Jedro

Tožnica v predmetnem sporu uveljavlja povračilo nastalih stroškov za prevoz na delo in z dela. Tožena stranka je temu zahtevku nasprotovala in zatrjevala, da je tožnica imela na voljo ves čas službeni avto, s katerim bi se lahko brezplačno vozila na delo in z dela, vendar ga ni želela uporabljati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v dokaznem postopku ni navajala niti dokazala, da bi tožnico ob sklenitvi delovnega razmerja in kasneje predhodno na kakršnikoli način seznanila z možnostjo uporabe službenega vozila. Organizirani prevoz pri toženi stranki ni bil zagotovljen s tem, da je imela tožena stranka na določeni lokaciji parkiranih več vozil in bi eno od takih tožnica lahko tudi uporabljala. Ni bila dolžnost tožnice, da bi vprašala direktorja, ali ima zanjo na razpolago kakšno vozilo za njen prihod na delo. Organizirani prevoz pa niti ni to, da bi se bila tožnica dolžna pridružiti nekemu sodelavcu, ki se je v službo peljal mimo kraja, kjer je bivala tožnica. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek 809,27 EUR zniža na znesek 601,69 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 12,89 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati razliko v plači: - za obdobje od julija 2012 do marca 2014 v bruto višini 2.111,13 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2014 dalje do plačila; - za obdobje od aprila 2014 do decembra 2014 v bruto višini 904,77 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2015 dalje do plačila; - za obdobje od januarja 2015 do decembra 2015 v bruto višini 1.206,36 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila; - za obdobje od januarja 2016 do novembra 2016 v bruto višini 1.082,99 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2016 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izplačati tožnici razliko stroškov prevoza na delo in z dela: - od februarja 2012 do marca 2014 v višini 1.490,86 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2014 dalje do plačila; - za obdobje od aprila 2014 do decembra 2014 v višini 486,22 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2015 dalje do plačila; - za obdobje od januarja 2015 do marca 2015 v višini 183,54 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2016 dalje do plačila, vse pa v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 809,27 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje določbi 22. člena pogodbe o zaposlitvi pripisuje napačen besedni pomen, in je pomen določbe treba iskati v povezavi s tistimi določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije in Zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo nagrajevanje delavčeve zvestobe delodajalcu in uspešnosti pri delu, nikjer pa ni določeno, da bi bil delavec vsak mesec upravičen do dodatka, ki bi bil določen v fiksni višini, niti ni bil takšen skupni namen pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je nelogično, da bi bila tožnica vsak mesec upravičena do dodatka v skupni višini 20 % osnovne plače, dogovorjene s to pogodbo, zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi, konkurenčne klavzule, zato, da je na delovnem mestu trezna oziroma da ni pod vplivom mamil, zaradi potencialne prerazporeditve, zaradi pravice do bolniškega staleža in zaradi prisotnosti na delovnem mestu. Odmera tovrstnega dodatka oziroma določitev odstotka na mesečni ravni je bila v diskreciji delodajalca. Oporeka tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da organiziran prevoz pri toženi stranki ni bil zagotovljen s tem, da je imela tožena stranka na voljo več vozil, ki bi jih tožnica lahko uporabljala za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, od kraja prebivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do sedeža delodajalca. Ker tožena stranka ni prvič v tovrstnem sodnem postopku, ko jo njen bivši zaposleni toži zaradi neplačila stroškov prevoza na delo in z dela, je zadevo formalno uredila na način, da so vsi delavci, ki niso želeli uporabljati službenih vozil, zagotovljenih v ta namen, podpisali izjavo, med drugim tudi tožnica. S tovrstno izjavo pa sta stranki le pisno potrdili obstoječe stanje glede povračila stroškov za prevoz na delo in z dela in nikakor ne na novo uredili njune medsebojne pravice in obveznosti. Tožena stranka je imela vse od sklenitve delovnega razmerja s tožnico ves čas na voljo službeni avto, s katerim so se lahko zaposleni brezplačno vozili na delo in z dela, tudi tožnica, vendar ga ta, kljub temu da z njim ni imela nobenih stroškov, ni želela uporabljati. Zato je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na povračilo stroškov prevoza v obdobju od same sklenitve pogodbe o zaposlitvi do dneva podpisa izjave. Pritožbo vlaga tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo deleža uspeha strank v postopku. Izhodišče sodišča prve stopnje je bilo, da tožnica zgolj s sorazmerno majhnim delom zahtevka ni uspela, zato je toženi stranki naložilo v plačilo celotne odmerjene stroške tožnice. Prepričana je, da je potrebno upoštevati delež uspeha strank v postopku. Vztraja, da naj se pri odmeri stroškov postopka upošteva njen delež uspeha v pravdi, v višini 13,35 % in upoštevajoč ta uspeh tožnici priznane stroške zniža, upoštevajoč njen uspeh v znesku 86,65 %. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih pavšalno zatrjuje pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev, razen v delu odločitve o stroških postopka.

