustavnega sodišča jasno razvidno, da mora biti temeljnim ustavnim procesnim jamstvom pri odvzemu prostosti v obliki pripora zadoščeno ne glede na to, ali gre za odreditev ali podaljšanje pripora, ter ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka se o tem odloča.

15.Z odločbo št. U-I-18/93 je Ustavno sodišče med drugim ugotovilo neskladnost določb ZKP, ki so urejale postopek odreditve in podaljšanja pripora (iz razloga ponovitvene nevarnosti), ker prizadeti osebi niso dajale možnosti, da se seznani z dejstvi in dokazi, ki jo obremenjujejo, in možnosti, da se o njih izjavi. Zakonodajalca je napotilo, naj postopek uredi tako, da bo glede ponovitvene nevarnosti predvidel poseben narok, "na katerem bo sodnik presojal med navedbami javnega tožilca na eni ter obrambe na drugi strani ter v dvomu presodil, da iteracijska nevarnost v dvomu obstaja". V zvezi z določbo ZKP, po kateri je moral biti sklep o priporu le kratko obrazložen, posebej pa glede pripornega razloga, je ugotovilo neskladnost s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Naložilo je zakonodajalcu, naj vsebino sklepa o priporu določi skladno z odločbo in tako, da bo "vsak poseg v pravico do osebne svobode procesnopravno določen, prvič, in da, drugič, v tem postopku zapadejo vse ustavne garancije, ker izhajajo iz dejstva, da je oseba prepuščena sodni oblasti samo zato, da bi imela sodne garancije, ki jih izvršilna veja oblasti ne more nuditi (drugi odstavek 20. člena Ustave). Ta habeas corpus logika ne bi imela nobenega smisla, če bi sodna veja oblasti postopala po isti logiki, po kateri sicer postopa izvršilna veja oblasti, to je pretežno le iz načela učinkovitosti in brez procesnih garancij.

16.V nadaljnjih odločbah Ustavnega sodišča se je oblikoval sklop procesnih garancij, ki morajo biti nedvomno dane prizadeti osebi v postopku odločanja o priporu: pravica do seznanitve z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča o priporu, in pravica do izjave o tem gradivu (22. člen Ustave); pravica do obrazložene sodne odločbe glede vseh pogojev za dopustnost pripora (22. člen Ustave); pravica do enakosti orožij med strankama (22. člen Ustave) in pravica do obrambe s pomočjo zagovornika (druga alineja 29. člena Ustave). Če je kršena katera od naštetih pravic, je priporna odločba neskladna z Ustavo.

17.V obravnavanih primerih Ustavno sodišče ni razločevalo med zahtevanim obsegom procesnih jamstev pri odločanju o omejitvi osebne svobode in pri odločanju o utemeljenosti kazenske obtožbe. V postopek odločanja o priporu je načeloma vključilo celoten katalog minimalnih jamstev obdolženca iz 29. člena Ustave, ki v zvezi z 22., 23. in 27. členom Ustave opredeljujejo temeljno pravico do poštenega sojenja. Med primeroma naštete pravice iz 29. člena Ustave spadajo tudi procesna jamstva, ki obdolžencu omogočajo aktivnejše sodelovanje v dokaznem postopku, kot sta pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave in pravica do zaslišanja obremenilnih prič v zvezi z neposredno uporabno točko d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. O upoštevnosti navedenih dveh pravic pri odločanju o priporu se Ustavno sodišče še ni konkretno izreklo.

18.Sodišča so pritožnikove navedbe presojala v okviru pravice do zaslišanja obremenilnih prič (sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče izrecno, sodišče prve stopnje pa implicitno). Tudi pritožnik se v ustavni pritožbi opira na to dokazno procesno jamstvo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče preizkuša, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Pri tem ni vezano na pravno opredelitev, na katero se sklicuje pritožnik ali ki so jo morebiti uporabila sodišča v postopku izdaje izpodbijanih aktov. Najprej mora sámo oceniti, ali je mogoče pritožnikove navedbe podrediti pravici do zaslišanja obremenilnih prič. Pri tem bo izhajalo iz ustaljene razlage omenjene pravice in okoliščin konkretnega primera.

