Jedro

Zastaranje v disciplinskih zadevah je institut, ki zagotavlja pravno varnost s tem, da preprečuje uvedbo, vodenje in izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa po preteku v zakonu določenega roka. Disciplinski organi, pa tudi sodišče, so dolžni po uradni dolžnosti paziti na morebiten potek zastaralnih rokov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 22.6.1991 in njegovega delavskega sveta z dne 27.8.1991, na podlagi katerih mu je bil zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti po 7., 23., 26. in 33. točki 171. člena pravilnika o delovnih razmerjih (nemoralno, surovo in netovariško obnašanje proti sodelavcem; neopravičeno odklonitev izvršitve delovnih nalogov; neupravičena uporaba prevoznega sredstva; neizpolnjevanje, nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pritrdilo oceni disciplinskih organov tožene stranke o kršitvah obveznosti, njihovi teži in naravi ter zaključilo, da je bil tožniku zakonito izrečen znani ukrep.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je delno ugodilo tožbenemu zahtevku s tem, da je ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z javnim opominom. Ugotovilo je, da je tožnik odgovoren le za lažjo kršitev delovnih obveznosti po 6. točki 170. člena pravilnika o delovnih razmerjih (nepravilen odnos do sodelavcev), zato mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. V posledici te ugotovitve je sodišče odločilo o restitucijski obveznosti tožene stranke.

Tožena stranka je proti odločbi sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo s sklepom v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu senatu tega sodišča oziroma podredno, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločbo sodišča prve stopnje. Po mnenju revidenta je podana absolutna bistvena kršitev postopka, saj so razlogi v izpodbijani odločbi v nasprotju med seboj in tudi z izrekom. Če bi namreč obveljal zaključek pritožbenega sodišča, da v času storitve tožniku očitanih hujših kršitev, sklep direktorja z dne 3.1.1991 še ni bil izvršljiv - na to ugotovitev je sodišče oprlo svojo odločitev za tožnikovo oprostitev odgovornosti - potem tožniku tudi ni moč očitati lažje kršitve delovne obveznosti iz 6. točke 170. člena pravilnika o delovnih razmerjih, storjene v istem obdobju. Sicer pa je sodišče druge stopnje odločilna dejstva zmotno dokazno ocenilo in zato zmotno uporabilo materialno pravo. Sklep direktorja tožene stranke z dne 3.1.1991, s katerim je bil tožnik začasno razporejen na opravljanje drugih del in nalog, nima - po mnenju revidenta - narave začasnega razporeditvenega sklepa v nujnih primerih in zato ni podvržen uporabi določbe 3. točke 2. odstavka 106. člena zakona o delovnih razmerjih. Izdaja razporeditvenega sklepa tožniku je bila le posledica ukinitve njegovega dotedanjega delovnega mesta in ga je šteti kot sklep organizacijske narave. Zato je začel takoj veljati in posledice vloženega pravnega sredstva na njegovo izvršljivost niso imele vpliva. Opozarja na dejstvo, da tožnik sklepu pismeno ni ugovarjal, njegovim konkludentnim ravnanjem pa ni mogoče pripisati značaja ugovora, kot je zmotno presodilo sodišče druge stopnje.

Revizija je bila na podlagi določila 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ni utemeljena, saj v spisu ni podatkov, revident jih tudi ne zatrjuje, da bi bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče spor, ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Očitno je imela tožena stranka v mislih kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki pa je revizijsko sodišče zaradi razlogov, ki bodo še navedeni, ni obravnavalo. Po uradni dolžnosti je tudi pazilo, ali ni bila v postopku morebiti storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotno uporabljeno materialno pravo (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri svojih odločitvah zmotno uporabili materialno pravo.

V času, ko je proti tožniku tekel disciplinski postopek v ..., je bila že v veljavi novela zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 42/90), ki je s spremembo 67. člena ZTPDR (Uradni list SFRJ, št. 60/89) skrajšala zastaralne roke za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, določene v tej normi. Subjektivni zastaralni rok za uvedbo disciplinskega postopka je bil z 10. členom novele s prejšnjih šest mesecev skrajšan na tri mesece; objektivni pa s prejšnjih dvanajst mesecev na šest mesecev (1. odstavek). Tretji odstavek 67. člena ZTPDR pa je bil spremenjen tako, da vodenje disciplinskega postopka zastara v šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca (prej eno leto) oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena (prej osemnajst mesecev). Zastaranja v disciplinskih zadevah je institut, ki zagotavlja pravno varnost s tem, da preprečuje uvedbo, vodenje in izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa po preteku v zakonu določenega roka. Disciplinski organi, pa tudi sodišče, so dolžni po uradni dolžnosti paziti na morebiten potek zastaralnih rokov.

V obravnavanem primeru je začel subjektivni rok za očitana dejanja tožnika teči najkasneje dne 14.1.1991, ko je direktor skladno določilu 1. odstavka 61. člena ZTPDR zahteval uvedbo disciplinskega postopka. Ker je bila s strani delavskega sveta dokončna odločitev o kršitvi delovne obveznosti tožnika sprejeta 27.8.1991, za posamezne kršitve, ki so pod inkriminacijo, pa se je zvedelo - iz pobude tehničnega direktorja za začetek postopka - že dne 10.1.1991, je očitno, da vodenje postopka ni bilo končano v okviru šest mesečnega zastaralnega roka iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR, odkar se je zvedelo za kršitev in storilca.

Sodišče druge stopnje bi zato ob presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa in ob ugotovitvi, da postopek za očitane kršitve tožniku zaradi poteka zakonitega zastaralnega roka, ni bil ustavljen, moralo ugoditi tožnikovi pritožbi in spremeniti odločbo sodišča prve stopnje tako, da bi v celoti ugodilo njegovemu zahtevku. Z izpodbijano odločitvijo - ko je kljub zastaranju presojalo obstoj tožniku očitanih kršitev delovnih obveznosti in odgovornost zanje - pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Čeprav sodišče druge stopnje pri odločanju ni spoštovalo določbe 67. člena ZTPDR, je revizijsko sodišče njegovo odločitev vzdržalo v veljavi. Z njeno spremembo bi namreč poseglo v pravni interes revidenta, varovanega z določbo 374. člena ZPP v zvezi z določbo 399. člena ZPP.

Glede na navedeno v reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporablja na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).