6. Tožnica je v predmetnem sporu uveljavlja razliko v plači od julija 2012 do novembra 2016, skladno z 22. členom pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožnici prisodilo razliko v plači, kakor izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

7. Iz prvega odstavka 22. člena pogodbe o zaposlitvi (A1) izhaja, da se zaradi spoštovanja določil iz 16. in 17. člena te pogodbe (ki urejata konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo) delavec in delodajalec dogovorita, da delavcu pripada dodatek k plači in sicer v višini 10 % osnove plače, dogovorjene s to pogodbo mesečno.

Iz drugega odstavka 22. člena pa izhaja, da se zaradi spoštovanja določil 18. (da delavec v času prisotnosti na delu ne sme biti pod vplivom alkohola ali mamil); 19. (pravice delodajalca do prerazporeditve delavca na drugo delovno mesto); 20. (na pravico delavca do bolniškega staleža) in 21. člena te pogodbe (prepovedi zapuščanja delovnega mesta in glede izostankov z dela iz neupravičenih razlogov) delavec in delodajalec dogovorita, da delavcu pripada dodatek k plači in sicer v višini 10 % osnovne plače, dogovorjene s to pogodbo mesečno.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica določb, zapisanih v 22. členu pogodbe o zaposlitvi nikoli ni kršila. Po izpovedi direktorja tožene stranke so delavcem izplačevali dve različni stimulaciji in sicer je bila ena glede na delo, ki so ga opravljali (lahko je bila večja ali manjša), drugi del stimulacije pa so na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačevali do 20 %. Pojasnil je, da če ni prišlo do kršitev pogodbenih določil, se je delavcem izplačalo 2-krat po 10 %, torej skupaj 20 % do vključno junija 2012. Od julija 2012 dalje pa je tožena stranka tožnici izplačevala 12,4 %, ker naj bi si takšen odstotek (po izpovedbi direktorja) izračunali sami delavci v računovodstvu. Direktor je tudi pojasnil, da so v pogodbo o zaposlitvi vnesli 22. člen zato, da bi zmanjšali disciplinske postopke, ker je bolje nagrajevati delavce že prej, kot da se potem obravnavajo disciplinski postopki.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da terjatev predstavlja plačilo iz naslova stimulacije, pomeni možnost nagrajevanja delavca in je v pristojnosti delodajalca. V konkretnem primeru sta se pravdni stranki v 22. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili za fiksni pripadajoči mesečni dodatek v višini 10 %, tako glede spoštovanja določil iz 16. in 17. člena pogodbe, kot določil od 18. do 21. člena te pogodbe. Določba 22. člena pogodbe o zaposlitvi je jasna in razumljiva, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Med strankama je bil dogovorjen pripadajoči dodatek, ki je zapisan tako v prvem kot v drugem odstavku, za primer spoštovanja posamičnih in konkretno opredeljenih pogodbenih določil in direktor je tudi pojasnil, da je bil namen tega določila zmanjšanje disciplinskih postopkov, ker je bolje nagrajevati delavce, kot obravnavati disciplinske postopke. Tožena stranka pa v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, katerih določil (od 16. do 21. člena) tožnica ni spoštovala. Oba dogovorjena dodatka v višini 10 % po prvem in 10 % po drugem odstavku 22. člena pogodbe o zaposlitvi (skupaj 20 %) je tudi glede na tako različnost posameznih vsebin, mogoče upoštevati le kot celoto in enotno, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Iz plačilnih list od februarja 2012 do junija 2012 (A2) je razvidno, da je tožnica stimulacijo v višini 20 % po 22. členu pogodbe o zaposlitvi prejemala. Tožbeni zahtevek pa se nanaša na obdobje od julija 2012 do novembra 2016, ko je tožena stranka tožeči stranki v tem obdobju plačevala dodatek v višini 12,4 %. Tožnica vtožuje še razliko v višini 7,6 %, skladno z 22. členom pogodbe o zaposlitvi, ki ga nikoli ni kršila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno prisodilo tožnici razliko v plači v višini 7,6 %, v posameznih zneskih in z zapadlostjo razvidno iz izreka, pri čemer pritožba posameznih prisojenih zneskov ne izpodbija.

