Jedro

Kadar je revizijski družbi izrečen ukrep nadzora po ZRev-2, mora plačati pavšalno nadomestilo stroškov postopka, ki ga glede na vrsto in obseg kršitev določa Tarifa (prvi odstavek 76. členu ZRev-2). Gre za pavšalne stroške nadzora, ki jih nosi subjekt nadzora. S Tarifo je določena višina nadomestil stroškov postopka, kadar se subjektu nadzora izreče ukrep nadzora (1. člen Tarife). Višina nadomestil se določa v točkah (4. člen Tarife). Znesek nadomestila se izračuna kot zmnožek števila točk za posamezno obveznost in vrednosti točke na dan nastanka obveznosti (5. člen). Nadomestila stroškov postopkov, kadar se subjektu nadzora izreče ukrep nadzora (prvi odstavek 76. člena ZRev-2), so po točki 1.1 Tarife za revizijske družbe za postopek, v katerem je izdana odredba o odpravi kršitev (1. alineja 80. člena in 81. člen ZRev‑2), od 80 do 320 točk za izrek odprave posamezne kršitve, odvisno od zahtevnosti zadeve. Po 4.1 točki Tarife je za odločbo, s katero se odloča o ugovoru zoper odredbo za odpravo kršitve (136. člen ZRev-2), če se ugovor v celoti zavrne ali zavrže, višina nadomestila taka, kot je določeno za izdajo odredbe, med drugim, po točki 1.1 Tarife. Sodišče glede vprašanj, ali je izpodbijani sklep zadostno obrazložen in ali je toženka določila višino nadomestil stroškov postopka skladno s Tarifo, odkazuje še na prvi odstavek 76. člena ZRev-2, po katerem morajo subjekti plačati pavšalno nadomestilo stroškov postopka. Po presoji sodišča bi bila ta pavšalnost, če bi se o nadomestilih odločalo tako, kot to pledira tožnik, izvotljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da mora tožnik poravnati pavšalno nadomestilo stroškov postopka izdaje odredbe 10.00-26/2015 z dne 25. 5. 2015 (v nadaljevanju tudi Odredba) v višini 4.050,00 EUR in odločbe 10.00-26/2015-2 z dne 4. 9. 2015 v višini 1.200,00 EUR (v nadaljevanju tudi Odločba) v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, stroškov postopka izdaje tega sklepa ni bilo.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka izdala Odredbo na podlagi 5. in 7. alineje prvega odstavka 81. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2) in Odločbo, s katero je ugovor tožnika zoper Odredbo v celoti zavrnila. V Odredbi in Odločbi je odmerila pavšalno nadomestilo stroškov postopka v višini 4.050,00 EUR in 2.050,00 EUR (točka 3 Odredbe in točka 2 Odločbe). Slednji sta bili s sodbo sodišča I U 1426/2015 z dne 4. 5. 2016 odpravljeni in zadeva je bila toženki vrnjena v ponovno odločanje. Toženka je vnovič odločila o zadevi s sklepom 10.00-26/2015-5 z dne 6. 7. 2016 (v nadaljevanju tudi Sklep), zoper katerega je tožnik vložil novo tožbo. V upravnem sporu je bil Sklep s sodbo sodišča I U 1170/2016 z dne 4. 4. 2017 odpravljen in zadeva je bila toženki spet vrnjena v ponovno odločanje. V tem postopku je toženka izdala izpodbijani sklep. Toženka se sklicuje na Tarifo o nadomestilih stroškov postopkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju tudi Tarifa), in sicer na točki 1.1 in 4.1, ki ju citira. Za izrek odprave kršitev opredeljenih v točki 1.a na način, določen v 1. alineji točke 2.a, izrek odprave kršitev opredeljenih v točki 1.d na način, določen v točki 2.c, in izrek odprave kršitev opredeljenih v točki 1.e na način, določen v točki 2.d izreka Odredbe, toženka skladno s točko 1.1 Tarife odmerja nadomestilo stroškov postopka v višini 80 točk za izrek odprave vsake posamezne kršitve. Obrazloži, da odmerja najnižji znesek za izrek odprave posamezne kršitve, saj je bila kršitev ugotovljena z enostavnim pregledom nadzorne dokumentacije, za preveritev odprave posamezne ugotovljene kršitve pa zadošča enostaven pregled krajših dokumentov. Za izrek odprave kršitev, opredeljenih v točki 1.b na način, določen v 2. alineji točke 2.a izreka Odredbe, pa odmerja nadomestilo stroškov postopka v višini 250 točk. Obrazloži, da odmerja višji znesek za izrek odprave te kršitve, saj bo za odpravo kršitev potrebna podrobna proučitev ustrezne vzpostavitve usmeritev in postopkov glede ocenjevanja kakovosti poslov, preveritev teh usmeritev pa bo obsežna in v preverjanje bo vključenih