19.EKČP v točki d) tretjega odstavka 6. člena med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Ustavno sodišče je večkrat navedlo, da je v skladu s to pravico treba obdolžencu zagotoviti zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi zaslišuje njihovega avtorja, bodisi takrat, ko so bile izjave dane, ali pozneje v postopku. To jamstvo se ne nanaša samo na izjave oseb, ki kot priče izpovedujejo pred sodiščem na glavni obravnavi, temveč na vse izjave, ki služijo kot dokaz v korist tožilca v kazenskem postopku (npr. na izjave prič pred preiskovalnim sodnikom, izjave soobdolžencev iz vzporednega oziroma predhodnega postopka, poročila tajnih policijskih sodelavcev). Po presoji Ustavnega sodišča in ESČP ni pomembno, ali je izjava prebrana na obravnavi ali ne, temveč le to, ali jo sodišče upošteva pri razsodbi. ESČP dosledno poudarja, da je točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP poseben vidik splošnega koncepta pravice do poštenega sojenja. Navaja, da ta pravica "varuje načelo, da morajo biti, preden sme biti obdolženec obsojen, vsi dokazi zoper njega izvedeni v njegovi navzočnosti na javni obravnavi, in sicer tako, da jih lahko izpodbija". Zlasti mora obdolženec imeti možnost preizkusiti verodostojnost in zanesljivost izpovedb prič, s tem da doseže njihovo ustno zaslišanje v svoji navzočnosti. Ko ESČP tehta, ali je poseg v navedeno pravico, ki nastopi, če sodišče uporabi izjave prič, ki jih obdolženec ni mogel zaslišati, v skladu s pravico do poštenega sojenja, upošteva med drugim, ali so sodišča v postopku izvedla ukrepe, ki omogočajo pošteno in pravo oceno zanesljivosti dokazov.

20.Namen pravice do zaslišanja obremenilnih prič je dati obrambi možnost vplivati na izid postopka, s tem da učinkovito preizkusi obremenilne izjave. Načeloma zagotavlja obrambi pravico, da doseže navzočnost avtorja obremenilne izjave pred sodiščem in mu s postavljanjem vprašanj v zvezi z odločilnimi dejstvi primera predoči svojo verzijo dogodkov (mu omogoči, da se s to verzijo dogodkov strinja ali jo zanika), poleg tega pa z drugimi vprašanji preizkusi njegovo zanesljivost in verodostojnost (npr. ga vpraša o okoliščinah zaznavanja dogodka, mu predoči nekonsistentno predhodno izjavo, ga vpraša o obstoju zamere do obdolženca). Iz tega sledi, da je izpodbijanje obremenilnih izjav za obrambo pomembno v zvezi z odločitvijo, ki od sodišča terja celovito presojo vseh dokazov. To predpostavlja, prvič, da se dokazi izvajajo neposredno pred sodnikom, ki odloči o zadevi, in drugič, da mora sodnik ugotoviti popolno in resnično dejansko stanje.

21.ZKP ureja postopek izdaje sklepa o podaljšanju pripora na predlog državnega tožilca v obtožnici v 272. členu. Drugi odstavek tega člena se glasi: "Če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano, naj se pripor podaljša, ga sodišče pouči, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog. Senat iz prejšnjega odstavka o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi."

22.Po zakonski ureditvi se kontradiktornost postopka o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice zagotavlja v pisni obliki. Zunajobravnavni senat odloči na podlagi podatkov spisa, pri čemer upošteva tudi dokaze, zbrane v preiskavi. Ko odloča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, in pripornega razloga, odloča na ravni verjetnosti, ki ne terja popolne in pravilne razjasnitve stvari. Zato se ne spušča v podrobno oceno verodostojnosti in prepričljivosti dokazov.

