Jedro

Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi po eni strani izhaja iz uradne evidence GURS-a in tožnici turistično takso odmeri za vsako posamezno stanovanje (za eno stanovanje turistične takse ne odmeri, ker upošteva, da v njem prebiva zunajzakonski partner tožnice, odmeri pa jo za drugi dve stanovanji z upoštevanjem, da se je med letom v objekt preselila tudi tožnica), iz česar izhaja, da je prvostopenjski organ vsako stanovanje (oziroma dve od treh) štel kot počitniško stanovanje. Po drugi strani pa je iz (nadaljnje) odmere razbrati, da je organ tožničino nepremičnino obravnaval kot celoto, saj je zaključil, da tožnica po prijavi stalnega prebivališča na tem naslovu, ni več zavezanka za plačilo turistične takse za nepremičnino v celoti, saj "obravnavanega objekta ne gre več obravnavati kot počitniškega".

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Piran, št. 426-193/2016-2 z dne 7. 4. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ (v pritožbenem postopku) nadomestil svojo odločbo, št. 426-193/2016 z dne 23. 2. 2016 (3. točka izreka) tako, da je tožnici kot lastnici dveh počitniških stanovanj na naslovu ..., vsakega v izmeri 72,20 m2, za leto 2015 odmeril turistično takso v letnem pavšalnem znesku v (skupni) višini 191,66 EUR (1. točka izreka). Odmerjeno turistično takso je tožnica dolžna plačati do 30. 4. 2016 (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da iz uradne evidence Geodetske uprave RS (Katastra stavb, v nadaljevanju evidenca GURS) izhaja, da so v nepremičnini na naslovu ..., ki je v lasti tožnice, tri stanovanja, in sicer eno v velikosti 101,00 m2 ter dve stanovanji v velikosti 72,20 m2. Glede na to, da ima na navedenem naslovu tožničin partner A.A. prijavljeno stalno prebivališče, tožnici ni odmeril turistične takse za stanovanje v izmeri 101,00 m2. Pri odmeri turistične takse za drugi dve stanovanji pa je prvostopenjski organ upošteval, da je 11. 6. 2015 na tem naslovu stalno prebivališče prijavila (tudi) tožnica, zato ji je takso odmeril za obdobje od 1. 1. 2015 do 11. 6. 2015, saj je po 11. 6. 2015 objekt na navedenem naslovu namenjen za stalno prebivanje tožnice, zato ne gre več za počitniški objekt v smislu določbe 4. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljevanju ZSRT), na katero se sklicuje prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. 4. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, vključno s sodnimi taksami, v 8 dneh od izdaje sodbe.

5. V tožbi ugovarja, da toženka napačno razlaga določbi 7. točke prvega odstavka 4. člena ZSRT in drugega odstavka 2. člena Odloka, po katerih se za počitniško hišo ali stanovanje šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. Poudarja, da se v konkretnem primeru njene stanovanjske hiše ne more šteti za počitniško hišo (še manj pa je mogoče šteti za počitniški stanovanji dve stanovanji v tej hiši), saj se ne uporablja občasno, pač pa se hiša kot celota ves čas uporablja za bivanje tožnice in njene družine. Na naslovu ... ima od 16. 11. 2010 prijavljeno stalno prebivališče zunajzakonski partner tožnice, saj je zaposlen v družbi B. d.d. Dejstvo, da sta stalno prebivališče na navedenem naslovu 11. 6. 2015 prijavili (tudi) tožnica in hčerka na dejansko uporabo stanovanjske hiše nima nobenega vpliva, kot tudi ni pomembno, ali ima stanovanjska hiša formalno več stanovanj. Tožnica v tožbi dodaja še, da je toženka kršila določbe upravnega postopka s tem, ko se v obrazložitvi odločbe sklicuje na podatke, pridobljene iz uradnih evidenc, čeprav ji navedenih dokazil ni predložila, da bi se o njih lahko izjasnila, pri čemer iz uradnih evidenc pri zadevni nepremičnini izhaja, da je po namenu rabe vpisana stanovanjska in ne počitniška raba.

6. Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala. Sodišču je poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo, in predlagala, da sodišče tožnici naloži v plačilo stroške, ki jih je toženka imela v tem upravnem sporu.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Po 4. členu ZSRT je turistična taksa pristojbina za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej (5. točka). Po določbi tretjega odstavka 23. člena ZSRT so zavezanci za plačilo turistične takse tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastniki plovil, ki turistično takso plačajo v letnem pavšalnem znesku v skladu z določbami 24. in 25. člena tega zakona. 24. člen ZSRT določa, da lahko turistično takso za lastnike počitniških hiš ali počitniških stanovanj v turističnem območju za prenočevanje zase ali za vse druge osebe določi občina, kolikor izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka tega člena. Na podlagi te določbe je bil sprejet Odlok, ki je za območje Občine Piran določil zavezance za plačilo turistične takse, med katerimi so tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj, za prenočevanje zase in za vse druge osebe. Določil je tudi višino te takse, postopek pobiranja in odvajanja taks, rok za njeno nakazovanje, spremljanje in nadzor ter prisilno izterjavo. Tako ZSRT (7. točka 4. člena) kot tudi Odlok (drugi odstavek 2. člena) pa določata, da se za počitniško hišo ali počitniško stanovanje šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno.

9. Med strankama ni sporno, da je tožnica lastnica celotnega objekta na naslovu ... (v nadaljevanju objekt), ter da iz uradne evidence GURS-a izhaja, da so v objektu tri stanovanja. Sporno pa je, ali je objekt, v smislu določb ZSRT in Odloka, šteti za enoten objekt ali za samostojna (počitniška) stanovanja. Odgovor na to vprašanje je bistven za rešitev zadeve, izpodbijane odločbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski organ namreč v izpodbijani odločbi po eni strani izhaja iz uradne evidence GURS-a in tožnici turistično takso odmeri za vsako posamezno stanovanje (za eno stanovanje turistične takse ne odmeri, ker upošteva, da v njem prebiva zunajzakonski partner tožnice, odmeri pa jo za drugi dve stanovanji z upoštevanjem, da se je med letom v objekt preselila tudi tožnica), iz česar izhaja, da je prvostopenjski organ vsako stanovanje (oziroma dve od treh) štel kot počitniško stanovanje. Po drugi strani pa je iz (nadaljnje) odmere turistične takse razbrati, da je organ tožničino nepremičnino obravnaval kot celoto, saj je zaključil, da tožnica po prijavi stalnega prebivališča na tem naslovu, ni več zavezanka za plačilo turistične takse za nepremičnino v celoti, saj "obravnavanega objekta ne gre več obravnavati kot počitniškega".

10. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, v katerem bo morala skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 ponovno odločati in izdati nov upravni akt. V ponovnem postopku mora popolno ugotoviti dejansko stanje in na tej podlagi zaključiti, ali gre v konkretnem primeru, v smislu določb ZSRT in Odloka (ter njihovega namena), pri nepremičnini tožnice za enoten objekt ali gre za samostojna (počitniška) stanovanja.

11. V primeru, če bo organ ugotovil, da gre za enoten objekt, mora upoštevati nesporno dejstvo, da v njem zunajzakonski partner tožnice stalno prebiva od 16. 11. 2010, zato v letu 2015 objekta, glede na določbi 7. točke 4. člena ZSRT in drugega odstavka 2. člena Odloka, ni šteti za počitniško hišo in zato tožnica ni zavezanka za plačilo turistične takse (ne glede na to, da je del leta 2015 v objektu prebivala tudi tožnica).

12. Če pa bo upravni organ v ponovnem postopku ugotovil, da gre za v konkretnem primeru za več (počitniških) stanovanj, bo moral ugotoviti tudi, ali je tožnica od 11. 6. 2015 prebivala v stanovanju z zunajzakonskim partnerjem ali samostojno v enem od ostalih dveh stanovanj, pri čemer tudi v slednjem primeru ostaja še tretje stanovanje, ki se (v primeru stališča, da gre za več stanovanj) celotno leto 2015 ni uporabljalo za prebivanje tožnice in njene družine.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je potrebno upravni akt odpraviti. Iz istega razloga sodišče tudi ni zaslišalo tožnice in B.B., kar je predlagala tožnica v tožbi.

K II. točki izreka:

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Rok za plačilo stroškov postopka (15 dni od prejema sodbe) je sodišče določilo na podlagi 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, od poteka tega roka dalje pa tečejo zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, bo tožnici po uradni dolžnosti vrnilo plačano sodno takso za tožbo (c točka opombe 6.1 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Povračilo stroškov postopka je zahtevala tudi toženka (od tožnice), za kar pa, v primeru izpodbojne tožbe, nima podlage v določbah 25. člena ZUS-1.