10. Tožnica v predmetnem sporu uveljavlja tudi povračilo nastalih stroškov za prevoz na delo in z dela in sicer od A., od koder se je vozila na delo, do sedeža tožene stranke v B., in sicer ceno dnevne vozovnice v višini 2,30 EUR. Tožena stranka je temu zahtevku nasprotovala in zatrjevala, da je tožnica imela na voljo ves čas službeni avto, s katerim bi se lahko brezplačno vozila na delo in z dela, vendar ga ni želela uporabljati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v dokaznem postopku ni navajala niti dokazala, da bi tožnico ob sklenitvi delovnega razmerja v letu 2006 in kasneje predhodno na kakršnikoli način seznanila z možnostjo uporabe službenega vozila ali celo, da bi se lahko tožnica pridružila sodelavcu (C.C.), kot je izpovedal direktor. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da organizirani prevoz pri toženi stranki ni bil zagotovljen s tem, da je imela tožena stranka na določeni lokaciji parkiranih več vozil in bi eno od takih tožnica lahko tudi uporabljala. Ni bila dolžnost tožnice, da bi vprašala direktorja, ali ima zanjo na razpolago kakšno vozilo za njen prihod na delo. Organizirani prevoz pa niti ni to, da bi se bila tožnica dolžna pridružiti nekemu sodelavcu, ki se je v službo peljal mimo kraja, kjer je bivala tožnica. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za obdobje od februarja 2015 do konca marca 2015 in upoštevalo ceno prevoza z javnim prevoznim sredstvom in sicer višino enosmerne vozovnice v višini 2,30 EUR in ceno mesečne vozovnice v višini 87,40 EUR. Samo višino prisojenih stroškov prevoza na delo in z dela tožena stranka ne izpodbija.

11. Utemeljena pa je pritožba glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica uspela v pretežnem delu zahtevkov, zavrnjen je bil le minimalni zahtevek glede razlike v plači in zahtevek glede povrnitve stroškov prevoza in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožnici stroške postopka v višini 809,27 EUR. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je potrebno upoštevati delež uspeha strank v postopku, kar pomeni, da so za odmero stroškov postopka pomembni tudi stroški tožene stranke.

12. Tožnica je v tožbi zahtevala plačilo razlike glede razlike v plači (v višini 5.305,47 EUR) in stroške prevoza na delo (v višini 3.310,16 EUR), skupaj v višini 8.615,63 EUR. Upoštevajoč vtoževanih 8.615,63 EUR in prisojenih 7.465,87 EUR, je uspeh tožnice v višini 86,65 % in uspeh tožene stranke v višini 13,35 %. Upoštevajoč tožnici priznane stroške postopka v višini 809,27 EUR, in uspeh v višini 86,65 %, je upravičena do povrnitve stroškov v višini 701,23 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka in sicer za odgovor na tožbo v višini 400 točk, pristop na prvi narok v višini 400 točk, odsotnost iz pisarne (40 točk), prevoznih stroškov (2-krat v višini 21,46 EUR), pristop na narok dne 22. 6. 2018 v višini 200 točk in odsotnost iz pisarne ter urnina, vse pa povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 745,62 EUR. Glede na dosežen uspeh tožene stranke v višini 13,35 %, je upravičena do povrnitve stroškov v višini 99,54 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 601,69 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje skladno z določbo 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je stroške postopka znižalo iz zneska 809,27 EUR na znesek 601,69 EUR.

13. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

14. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnica skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je skladno z Odvetniško tarifo toženi stranki priznalo nagrado za pritožbo v višini 500 točk, 2 % materialne stroške, torej skupaj 510 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) je tako toženi stranki priznalo skupaj z upoštevanjem 22 % DDV znesek 285,59 EUR. Toženi stranki je priznalo tudi stroške že plačane sodne takse za pritožbo v višini 230,00 EUR, kar skupaj znaša 515,59 EUR. Tožena stranka je s pritožbo uspela v znesku 207,58 EUR od pritožbenega izpodbijanja v višini 8.275,14 EUR (7.465,87 EUR in 809,27 EUR), kar predstavlja 2,5 %, zato je v tej višini upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer v znesku 12,89 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa.