Jedro

Iz tožnikovega predloga izhaja, da pravočasno predlaga podaljšanje veljavnosti že izdane začasne odredbe v tem postopku in ne izdajo (nove) začasne odredbe. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo presojati utemeljenost predstavljenih razlogov za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo kot nedopusten predlog tožnika za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnik se v pritožbi proti temu sklepu sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da ga razveljavi. Navaja, da je sklep sam s seboj v nasprotju, saj je iz njegovega uvoda razvidno, da bi moralo sodišče odločati o tožnikovem predlogu za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe, iz obrazložitve pa, da je sodišče dejansko odločalo o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik je v predlogu poudaril, da ga podaja na podlagi tretjega odstavka 277. člena ZIZ, ki predvideva možnost podaljšanja veljavnosti že izdanih začasnih odredb, poleg tega je razločno pojasnil, zakaj trenutna časovna veljavnost izdane začasne odredbe ne služi njenemu namenu in za koliko časa bi jo bilo treba podaljšati. Sodišče prve stopnje pa je očitno napačno štelo, da tožnik s svojim predlogom podaja predlog za izdajo začasne odredbe. Sklep ne vsebuje niti enega samega razloga o odločilnih dejstvih, povezanih s tožnikovim predlogom za podaljšanje veljavnosti (v tem postopku že izdane) začasne odredbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa sicer pravilno ugotavlja, da je zaradi zavarovanja tožnikove terjatve v tej zadevi že izdalo sklep o začasni odredbi dne 11. 3. 2013, v katerem je med ostalim določilo veljavnost začasne odredbe še 30 dni po pravnomočnosti te pravdne zadeve. Pravilno je tudi povzelo tožnikove navedbe v 11. 4. 2019 vloženem predlogu za podaljšanje veljavnosti te začasne odredbe na prepoved odtujitve in obremenitve, ker ta velja le še do 13. 4. 2019, saj je sodba pravnomočna z izdajo sodbe pritožbenega sodišča II Cp 1768/2018 z dne 13. 3. 2019, prav tako razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval predlog. V nadaljevanju pa je očitno napačno štelo, da je vložil predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je zavrglo kot nedopustnega na podlagi 269. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zaradi pomanjkanja predpostavk za odločanje o njem.

5. ZIZ v tretjem in četrtem odstavku 277. člena določa, da lahko sodišče na upnikov predlog začasno odredbo podaljša, pri čemer sme takšen predlog upnik vložiti le do izteka časa, za katerega je bila odredba izdana.

6. Iz tožnikovega predloga z dne 11. 4. 2019 izhaja, da pravočasno predlaga podaljšanje veljavnosti že izdane začasne odredbe v tem postopku in ne izdajo (nove) začasne odredbe. Utemeljen je zato pritožbeni očitek o nasprotju v obrazložitvi ter nerazumljivosti sklepa.

7. Prvostopenjsko sodišče bi moralo presojati utemeljenost predstavljenih razlogov za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe. Ker tega ni storilo, ampak je tožniku neutemeljeno odreklo sodno varstvo, saj predloga po vsebini sploh ni obravnavalo, mora pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi ter sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, v katerem bo moralo vsebinsko odločiti o predlogu (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).