23.Ustavno sodišče ugotavlja, da v okoliščinah konkretnega primera pritožnikovih očitkov ni mogoče presojati v okviru pravice do zaslišanja obremenilnih prič iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člena Ustave. V izhodišču, da bi mu morala biti priznana vsa ustavna procesna jamstva iz 29. člena Ustave, ko gre za procesna dejanja, ki imajo neposreden vpliv na odločitev sodišča o podaljšanju pripora, je pritožnik spregledal odvisnost med funkcijo procesnih jamstev in naravo procesne odločitve. Ker je pravica do zaslišanja obremenilnih prič logično povezana z odločitvijo, za katero se zahtevata celovita ocena dokazov in prepričanost sodišča o resničnosti ugotovljenih dejstev, ne more biti v celoti upoštevna pri odločanju na nižjih stopnjah zanesljivosti spoznanja, kot je to v primeru priporne odločitve. S tem je povezana tudi zakonska ureditev, ki ji pritožnik ni nasprotoval, in sicer da se dokazi, na podlagi katerih zunajobravnavni senat odloči o podaljšanju pripora, ne izvajajo neposredno pred tem senatom.

24.Pritožnikove trditve razkrivajo, da ne zatrjuje, da sam način odločanja o podaljšanju pripora ni bil dovolj kontradiktoren. Nasprotuje utemeljitvi dejanskih ugotovitev izpodbijanega pripornega sklepa z uporabo zapisnikov o zaslišanju prič v preiskavi, za katere meni, da so bili pridobljeni s kršitvijo njegove pravice do poštenega sojenja. Odpravi posledic kršitve človekovih pravic v kazenskem postopku je namenjeno pravilo ekskluzije dokazov iz drugega odstavka 19. člena ZKP, ki med drugim določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pravilo je v celoti vsebovano v četrtem odstavku 15. člena Ustave, z njim pa se zagotavlja enakost orožij obeh strank v kazenskem postopku. Presojo pritožnikovih očitkov je zato treba opraviti na podlagi tistega vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja obdolžencu enak obseg pravic, kot jih ima tožilec.

25.Iz spisa zadeve izhaja, da je pritožnikov zagovornik večkrat zahteval, da bi bila pritožniku omogočena prisotnost pri zaslišanju vseh prič v preiskavi. Prvi zahtevi z dne 17. 3. 2021 je preiskovalna sodnica ugodila in pritožniku omogočila, da je bil istega dne s svojim zagovornikom navzoč pri zaslišanju matere otrok in ji postavljal vprašanja. Pri zaslišanju ostalih devetih prič 29. 3. 2021 ter po ene priče 8. 4. 2021 in 19. 4. 2021 pritožnik ni bil prisoten. V vlogah z dne 8. 4. 2021 in 15. 4. 2021 je zagovornik zahteval, naj se že zaslišane priče ponovno zaslišijo v navzočnosti pritožnika, in zvezi s tem pojasnil, da določene okoliščine pozna samo pritožnik. Tem zahtevam preiskovalna sodnica ni ugodila. Razlogi iz spisa za to niso razvidni. Ob podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je senat presojo utemeljenega suma, da je pritožnik izvršil kaznivi dejanji po 299. in 300. členu KZ-1, oprl zlasti na izpovedbe prič, ki jih pritožnik v preiskavi ni mogel zaslišati. Gre za osebe, ki so na podlagi neposrednega doživljanja izpovedale o pritožnikovem odzivu na postopke uradnih oseb za vrnitev otrok in o njegovem vedenju, ko so ga prijeli policisti.

26.Pritožnik je v vseh sredstvih zoper izpodbijane odločbe navajal, da so bili ti dokazi pridobljeni s kršitvijo njegove pravice do poštenega sojenja in da bi morali biti zato izločeni. Sodišča so bila dolžna odgovoriti na tovrstne ugovore obdolženca v postopku odločanja o priporu. Vrhovno sodišče je, podobno kot sodišče prve stopnje, navedlo, da bo na vprašanje, ali je bilo zadoščeno pritožnikovi pravici do zaslišanja obremenilnih prič (in s tem pravici do poštenega sojenja), mogoče odgovoriti šele po morebitni glavni obravnavi. Podobno stališče je zavzelo Ustavno sodišče v sklepu št. Up-465/02, Up-532/02 z dne 13. 9. 2002, kjer se je postavilo vprašanje kršitve pravice do zaslišanja obremenilnih prič s priporno odločitvijo, ker so sodišča oceno utemeljenega suma oprla na izpovedbo priče, katere zaslišanje se je izvedlo kot nujno dejanje v predkazenskem postopku, pritožnik pa ji nato med preiskavo ni mogel postavljati vprašanj. Ustavno sodišče je v omenjenem sklepu ocenilo, da ni bilo kršitve omenjene pravice, ker bo imel obdolženec možnost zaslišati pričo še v kasnejši fazi postopka. V tej odločbi Ustavno sodišče ugotavlja, da zaradi narave predmeta in načina presoje pravica do zaslišanja obremenilnih prič ni v celoti upoštevna pri sprejemanju pripornih odločitev (glej 23. točko te obrazložitve). Vendar pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je obramba uveljavljala kršitev procesnih jamstev zaradi vpliva na priporno odločitev. Ker je glavna obravnava kasnejša faza postopka, si ni mogoče predstavljati, kako naj bi obramba s pravico, da se s pričami sooči in jih zaslišuje na glavni obravnavi, vplivala na odločbo o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice. Glede na navedeno stališče, ki ga vsebujeta sodbi Vrhovnega sodišča in sodišča prve stopnje v tej zadevi ter sklep Ustavnega sodišča št. Up-465/02, Up-532/02, ne daje razumnega pojasnila na pritožnikov očitek o kršitvi pravice do enakosti orožij med strankama postopka. Enako velja za razlago sodišča druge stopnje, ki je štelo za odločilno okoliščino, ali je preiskovalno dejanje mogoče ponoviti na glavni obravnavi. To stališče ni skladno s pravico iz 22. člena Ustave.

27.Vendar sodišča niso podala samo tega stališča, ki je pomembno za presojo pritožnikovega procesnega položaja v luči 22. člena Ustave. Opozorila so, da je bil na zaslišanjih prič v preiskavi lahko navzoč pritožnikov zagovornik, ki sta mu bili omogočeni postavljanje vprašanj pričam in dajanje pripomb v zvezi z njihovimi izpovedbami. Poleg tega so ugotovila, da sporne izpovedbe niso bile edini dokaz za ugotavljanje utemeljenega suma, temveč so sodišča uporabila tudi druge podatke, zbrane med predkazenskim postopkom. Končno so navedla, da zakon ne zahteva izločitve zapisnika izpovedbe priče, ki je bila v preiskavi zaslišana brez navzočnosti obdolženca. Tem stališčem sodišč pritožnik ni nasprotoval, po oceni Ustavnega sodišča pa niso očitno napačna za utemeljitev sklepa, da pritožnik z uporabo dokaznega gradiva, ki je bilo zbrano v preiskavi, v okoliščinah konkretnega primera ni bil postavljen v bistveno slabši položaj glede na tožilstvo. V tem delu presoja sodišč ni sporna z vidika 22. člena Ustave.

28.Pritožnik je utemeljeval očitek, da so mu bila kršena jamstva poštenega postopka pri odločanju o podaljšanju pripora, samo z argumentom, da je sodišče uporabilo dokaze, ki so bili v preiskavi pridobljeni s kršitvijo njegove pravice do zaslišanja obremenilnih prič. Ustavno sodišče je ugotovilo, da mu v okviru danih okoliščin Ustava ni zagotavljala tega procesnega jamstva. Glede kršitve pravice do enakosti orožij iz 22. člena Ustave je pritožnik izkazal protiustavnost le enega od stališč, s katerim so sodišča utemeljila zavrnitev zahteve za izločitev dokazov. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pa mora ustavni pritožnik v primeru, ko izpodbijana sodna odločba temelji na dveh (ali več) nosilnih stališčih, za uspeh z ustavno pritožbo izkazati protiustavnost obeh (oziroma vseh) stališč. To pritožniku ni uspelo.

29.Sodišča pri odločanju o podaljšanju pripora niso kršila ustavno zagotovljenih procesnih jamstev, kot to zatrjuje pritožnik, zato z izpodbijanimi sodnimi odločbami ni bilo nedopustno poseženo v njegovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo.

C.

30.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodniki Accetto, Jaklič, Knez in Šorli. Sodnik Šorli je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).

[2]Člen 47 v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS.

[3]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-551/19 z dne 13. 10. 2022, 9. točka obrazložitve.

[4]Tako navedena odločba v 69.–71. točki obrazložitve.

[5]Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ne vidi razloga za razlikovanje med sodnimi odločbami, s katerimi se pripor odreja, podaljšuje ali s katerimi se presoja njegova zakonitost. Vsi navedeni postopki morajo nuditi določena minimalna procesna jamstva, čeprav ni nujno, da so oblike postopka, ki jih zahteva EKČP, identične v vseh primerih, ko je potrebna intervencija sodišča. Glej sodbo v zadevi Lebedev proti Rusiji z dne 25. 10. 2007, 76. točka obrazložitve.

[6]Tako v 76. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/93.

[7]Prav tam.

[8]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-21/05 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 57/05, in OdlUS XIV, 44) o seznanitvi priprte osebe s predlogom za podaljšanje pripora, št. Up-590/14 z dne 17. 11. 2016 o seznanitvi obrambe z dokazi, na katere je sodišče oprlo sklep o odreditvi pripora, in št. Up-441/16 z dne 24. 1. 2019 o časovnih možnostih za izjavo obrambe.

[9]Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 70/03, in OdlUS XII, 104), št. Up-495/16, Up-540/16 z dne 18. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16), št. Up-984/19 z dne 13. 2. 2020 (OdlUS XXV, 30) in št. Up-551/19 z dne 13. 10. 2022 o obrazložitvi pogoja ponovitvene nevarnosti, št. Up-152/06 z dne 23. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 33/06) o obrazložitvi pogoja koluzijske nevarnosti in št. Up-45/16 z dne 17. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 25/16) o obrazložitvi upravičenega trajanja pripora.

[10]Glej odločbo št. U-I-50/09, Up-260/09, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila s tem procesnim jamstvom v neskladju določba ZKP, po kateri je lahko v preiskavi do vložitve obtožnice podaljšanje pripora predlagal tudi preiskovalni sodnik.

[11]Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-293/97 z dne 12. 2. 1998 (OdlUS VII, 101), št. U-I-96/06 z dne 14. 2. 2008 (Uradni list RS, št. 21/08, in OdlUS XVII, 6), št. Up-487/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 11/11), št. Up-431/14 z dne 17. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 2/15) in št. Up-529/19 z dne 5. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 40/20, in OdlUS XXV, 34).

[12]Primerjalno ESČP sprejema stališče, da ni vedno nujno, da so pri sodnem preizkusu zakonitosti odvzema prostosti po četrtem odstavku 5. člena EKČP zagotovljena enaka procesna jamstva kot tista, ki jih zahteva 6. člen EKČP v kazenskem ali civilnem postopku. Mora pa imeti postopek po četrtem odstavku 5. člena EKČP sodni značaj in nuditi prizadetemu posamezniku jamstva, ki ustrezajo vrsti odvzema prostosti, o kateri se odloča. Prim. sodbe ESČP v zadevah Megyeri proti Nemčiji z dne 12. 5. 1992, 22. točka obrazložitve, Włoch proti Poljski z dne 19. 10. 2000, 125. točka obrazložitve, Assenov in drugi proti Bolgariji z dne 28. 10. 1998, 162. točka obrazložitve.

[13]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165), 5. in 6. točka obrazložitve.

[14]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 266), 9. in 10. točka obrazložitve.

[15]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-124/04 z dne 9. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06, in OdlUS XV, 101), 20. točka obrazložitve.

[16]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06, in OdlUS XV, 41) z dne 9. 3. 2006, 12. točka obrazložitve.

[17]Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06, in OdlUS XV, 37), št. Up-754/04 z dne 14. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 101/06, in OdlUS XV, 94) in št. Up-483/05 z dne 3. 7. 2008 (Uradni list RS, št. 76/08, in OdlUS XVII, 78).

