Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala jasen ugovor v smeri, da naj tožeča stranka predloži dokaze o opravljenih storitvah, ki so obračunane z vtoževanimi računi. Sodišče prve stopnje je zmotno sklepalo na neskladje med navedbami tožene stranke o neopravljenih storitvah tožeče stranke in njenimi pozivi za izstavitev računov. Teh pozivov, ki jih je tožena stranka podala pred izstavitvijo računov, ni mogoče interpretirati kot soglasja tožene stranke h kasneje izstavljenim računom. Ugovore tožene stranke je mogoče povsem jasno razumeti v smeri, da naj tožeča stranka predloži dokazila o tem, da je zaračunane storitve po vtoževanih računih, ki so bili izstavljeni v času od 09. 12. 2004 do 27. 12. 2004, dejansko opravila. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom bi tožeča stranka morala ponuditi trditve in dokaze v tej smeri.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 246 Ig 5079/2007 z dne 29. 08. 2007 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 8.959,60 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, odločitev o stroških postopka pa tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2461 Ig 5079/2007 z dne 29. 08. 2007 v 1. in 3. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo plačilo 8.959,60 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega vtoževanega računa. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 354,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka zaradi neupoštevanja določil o pristojnosti sodišča ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred Okrožnim sodiščem v Kopru.
3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede postopkovnih kršitev. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da o tožbenem zahtevku tožeče stranke še ni bilo pravnomočno odločeno. Te ugotovitve tožena stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija. Sklicuje se zgolj na dva pravnomočno zaključena postopka, v katerih bi lahko tožeča stranka dokazala svoje terjatve do tožene stranke. Smiselno tožena stranka torej izrecno zatrjuje, da predmet meritornega odločanja v pravdah pred Okrožnim sodiščem v Kopru, na katere se sklicuje, niso bile terjatve, ki so predmet tega pravdnega postopka. To pa pomeni, da že same pritožbene navedbe izključujejo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
6. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim smiselno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora krajevne nepristojnosti prvostopenjskega sodišča. Iz navedb pravdnih strank ne izhaja, da bi bila podana izključna krajevna pristojnost drugega sodišča za razsojo glede spornega razmerja med pravdnima strankama. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZPP pa se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke le v primeru, da ga le-ta uveljavlja najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Tožena stranka je ugovorne navedbe v tej smeri podala šele v pripravljalni vlogi, ki je na prvostopenjsko sodišče prispela 31. 08. 2010, to je potem, ko je tožena stranka že prejela vabilo za prvi narok za glavno obravnavo, ki ji je bilo vročeno 30. junija 2010. Ugovor tožene stranke glede krajevne nepristojnosti prvostopenjskega sodišča je bil zato uveljavljen prepozno, zato ni podana v pritožbi smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
7. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta bili v pogodbenem razmerju na podlagi šestih čarterskih pogodb. Tožeča stranka je glede vsebine pogodbenih obveznosti pravdnih strank, ki naj bi izhajale iz navedenih pogodb, podala zgolj trditve, da se je tožnik s temi pogodbami zavezal toženčeva plovila oddajati v najem uporabnikom in plovila tudi vzdrževati, oskrbovati in popravljati, toženec pa se je zavezal, da bo tožniku opravljene storitve plačal. Hkrati je tožeča stranka zatrjevala, da je toženčeva plovila vzdrževala in popravljala, za opravljene storitve pa je tožencu izstavila račune (točka I pripravljalne vloge z dne 18. 06. 2010).
8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijani sodbi utemeljilo na ugotovitvi, da so nedoločno opredeljeni ugovori tožene stranke, s katerimi je nasprotovala vtoževanim računom. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje toženi stranki, ki smiselno zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče na utemeljenost tožbenega zahtevka sklepalo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Čeprav je bilo med pravdnima strankama nesporno, da sta bili v spornem obdobju v pogodbenem razmerju, je bilo v skladu z 212. členom ZPP na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede višine obveznosti, ki naj bi jo dolgovala tožena stranka. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala jasen ugovor v smeri, da naj tožeča stranka predloži dokaze o opravljenih storitvah, ki so obračunane z vtoževanimi računi. Sodišče prve stopnje je zmotno sklepalo na neskladje med navedbami tožene stranke o neopravljenih storitvah tožeče stranke in njenimi pozivi za izstavitev računov (B1 do B4). Teh pozivov, ki jih je tožena stranka podala pred izstavitvijo računov, ni mogoče interpretirati kot soglasja tožene stranke h kasneje izstavljenim računom. Ugovore tožene stranke je mogoče povsem jasno razumeti v smeri, da naj tožeča stranka predloži dokazila o tem, da je zaračunane storitve po vtoževanih računih, ki so bili izstavljeni v času od 09. 12. 2004 do 27. 12. 2004, dejansko opravila. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom bi tožeča stranka morala ponuditi trditve in dokaze v tej smeri.
9. Tožeča stranka je v tej smeri ponujala zgolj trditve, da je toženec vse ustrezno specificirane račune neutemeljeno zavračal, ni pa ponudila nobenega dokaza v smeri, da je zaračunane storitve dejansko tudi opravila. V prvi pripravljalni vlogi se je namreč v dokazne namene zgolj sklicevala na potrdila o opravljenih storitvah, ki pa jih sodišču v dokazne namene ni predložila. Na naroku za glavno obravnavo pa je podala zgolj nekonkretizirane navedbe o tem, da naj bi bile terjatve pobotane s terjatvami tožene stranke, kasneje pa naj bi tožena stranka te terjatve uspešno uveljavljala v izvršilnem postopku. Trditve o pobotanju terjatev same po sebi izključujejo podlago za uveljavljanje plačila takšnih obveznosti. Trditve o tem, da je tožena stranka v izvršbi uspela s plačilom svojih terjatev, pa ni mogoče razumeti drugače, kot da tožena stranka s takšnim načinom prenehanja njenih terjatev do tožeče stranke ni soglašala. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi tožena stranka kadarkoli izrecno priznala obstoj terjatev tožeče stranke v vtoževani višini.
10. Sodišče prve stopnje je na osnovi tako podane trditvene podlage tožeče stranke zato zmotno sklepalo na dokazanost vtoževane višine terjatve s strani tožeče stranke. Ob tako nekonkretiziranih in dokazno nepodprtih navedbah tožeče stranke je sodišče prve stopnje na podlagi zmotne ugotovitve dejanskega stanja nepravilno sklepalo na utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je zato upoštevaje, da tožeča stranka trditvenemu in dokaznemu bremenu za utemeljitev svoje terjatve ni zadostila, na podlagi nedokazane višine obveznosti tožene stranke pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo (1. alineja 358. člena ZPP).
11. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Ker tožena stranka stroškov pred prvostopenjskim sodiščem in v pritožbenem postopku ni priglasila, pritožbeno sodišče o le-teh ni odločalo.