več uslužbencev toženke. Nadalje za izrek odprave kršitev, opredeljenih v točki 1.c na način, določen v točki 2.b izreka Odredbe odmerja nadomestilo stroškov postopka v višini 320 točk. Obrazloži, da je višina nadomestila določena glede na zahtevnost pregleda gradiva zaradi preveritve odprave kršitve, saj je ustrezna revizijska metodologija, ki predstavlja odpravo ugotovljene kršitve, kompleksen dokument oz. program, s katerim revizijska družba zagotavlja, da ustrezno uporablja več deset Mednarodnih standardov revidiranja, /.../ zaradi obsežnosti revizijske metodologije in posledično obsežnosti pregleda njene ustreznosti pa se nadomestilo odmerja v najvišjem znesku. Glede na navedeno se skupno nadomestilo po Odredbi odmeri v višini 810 točk. Tožnikov ugovor, s katerim je izpodbijal točko 2.a v zvezi s točko 1.a izreka Odredbe, točko 2.c v zvezi z delom točke 1.d izreka Odredbe in točko 2.d v zvezi z delom točke 1.e izreka Odredbe, pa je toženka z Odločbo v celoti zavrnila. Toženka zato skladno s 4.1 točko Tarife odmerja nadomestilo v enaki višini, kot je določena za izdajo Odredbe, in sicer za vsako zavrnitev izreka odprave kršitev v višini 80 točk. Skupno nadomestilo izdaje Odločbe se tako odmeri v višini 240 točk. Glede na vrednost točke 5 EUR po prvem odstavku 6. člena Tarife znaša pavšalno nadomestilo stroškov postopka izdaje Odredbe 4.050,00 EUR, pavšalno nadomestilo stroškov postopka izdaje Odločbe pa 1.200,00 EUR, glede na to, da je tožnik na podlagi Odločbe že delno poravnal nadomestilo v višini 800,00 EUR, pa mora poravnati skupno le še 4.450,00 EUR nadomestila stroškov postopka.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Navaja relevantne določbe Tarife, ki jih citira. Toženka ni upoštevala napotkov iz sodb tega sodišča I U 1426/2015 in I U 1170/2016. Izpodbijani sklep sicer ima obrazložitev, a je ta nesmiselna in arbitrarna, toženka pa navodil sodišča očitno ne upošteva. Izpodbijani sklep tožniku ni bil pravilno vročen, saj je bil vročen neposredno njemu, medtem ko tožnika v upravnem postopku vseskozi zastopa isti pooblaščenec; tožnik kljub temu vlaga tožbo v zakonskem roku. Glede stroškov po Odredbi tožnik navaja: (i) stroški za izrek odprave kršitve iz točk 1.b in 1.c so utemeljeni z obsegom dela, ki bo potrebno za ugotovitev odprave kršitev, namesto z obsegom dela, ki je potrebno za izrek odprave kršitev, kar je samovoljno, poleg tega pa je toženka stroške za ugotovitev odprave kršitev že odmerila s posebno odločbo 10.00-26/2015-4 z dne 14. 12. 2015, kar pomeni da gre za ponovno odmero stroškov za isto stvar; (ii) stroški za izrek odprave kršitve iz točke 1.d v Odredbi sploh niso bili odmerjeni, odmerjeni so bili le stroški za ugotovitev kršitev (za kar pa ni nobenega temelja), zato jih ni dopustno naknadno odmerjati, saj gre za nedopustno ponovno odločanje o že odločeni stvari; to, da v Odredbi sploh ni bilo odločeno o stroških za izrek odprave kršitve, pa velja za celotno odmerjeno nadomestilo 810 točk; (iii) za kršitev 1.c so bili v Odredbi stroški odmerjeni dvakrat, najprej 80 točk in nato še 320 točk, zato je sedanja odmera 320 točk za kršitev pod 1.c previsoka za razliko 240 točk, saj je bilo prvotno odmerjenih le 80 točk; (iv) z Odredbo so bili izrečeni štirje ukrepi za odpravo kršitev (točke 2.a, b, c in d), nadomestilo pa je bilo odmerjeno za pet izrekov ukrepov, od tega pa je bil za izrek odprave ene kršitve odmerjeno nadomestilo dvakrat (prva alinea točke 2.a v višini 80 točk in druga alinea točke 2.a v višini 250 točk), čeprav bi to bilo upravičeno le enkrat v višini 80 točk. Glede stroškov po Odločbi tožnik navaja: (i) iz enakih razlogov, kot so oporekani stroški po Odredbi, so v celoti (240 točk) neutemeljeni tudi stroški po Odločbi; (ii) še posebej pa so neutemeljeni naknadno odmerjeni stroški za zavrnitev ugovora zoper prvo alineo točke 2.a Odredbe, saj ti v Odločbi sploh niso bili odmerjeni in gre za nedopustno ponovno odločanje o že odločeni stvari, zato je teh 80 točk odmerjenih samovoljno. Tožnik predlaga, da sodišče samo odloči v zadevi in izpodbijani sklep odpravi, vse pa s stroškovno posledico.

4. V odgovoru na tožbo toženka predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne. Navaja, da je za izrek odprave kršitev potrebno ugotoviti obstoj kršitve in predvsem tudi ugotoviti odpravo kršitev, nadomestilo za slednje pa ni določeno v točki 1.3 Tarife, saj je tam določenih 30 točk namenjenih zgolj izdaji upravnega akta, s katerim se odloči, da je bila kršitev odpravljena, ni pa v tej točki upoštevano samo ugotavljanje odprave kršitev. V nasprotnem primeru bi tudi točka 1.3 Tarife, enako kot točka 1.1 Tarife, nadomestilo določala v razponu, saj je ugotavljanje ustreznosti odprave kršitev pogosto zahtevnejše in bolj obsežno kot ugotavljanje samih kršitev. V Odredbi je prišlo do napake, ko se dvakrat omenja točka 1.c, točka 1.d pa se ne omenja; ampak s sodbo I U 1426/2015 je bila Odredba v stroškovnem delu odpravljena, zadeva pa je bila toženki vrnjena v ponovno odločanje. Z Odredbo pa je bilo ugotovljenih pet kršitev in odrejenih je bilo pet ukrepov za odpravo kršitev (1. alinea točke 2.a, 2. alinea iste točke, 2.b, 2.c in 2.d), zato ne drži, da bi bili ukrepi le štirje. Odločitev o stroških iz Odredbe je bila v celoti odpravljena, zato ne držijo navedbe tožnika, da bi prva toženkina odločitev o stroških postala pravnomočna in da toženka zato o tem več ne sme odločati. Vse navedeno enako velja tudi za stroške po Odločbi.