[18]Sodba ESČP v zadevi Kostovski proti Nizozemski z dne 20. 11. 1989, 40. točka obrazložitve.

[19]Glej sodbo ESČP v zadevi Unterpertinger proti Avstriji z dne 24. 11. 1986, 29. točka obrazložitve.

[20]Sodba velikega senata ESČP v zadevi Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 12. 2011, 118. točka obrazložitve. Enako tudi sodba ESČP v zadevi Solakov proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 31. 10. 2001, 57. točka obrazložitve in mnoge druge.

[21]Npr. sodbi ESČP v zadevah Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu, 127. točka obrazložitve, in Seton proti Združenemu kraljestvu z dne 13. 3. 2016, 58.–59. točka obrazložitve.

[22]V odločbi št. U-I-18/93 je Ustavno sodišče navedlo, da utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, predstavlja visoko stopnjo artikulirane konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila konkretno kaznivo dejanje (48. točka obrazložitve).

[23]Prim. sklepe Ustavnega sodišča št. Up-126/95 z dne 12. 3. 1996, 11. točka obrazložitve, št. Up-34/96 z dne 19. 6. 1996 (OdlUS V, 202), 4. točka obrazložitve, in št. Up-349/96 z dne 2. 7. 1997, 18. točka obrazložitve.

[24]Takšen dokazni standard se zahteva za izdajo obsodilne sodbe. Glej drugi odstavek 3. člena ZKP, ki pravi, da sme sodišče obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/05 z dne 20. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 93/07, in OdlUS XVI, 106), 14. točka obrazložitve.

[25]Določba se glasi: "Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve." Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-6/92 z dne 4. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 75/96, in OdlUS V, 205), 8. točka obrazložitve.

[26]Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-62/99 z dne 4. 7. 2000, 9. točka obrazložitve, in št. Up-666/04 z dne 20. 11. 2006, 6. točka obrazložitve.

[27]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-655/03 z dne 13. 7. 2004, 12. točka obrazložitve.

[28]Točka 6 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.

[29]O procesnih jamstvih, ki jih mora zagotavljati postopek, v katerem sodišče odloči o zakonitosti pripora (četrti odstavek 5. člena EKČP), je ESČP v sodbi v zadevi Reinprecht proti Avstriji z dne 15. 11. 2005, 31. točka obrazložitve, presodilo: "Čeprav ni vedno nujno, da bi bile v tem postopku dosežene enake garancije kot po 6. členu Konvencije, mora imeti postopek sodni značaj in zagotavljati garancije, ki ustrezajo konkretni vrsti odvzema prostosti. Postopki morajo biti kontradiktorni (adversarial) in vedno zagotavljati enakost orožij med strankama. V pripornih zadevah je obvezna izvedba obravnave (hearing). Poleg tega določba zahteva, da mora imeti priprta oseba v rednih intervalih možnost sprožiti postopke za preizkus zakonitosti pripora."

[30]Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-23/09 z dne 17. 2. 2011 (Uradni list RS, št. 21/11), št. Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 86/10), št. Up-688/05 z dne 7. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 89) in št. Up-794/18 z dne 10. 11. 2022

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA MARKA ŠORLIJA K ODLOČBI ŠT. Up-697/21 Z DNE 16. 2. 2023

1.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-697/21 z dne 19. 2. 2022 v obravnavo sprejelo ustavno pritožbo. V sklepu (7. točka obrazložitve) je ocenilo, da zatrjevanje pritožnika, da ga je sodišče s tem, ko mu ni omogočilo udeležbe pri zaslišanju prič v preiskavi, prikrajšalo za pravico, da vpliva na odločitev o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, pomeni pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

