Jedro

Tožnik in mati tožencev sta živela v zunajzakonski skupnosti do njene smrti, njuno razmerje je izpolnjevalo vse potrebne elemente za obstoj takšne skupnosti, zato ima tožnik dedno pravico po zapustnici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca nosita svoje pritožbene stroške, tožniku pa sta dolžna v petnajstih dneh od izdaje te sodbe povrniti 569,16 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku pripada dedna pravica po zapustnici A. A., umrli ... 2016 (I. točka izreka), tožbo je zavrglo v delu, da mu dedna pravica pripada iz naslova obstoja zunajzakonske skupnosti, ki je trajala od leta 1999 do smrti zapustnice (II. točka izreka), in tožencema naložilo, da tožniku povrneta 1.660,90 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je izkazan obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnikom in zapustnico, saj je imelo njuno razmerje vse do zapustničine smrti potrebne elemente za obstoj takšne skupnosti, to je skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost.1

2. Toženca sodbo izpodbijata iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz naslednjih bistvenih razlogov: - sodišče prve stopnje je v sodbi napačno zaključilo, da tožnik v tožbi navaja, da sta z zapustnico živela skupaj od leta 1998 do njene smrti, takšne trditvene podlage ni bilo podane v tožbi, ampak je navedeno besedilo v zahtevku, ki je bil z izpodbijano sodbo zavržen; - tožnik ni pravočasno zanikal s strani tožencev zatrjevanega dejstva, da izvezakonska skupnost ni trajala do zapustničine smrti, zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi drugega odstavka 214. člena ZPP to dejstvo šteti za resnično in tožbeni zahtevek zavrniti, brez da bi izvajalo dokazni postopek; - toženca se pritožujeta zoper dokazno oceno sodišča, saj je izpoved zaslišanih prič napačno interpretiralo, dokazna ocena pa ni objektivizirana; - posledično izpodbijata sodbo tudi v stroškovnem delu.

Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku naloži plačilo njunih pravdnih stroškov, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo postopkovnih kršitev. Sodišče se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Glede tožbene podlage

6. Pritožba je glede neustrezne tožbene podlage neutemeljena. V tožbeni podlagi res ni izrecno zapisano, da je zunajzakonska skupnost trajala do smrti zapustnice, a je navedeno tožnik zatrjeval s tem, ko je zapisal, da sta z zapustnico skupaj živela od leta 1998 dalje, da je z njo živel 18 let v zunajzakonski skupnosti, da je vse do zapuščinske obravnave v očeh tožencev veljal za partnerja zapustnice, da je zapustnico spremljal v bolnišnico v letih 2012 do 2014, še posebej na dan smrti ... 2016, da je iz poročila o reševalnem prevozu na dan zapustničine smrti ... 2016 navedeno, da je svojec zapustnice. S tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana ustrezna trditvena podlaga, da je tožnik z zapustnico živel v zunajzakonski skupnosti do njene smrti, kar je izrecno ponovil v tožbenem predlogu ter tudi na naroku 1. 3. 2018, ko je odgovarjal na navedbe tožencev.

Glede priznanja dejstev

7. Ni res, da tožnik ni pravočasno prerekal zatrjevanega dejstva tožencev, da zunajzakonska skupnost ni trajala do zapustničine smrti, ampak le do leta 2013. Že s tem, ko je v tožbi navedel, da sta živela skupaj od leta 1998 dalje ter da je z njo živel 18 let, je te trditve pravočasno zanikal. Sodišče prve stopnje se je do tega pravilno opredelilo v 9. točki obrazložitve. Podlage za uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP tako ni bilo in je sodišče v nadaljevanju pravilno izvajalo dokazni postopek. Pritožbene navedbe v tej smeri so v celoti neutemeljene.

Glede dokazne ocene

8. Pritožbeno sodišče dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da sta tožnik in mati tožencev živela v zunajzakonski skupnosti do njene smrti ter da je njuno razmerje izpolnjevalo vse potrebne elemente za obstoj takšne skupnosti, v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje. Toženca z nasprotnimi navedbami in dokazi takšne dokazne ocene nista uspela izpodbiti, niti nista dokazala, da je zunajzakonska skupnost trajala le do leta 2013. V nadaljevanju se sodišče opredeljuje do posameznih pritožbenih navedb.

9. Sodišče ni nekritično sledilo izpovedim tožnikovih sorodnikov o obstoju zunajzakonske skupnosti, ker naj bi ti nazadnje videli tožnika in pokojno A. A. skupaj na pikniku 2016, pri čemer pritožba ne pojasni, v čem je sodišče, ki se je do tega opredelilo v 12. točki obrazložitve, nekritično sledilo takšnim izpovedim. Pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, saj je življenjsko logična. Priče so izpovedale, kar so videle, in tudi pritožbeno sodišče ni našlo razloga, da jim ne bi verjelo le iz razloga, ker so tožnikovi sorodniki.