5. V pripravljalnih vlogah sta stranki odgovorili na navedbe druge stranke in dodatno pojasnili svoje razloge. Tožnik med drugim navaja, da je bila v primeru izpodbijanega sklepa, ko je odločeno o nečem, česar v Odredbi in Odločbi sploh ni bilo, kršena prepoved reformatio in peius. Toženka med drugim navaja, da je tožnik stroške po Odločbi že tudi delno poravnal (v višini 160 točk), kar pomeni, da to ni nerazumljivo oz. sporno; opozarja tudi, da je predmet spora v tej zadevi nadomestilo stroškov postopka izdaje Odredbe in nadomestilo stroškov postopka izdaje Odločbe, kot izhaja iz relevantnih izrekov, kar pomeni, da tožnik izpodbija obrazložitvi, ne pa izrekov; posledično pa tudi ni šlo za kršitev prepovedi odločanja v škodo, saj je z Odredbo nadomestilo bilo določeno v višini 4.050,00 EUR, z Odločbo v višini 2.050,00 EUR, z izpodbijanim sklepom pa v skupni višini 5.250,00 EUR, kar pomeni 850 EUR manj. Tožnik nadalje pravi, da njegovo delno plačilo ne dokazuje pravilnosti odmere stroškov, vsi stroški so bili odmerjeni nepravilno, tožnik pa jih je plačal, ker je o njih bilo pravnomočno odločeno; izrek, ki zajema le skupni znesek odmerjenega nadomestila, ni pravilen, razlogi pa, kljub umeščenosti v obrazložitev, predstavljajo del odmere nadomestila, zato ni mogoče pri vnovičnem odločanju odločiti o nečem, kar ni bilo predmet prvega odločanja.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na izpodbijani sklep tudi sklicuje, kolikor v nadaljevanju samo izrecno ne ugotavlja drugače, glede navedb tožbe pa pojasnjuje, kot sledi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je izpodbijani sklep zadostno obrazložen, ali je toženka določila višino nadomestil skladno s Tarifo ter ali pri tem ni šlo za odločanje v škodo tožnika. V obravnavani zadevi gre za odločitev toženke v ponovljenem postopku po sodbi tukajšnjega sodišča I U 1170/2016 z dne 4. 4. 2017, s katero sta bili odpravljeni točka 3 Odredbe in točka 2 Odločbe. To po povedanem pomeni, da odločitev o pavšalnem nadomestilu, ki ga je tožnik bil dolžan poravnati toženki, ni pravnomočna, in da je toženka v ponovljenem postopku bila dolžna o tem ponovno odločiti, kar je storila s sklepom, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu.

9. Kadar je revizijski družbi izrečen ukrep nadzora po ZRev-2, mora plačati pavšalno nadomestilo stroškov postopka, ki ga glede na vrsto in obseg kršitev določa Tarifa (prvi odstavek 76. členu ZRev-2). Gre za pavšalne stroške nadzora, ki jih nosi subjekt nadzora. S Tarifo je določena višina nadomestil stroškov postopka, kadar se subjektu nadzora izreče ukrep nadzora (1. člen Tarife). Višina nadomestil se določa v točkah (4. člen Tarife). Znesek nadomestila se izračuna kot zmnožek števila točk za posamezno obveznost in vrednosti točke na dan nastanka obveznosti (5. člen). Vrednost točke po Tarifi znaša 5 EUR (6. člen). Nadomestila stroškov postopkov, kadar se subjektu nadzora izreče ukrep nadzora (prvi odstavek 76. člena ZRev-2), so po točki 1.1 Tarife za revizijske družbe za postopek, v katerem je izdana odredba o odpravi kršitev (1. alineja 80. člena in 81. člen ZRev‑2), od 80 do 320 točk za izrek odprave posamezne kršitve, odvisno od zahtevnosti zadeve. Po 4.1 točki Tarife je za odločbo, s katero se odloča o ugovoru zoper odredbo za odpravo kršitve (136. člen ZRev-2), če se ugovor v celoti zavrne ali zavrže, višina nadomestila taka, kot je določeno za izdajo odredbe, med drugim, po točki 1.1 Tarife.

10. Glede ugovora, da izpodbijani sklep tožniku naj ne bi bil pravilno vročen, sodišče kot relevantno presoja, da je tožnik svojo tožbo v predmetnem sporu vložil pravočasno, kar pomeni, da bi šlo lahko kvečjemu za nebistveno procesno kršitev oz. za takšno kršitev, ki ni vplivala niti mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, nebistvena kršitev pravil postopka pa ni upošteven tožbeni razlog po 27. členu ZUS-1. 11. Sodišče nadalje sodi, da je izpodbijani sklep obrazložen skladno z določili 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se na podlagi drugega odstavka 102. člena ZRev-2 subsidiarno uporablja v tovrstnih zadevah, in da je pomanjkljivost obrazložitve v upravnem postopku bila odpravljena v skladu z napotki sodišča iz sodbe I U 1170/2016 z dne 4. 4. 2017. V nasprotju s Sklepom je obrazložitev v izpodbijanem sklepu takšna, da vsebuje razloge za toženkino odločitev, ni skopa in tudi ni splošna.