2.Odločba Ustavnega sodišča na tako postavljeno vprašanje ni dala jasnega odgovora. V 23. točki obrazložitve odločba sicer ugotavlja, da pritožnikovih očitkov v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče presojati v okviru pravice do zaslišanja obremenilnih prič iz d) točke tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in 29. člena Ustave, a tega ne podpre s sprejemljivimi argumenti. Kot je razumeti stališče, ki ga odločba imenuje ugotovitev, naj bi pritožnik pri izhodišču, da bi mu morala biti priznana vsa ustavna procesna jamstva iz 29. člena Ustave (tega pritožnik v resnici niti ne trdi), spregledal "odvisnost med funkcijo procesnih jamstev in naravo odločitve". Iz nadaljnjega razlogovanja sledi, da naj bi bila obdolženčeva pravica do zaslišanja obremenilnih prič "v celoti" upoštevna le pri izrekanju obsodilne sodbe, saj se le zanjo zahteva "celovita ocena dokazov in prepričanost sodišča v resničnost ugotovljenih dejstev", medtem ko ta pravica ne more biti "v celoti" upoštevana pri odločanju na nižjih stopnjah zanesljivosti.

3.Izhodišče stališča, da je pravica do zaslišanja obremenilnih prič upoštevana v celoti (kaj v tem primeru pojem v celoti pomeni, ni obrazloženo) le pri izrekanju obsodilne sodbe (verjetno je mišljena kršitev te pravice), očitno izhaja iz napačne podmene, da se kazenski postopki zaključujejo le na podlagi glavne obravnave, ki ji sledi izrek sodbe. Člen 1 ZKP res navaja, da naj pravila postopka zagotovijo, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazenska sankcija, vendar pa še pred tem določa, da naj se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi. Cilj in smisel ZKP torej ni le omogočiti učinkovito preiskovanje kaznivih dejanj, ki jim naj sledi sodba, ampak zlasti tudi omejevati represivna pooblastila državnih organov ter vzpostaviti pravičen postopek (sic!) in sojenje. Načelo pravičnosti oziroma načelo pravičnega sojenja je vseobsegajoče načelo kazenskega postopka, saj zajema praktično vse temeljne pravice posameznika. Vsebovano je v 6. členu EKČP. Pravičen postopek je tisti, ki ne le omogoča izrek pravilne in zakonite sodbe, ampak tudi še pred tem razbremeni posameznika, ki se je znašel v postopku in pri tem morda tudi v priporu. Takoj ko se izkaže, da ni (več) podana dovolj visoka stopnja suma ali da ni več podlage za pripor, je treba postopek na en ali drug predpisan način ustaviti ali pripor odpraviti.

4.Po sodni praksi ESČP sicer res ni nujno, da bi bile v postopku odločanja o priporu vedno dosežene enake garancije, kot jih določa 6. člen EKČP, vendar pa sodišče v svoji praksi ugotavlja tudi kršitev pravice do zaslišanja prič prav v postopku odločanja o priporu.

5.Razloga iz 23. točke obrazložitve, češ da pritožnik ni nasprotoval zakonski ureditvi, po kateri se dokazi, na podlagi katerih zunajobravnavni senat odloči o podaljšanju pripora, ne izvajajo neposredno pred tem senatom, in iz 22. točke obrazložitve, da se kontradiktornost postopka o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice zagotavlja v pisni obliki, pomenita razlaganje ustavne določbe z zakonsko ureditvijo, namesto da bi Ustavno sodišče zakonsko ureditev razlagalo z vidika Ustave.

6.Člen 178 ZKP, ki ureja sodelovanje procesnih subjektov pri procesnih dejanjih, kar zaslišanje obremenilnih prič nedvomno je, je odraz pravice do poštenega obravnavanja oziroma procesnih pravic v zvezi z dokazovanjem v kazenskem postopku. Ta pravica oziroma upoštevanje njene kršitve ni mogoče omejiti le na primere, v katerih je izrečena obsodilna sodba, ampak jih je treba upoštevati tudi pri odločitvah o priporu, kadar kršitev vpliva ali bi lahko vplivala na trajanje odvzema prostosti.