10. Na podlagi česa je sodišče sklepalo, da je med partnerjema obstajala ekonomska skupnost, je obrazložilo v 15. točki. Dejstvo, da tožnikovi sorodniki o vrsti in višini njegovih dohodkov niso vedeli povedati, na ugotovitev obstoja ekonomske skupnosti ne more vplivati. Ključna je ugotovitev sodišča, da sta partnerja skupaj skrbela za premoženje, urejala stanovanje in vrt, torej sta imela skupne dohodke in odhodke, kar kaže na obstoj ekonomske skupnosti med njima.

11. Pritožba neutemeljeno navaja le določene izseke iz izpovedi priče D. J. Iz celotne izpovedi (list. št. 70 do 73 sodnega spisa) izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tudi ona potrdila obstoj zunajzakonske skupnosti med partnerjema.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izjavo pokojne A. A. o umiku pregona (priloga A 25). O tem se je opredelilo v 10. točki obrazložitve in pritožbeno sodišče tem ugotovitvam pritrjuje. Iz izjave ne izhaja samo obstoj ekonomske skupnosti, ampak tudi obstoj življenjske skupnosti, zato pritožba, ki sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena.

13. Nadalje tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da se je sodišče z ugotavljanjem obstoja zunajzakonske skupnosti ukvarjalo le v obdobju pred nasilnim dogodkom spomladi 2013, saj je sodišče celovito dokazno oceno o obstoju zunajzakonske skupnosti naredilo za celotno obdobje, tudi po letu 2013 do smrti zapustnice. Dokazni postopek z zaslišanjem strank in prič je izvedlo tudi za to obdobje, torej je stranke in priče vprašalo o obstoju zunajzakonske skupnosti za celotno obdobje.

14. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem zgolj na posamezne izseke izpovedi prič M. K. in P. K., saj je sodišče njuni izpovedi celostno upoštevalo ter ju ocenilo v primerjavi z izpovedmi ostalih prič. M. K. je v svoji izpovedi potrdila, da je zunajzakonska partnerja videla skupaj vse do smrti zapustnice, P. K. pa je izpovedal, da sta bila čisto sigurno partnerja. Res je nadalje navedel, da je bil tožnik bolj kot najemnik, ampak je na koncu izpovedal, da je zapustnici vse do smrti pomagal, da to sigurno ve, da par let prej pa je bila kriza. Takšna izpoved tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na partnerski in ne zgolj najemni odnos.

15. Pritožbena navedba, da je pokojna A. A.. v zadnjem obdobju pred smrtjo potrebovala nekoliko več pomoči, kar ni predstavljalo takšne medsebojne pomoči, ki bi utemeljevala obstoj zunajzakonske skupnosti, celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

16. Pritožbene trditve, da je zapustnica tožniku zgolj nudila streho nad glavo v zameno za potrebno pomoč, ter da je tožencema zaupala, da naj v primeru njene smrti poskrbita za tožnikovo odstranitev iz stanovanja, pa so protispisne, saj toženca navedenega nista izpovedala. Prvi toženec je izpovedal le, da sta se z mamo pogovarjala o smrti in da je med drugim želela, da oba sinova tožnika lepo tretirata, naj ne bosta grda do njega in da bo on v bistvu po njeni smrti sam odšel (list. št. 60 sodnega spisa), medtem ko je drugi toženec izpovedal, da ju je prosila, naj tožnika ne vržeta ven iz stanovanja ob njeni morebitni smrti (list. št. 64 sodnega spisa), zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Sklepno

17. Ob zgoraj navedenem pritožbeno sodišče pritožbene trditve v celoti zavrača kot neutemeljene. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da dokazna ocena ni objektivizirana. Dokazna ocena ustreza standardom skrbnosti, je preverljivo obrazložena ter sledi napotkom iz 8. člena ZPP, saj jo je sodišče sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

18. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem gre dodati, da sta toženca sodbo izpodbijala v celoti, glede II. točke izreka sodbe pa nista podala nobenih trditev, torej sta jo v tem delu izpodbijala pavšalno. Sodišče je zato sodbo potrdilo tudi v tem delu.

19. Toženca s pritožbo nista uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP nosita svoje pritožbene stroške, tožniku pa morata povrniti stroške pritožbenega postopka za odgovor na pritožbo v višini 1000 točk, kar znaša 459 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 9,18 EUR, 22 % DDV pa 100,98 EUR, skupaj 569,16 EUR.

1 17. točka obrazložitve.