12. Po presoji sodišča je toženka višino nadomestil stroškov postopka izdaje Odredbe in Odločbe določila tudi skladno s Tarifo. Sodišče v tej zvezi sledi argumentaciji toženke glede tega, zakaj so stroški za izrek odprave kršitve iz točk 1.b in 1.c utemeljeni tudi z obsegom dela, ki bo potrebno za ugotovitev odprave kršitev, s posebno odločbo o ugotovitvi odprave kršitev, ki se tarifira po točki 1.3 Tarife, pa se po presoji sodišča odloči samo, ali kršitev je bila odpravljena ali ne, zato v primeru odločbe 10.00-26/2015-4 z dne 14. 12. 2015 ni šlo za ponovno odločanje o isti stvari. Razlogovanje tožnika, da je toženka stroške v Odredbi odmerila za posamezne kršitve, za kar nima pravne podlage, namesto za izrek odprave posameznih kršitev, po presoji sodišča ni upoštevno, saj je v naslovni zadevi izpodbijani upravni akt izpodbijani sklep in ne Odredba, izpodbijani sklep pa se jasno opredeljuje, da so nadomestila odmerjena za izrek odprave posameznih kršitev, ki so opredeljene v točki 1 Odredbe, na način, določen v točki 2 Odredbe. Glede pomote v Odredbi pri navedbi kršitve, prve opredeljene v točki 1.c, je toženka pojasnila, da je prišlo do pomote in to pomoto v izpodbijanem sklepu tudi sanirala, ko je na strani 2 izpodbijanega sklepa navedla poleg točke 1.a in 1.e Odredbe v tem istem sklopu še točko 1.d odredbe; sodišče navedenemu sledi in je po presoji sodišča šlo za očitno tipkarsko pomoto. Posledično tudi ne drži, da bi bili stroški za izrek kršitve, opredeljene v točki 1.c, odmerjeni dvakrat. Sodišče tudi meni, da je bilo v točki 2 Odredbe ob pravilnem branju povsem jasno zapisano, da je naloženih pet ukrepov za odpravo kršitev, in v tej zvezi sledi argumentaciji toženke; sodišče še dodaja, da je poleg strukture točke 2.a Odredbe glede tega potrebno upoštevati predvsem napovedni stavek točke 2.a Odredbe, ki se izrecno sklicuje na kršitve „opredeljene v 1.a in 1.b točki“, nato pa v nadaljevanju v dveh alineah jasno navaja dva separatna ukrepa, ki se po vsebini povsem jasno navezujeta na 1. točko, in sicer prva alinea na 1.a točko in druga alinea na 1.b točko. Po presoji sodišča je toženka višino nadomestil stroškov postopka izdaje Odločbe tudi določila utemeljeno, saj je z izpodbijanim sklepom prvoodmerjenih 80 točk jasno vezala na zavrnitev ugovora glede izpodbijane točke 2.a Odredbe, v zvezi s točko 1.a Odredbe, torej v zvezi s prvo alineo citirane točke. Sodišče referiranje Odločbe na „2. alinejo 2.a točke“ (str. 8 Odločbe) tudi pripisuje očitni pomoti, ki je bila vezana tudi na pomotoma v tej zvezi odmerjenih 250 točk nadomestila. V preostalem je, glede na vezanost na razloge za odmero nadomestila po točki 1.1. Tarife, po presoji sodišča izpodbijani sklep utemeljen tudi glede odmere nadomestila po točki 4.1 Tarife.

13. Sodišče sklepno glede vprašanj, ali je izpodbijani sklep zadostno obrazložen in ali je toženka določila višino nadomestil stroškov postopka skladno s Tarifo, odkazuje še na prvi odstavek 76. člena ZRev-2, po katerem morajo subjekti plačati pavšalno nadomestilo stroškov postopka. Po presoji sodišča pa bi bila ta pavšalnost, če bi se o nadomestilih odločalo tako, kot to pledira tožnik, izvotljena.

14. Glede s strani tožnika očitanega odločanja v njegovo škodo po presoji sodišča tovrstne kršitve ni bilo, saj je treba upoštevati, da prepoved reformatio in peius veže samo drugostopenjski organ, če sam spremeni izpodbijano odločitev, ni pa s to prepovedjo vezan tudi sam prvostopenjski organ.1

15. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

17. Sodišče je skladno z načelom pisnosti postopka odločalo v zadevi brez glavne obravnave na podlagi 115. člena ZRev-2. 1 Prim. v tej zvezi tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 14/2013 z dne 25. 9. 2014.