7.Pri odločanju o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici zunajobravnavni senat odloča na podlagi podatkov iz spisa, pri tem lahko upošteva tudi dokaze, zbrane v preiskavi. Pri tem ne more ocenjevati verodostojnosti prič, saj njihovega zaslišanja ne izvaja senat. Do tu se lahko strinjam z razlogi, ki so v tej zvezi navedeni v odločbi. Vendar pa to ne pomeni, da zunajobravnavni senat, ko odloča o podaljšanju pripora, ne dokazuje in pri tem dokazov ne ocenjuje. Ocenjuje jih z vidika njihove relevantnosti in teže oziroma dokaznega pomena in moči. Še posebej je pomembna pri tem ocena, kadar si dokazi nasprotujejo. Ni dopustno anticipirati, da obdolženec pri zaslišanju obremenilnih prič s svojo aktivnostjo ne more vplivati na vsebino njihovih izpovedb. Še posebej to velja v primeru, kakršen je obravnavani. Obremenilne priče so policisti, ki naj bi bili oškodovani z ravnanjem pritožnika. Dogajanje, ki je predmet preiskave, je pravzaprav v celoti znano le pritožniku in policistom. Navzočnosti pritožnika zato ne more nadomestiti navzočnost njegovega zagovornika, le pritožnik bi lahko opozoril na morebitno nepopolnost izpovedb in dosegel, da bi priče povedale tudi tisto, kar bi sicer zamolčale, pa bi to lahko pritožnika razbremenilo. Dokaznopravna jamstva so torej ne le uporabna, ampak morajo biti upoštevna tudi glede dokazov, ki se uporabijo pri odločanju o priporu, čeprav so bili ti dokazi pridobljeni v postopku preiskave. Pri tem ni bistveno, ali se morajo dokazi, pri katerih ni bila spoštovana pravica obdolženca, da pri njihovem nastanku sodeluje, izločiti ali ne. Bistveno je, da se pri tem odločanju ne smejo uporabiti, lahko pa se kasneje uporabijo v morebitnem postopku na glavni obravnavi, ko se obdolžencu omogoči ponovna izvedba dokazov v njegovi navzočnosti.

8.Sodišča, ki so odločala v tej zadevi o podaljšanju pripora, se z navedenimi vprašanji sploh niso ukvarjala. Glavni argument, s katerim so zavrnila očitek pritožnika, je bilo mehanično uporabljeno stališče strasbourškega sodišča, po katerem mora biti obdolžencu vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilno pričo. Razumljivo je, da je stališče široko in zelo splošno. Države članice Sveta Evrope, ki jih veže EKČP, imajo različne ureditve kazenskih postopkov, med njimi so tiste, ki imajo kazensko preiskavo, izjeme. Prav v tej zadevi se je zopet izkazalo, da preiskovalni sodnik v praksi ne deluje vedno v vlogi sodnika garanta, posebej ne pri odločanju o priporu.

9.Ustavno sodišče navedenih vprašanj ali ni zaznalo ali jih ni štelo za relevantna, vsekakor pa nanje ni odgovarjalo. Edino nosilno stališče sodišč, ko so zavračala očitke pritožnika, je po moji oceni bilo to, da v postopku odločanja o priporu pritožnik nima pravice do zaslišanja obremenilnih prič, ker bo priče lahko zasliševal kasneje v postopku. Iz sklepov in sodbe sodišč ne izhaja, da bi svoje odločitve utemeljevala na več samostojnih, med seboj nepovezanih podlagah. Ustavno sodišče zato pri svoji presoji ne smelo uporabiti doktrine, na katero se sklicuje v 27. točki obrazložitve. Pritrjevanje razlogom, s katerimi so sodišča le dodatno utemeljevala svojo odločitev, pomeni sojenje v zadevi, s čimer se je Ustavno sodišče postavilo v vloga instančnega sodišča in potrdilo odločitve sodišč o podaljšanju pripora zoper pritožnika.

10.Odločbe s takšno obrazložitvijo nisem mogel sprejeti.

Marko Šorli, l.r. Sodnik

[1]Glej sodbo ESČP v zadevi Reinprecht proti Avstriji z dne 15. 11. 2005, 31. točka obrazložitve.

[2]Na primer sodba ESČP v zadevi Turcan proti Moldaviji z dne 27. 11. 2007.