Jedro

V pritožbi tožnik pravilno opozarja, da mu toženka v sklepu o izredni odpovedi ni očitala opustitve obvestila o opravljanju dejavnosti, ki je v škodo ugledu organa. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče presoja utemeljenost zatrjevanih razlogov za odpoved, zato v obravnavanem primeru ni imelo podlage za ugotavljanje, ali sta očitani ravnanji tožnika v škodo ugledu toženke.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je toženka v sklepu o odpovedi opredelila, v čem naj bi obstajal konflikt interesov ter kako bi lahko sporna ravnanja tožnika vplivala na njegovo nepristransko opravljanje dela. Glavnina očitkov toženke, ki so se že v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazali za neutemeljene, se namreč nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi s strani tožnika, ki naj bi pomenila tudi konflikt interesov. Samostojni očitek konflikta interesov je v sklepu o odpovedi zelo skopo in povsem splošno opredeljen.

V zvezi z očitkom glede zastopanja v upravnem postopku pritožba utemeljeno opozarja na to, da toženka v sklepu o odpovedi (niti kasneje v postopku pred sodiščem prve stopnje) ni navedla in časovno opredelila konkretnih ravnanj tožnika kot pooblaščenca investitorjev, ki bi lahko vzbujala videz, da vplivajo na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih javnih nalog.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe: - v delu I. točke izreka, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, spremeni tako, da se glasi: "Odpravi se sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 30. 12. 2019 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. ... z dne 15. 6. 2022." - v preostalem delu I. točke izreka in v delu II. točke izreka glede stroškov postopka tožeče stranke pa se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa o izredni odpovedi tožene stranke v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 15. 6. 2022, trajanju delovnega razmerja, reintegracijo, reparacijo ter plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2022 (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Zatrjuje kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter načela kontradiktornosti v postopku izredne odpovedi, saj ga toženka ni seznanila z vsemi listinami, na katere je oprla odpoved (zlasti poročilom z dne 11. 4. 2022). Zatrjuje, da toženka ni konkretizirala in določno navedla, katera tožnikova ravnanja konkretno so kršitve, zaradi katerih mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, niti ni kršitev časovno opredelila. Trdi da iz pisne seznanitve in sklepa o izredni odpovedi ne izhajajo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi z aktivnostmi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ali s tem, da je družbenik in (neaktivni) poslovodja v d. o. o., ki ima registrirano dejavnost trgovanja z lastnimi nepremičninami, lahko ustvarjal videz pristranskosti ali neobjektivnosti pri opravljanju svojih nalog pri toženki oziroma, v čem je konflikt interesov, kar bi terjalo obveščanje toženke. Toženka ni izkazala niti njegove krivde v zvezi z zatrjevanimi kršitvami. Meni, da so očitki pavšalni, kršitve pa neizkazane, zato se do njih ni mogel izjaviti, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do njegovih trditev glede nedoločnosti razlogov za odpoved, nepravočasnosti odpovedi glede na subjektivni in objektivni rok ter pravice do zagovora in tudi ne do v zvezi s tem predlaganih dokazov (elektronskih in SMS sporočil). Kot zmotno graja stališče, da je subjektivni rok za odpoved tekel od dne zagovora oziroma da bi bila odpoved pravočasna tudi, če bi tekel od prejema poročila z dne 11. 4. 2022, toženka je bila z domnevnimi kršitvami namreč seznanjena že pred tem, tj. decembra 2021 oziroma najkasneje po prejemu anonimnega pisanja in objavi člankov 1. 4. 2022. Zatrjuje kršitev razpravnega načela; sodišče prve stopnje je ugotavljalo nezatrjevana dejstva. Graja dokazno oceno izpovedi župana toženke in priče A. A. glede sestave poročila ter seznanitve župana s kršitvami. Vztraja, da je odpoved prepozna, ker je zamujen 30-dnevni subjektivni rok. Nasprotuje ugotovitvi o aktivnem sodelovanju v postopku pridobitve gradbenih dovoljenj investitorjev B., sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do njegove izpovedi in izpovedi C. C. glede tožnikove vloge. Zatrjuje zmotno uporabo 100. člena ZJU, ki govori o opravljanju dejavnosti, ki vpliva na nepristranskost ali škodi ugledu organa, te namreč ni opravljal ne v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ne v podjetju D d. o. o. Navaja, da mu je toženka v zvezi s slednjim očitala le, da o opravljanju konkurenčne dejavnosti ni obvestil svojega predstojnika, zaradi česar je podan konflikt interesov, sodišče prve stopnje pa je nedopustno širilo očitek še na domnevno pristranskost in škodovanje ugledu toženke, s tem pa kršilo razpravno načelo. Trdi, da se medijsko in anonimno pisanje nanašata na nepravilnosti (pridobivanje informacij pri toženki za kupovanje nepremičnin, za katere je predvidena sprememba namembnosti), ki jih sploh ni mogel storiti glede na njegovo delo pri toženki in poslovanje družbe D., niti mu odpoved ni bila podana zaradi njih, zato ne utemeljujejo očitka kršitve toženkinega ugleda. Glede očitkov o kršitvi 37. člena ZIntPK ter 34. člena ZDR-1 z neobveščanjem navaja, da ni bilo ugotovljeno, v čem naj bi njegovo ravnanje vplivalo na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih nalog. Sklicuje se na izpoved nadrejene A. A., da je bila o njegovem sodelovanju pri pridobivanju gradbenih dovoljenj obveščena najkasneje januarja 2022. Izpoved upravne delavke glede vloge tožnika v upravnem postopku ne kaže na pristransko ali neobjektivno opravljanje njegovih nalog v službi. Meni, da je zmoten zaključek, da bi moral o upravnem postopku in ustanovitvi ter poslovodenju družbe D. obveščati toženko. Izredna odpoved, namenjena le najhujšim kršitvam, ni utemeljena, toženka bi morala uporabiti milejši ukrep. Navaja, da toženka ni zatrjevala niti dokazala, da bi očitana dejanja storil naklepoma ali iz hude malomarnosti; o stopnji krivde sodba nima razlogov. Nasprotuje ugotovitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, in zatrjuje zmotno uporabo 109. člena ZDR-1. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo, da je izredna odpoved zakonita, posledično pa je ostalo dejansko stanje v zvezi s posledicami nezakonite odpovedi nepopolno ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 5. 2022, ki ga je toženka sprejela na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), tožnikovo pritožbo zoper ta sklep pa je s sklepom z dne 15. 6. 2022 zavrnila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (komisija za pritožbe). Presodilo je, da je toženka tožniku, zaposlenem na delovnem mestu "višji svetovalec za urejanje prostora (šifra ...)" v oddelku E. v uradu F., zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz drugega odstavka 100. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU), 37. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Ur. l. RS, št. 45/2010 in nasl. – ZIntPK), prvega odstavka 34. in prvega odstavka 36. člena ZDR-1 ter prvega odstavka 15. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 8/2001 – kodeks). Odločitev je materialnopravno nepravilna, saj kršitev, ki se jih po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožniku utemeljeno očita, toženka v sklepu o odpovedi ni ustrezno konkretizirala, obenem pa glede na težo očitanih kršitev ne gre za hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 7. Pritožbena graja stališč sodišča prve stopnje glede zagotavljanja pravice do zagovora tožniku ter pravočasnosti odpovedi ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso štelo, da toženka tožnika pred izredno odpovedjo ni bila dolžna seznaniti z vsemi listinami, na katere je oprla odpoved. Ker ne gre za formalen postopek, ni mogoče slediti navedbi, da mu je bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Ne drži niti očitek, da mu ni bil omogočen zagovor po drugem odstavku 85. člena ZDR-1, ker mu toženka ni predočila poročila z dne 11. 4. 2022. Glede pravočasnosti izredne odpovedi je pravilno stališče, da subjektivni rok za izredno odpoved začne teči od seznanitve župana kot organa, pristojnega za odpoved pogodbe o zaposlitvi, s kršitvami, ter da je opustitev dolžnega obveščanja delodajalca o poslovodenju in solastništvu gospodarske družbe, kršitev, ki nastaja vsak dan znova.

8. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja, da s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni kršitvi njegovih pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja v izredni odpovedi nista dovolj natančno opredeljeni, tako da bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za hujši kršitvi v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj toženka ni opredelila, v čem naj bi zaradi tožnikovih ravnanj obstajal konflikt interesov oziroma grozila škoda toženkinemu ugledu.

9. Tožniku je toženka v sklepu o izredni odpovedi z dne 5. 5. 2022 očitala, da je naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, - z opustitvijo seznanitve predstojnika oziroma pridobitve njegovega soglasja za opravljanje dejavnosti in zastopanje investitorjev C. C. in G. G. pred upravno enoto H. v upravnih postopkih za pridobitev gradbenih dovoljenj za tri objekte ter pridobivanja mnenj I. in J., čeprav je vedel, da zaseda uradniško delovno mesto v oddelku E. v uradu F., ki tudi podaja mnenja in izdaja informacije za pridobivanje gradbenega dovoljenja glede na obstoječe prostorske akte toženke, s čimer je kršil 100. člen ZJU, kodeks, 37. člen ZIntPK in 13.1 člen pogodbe o zaposlitvi, saj dejavnost pomeni konflikt interesov, lahko vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog, ter - z opustitvijo seznanitve predstojnika oziroma pridobitve njegovega soglasja za lastništvo 50-odstotnega poslovnega deleža in poslovodenje družbe D. d. o. o., ki ima kot glavno dejavnost opredeljeno trgovanje z lastnimi nepremičninami, s čimer je kršil konkurenčno prepoved, 100. člen ZJU, 37. člen ZIntPK, 13., 16.2 in 18.3 člen pogodbe o zaposlitvi, ter 33. člen ZDR-1. 10. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navedeni kršitvi ne ustrezata znakom kaznivih dejanj nevestnega dela v službi iz 258. člena ter zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. – KZ-1), ter da pri očitanih ravnanjih ni šlo niti za kršitev konkurenčne prepovedi (1. točka prvega odstavka 100. člena ZJU, 16. člen pogodbe o zaposlitvi) in ne za zlorabo informacij, do katerih ima tožnik dostop pri opravljanju nalog v službi, ki niso javno dostopne (3. točka prvega odstavka 100. člena ZJU). Je pa štelo, da je utemeljen očitek, da je tožnik skladno z drugim odstavkom 100. člena ZJU kršil obveznost obveščanja delodajalca o opravljanju dejavnosti, ki ni združljiva z opravljanjem javnih nalog, saj bi lahko vplivala na nepristransko opravljanje dela zaradi nasprotja interesov (2. točka prvega odstavka 100. člena ZJU) ter škodovanja ugledu toženke (4. točka prvega odstavka 100. člena ZJU), kršil naj bi tudi dolžnost nadrejenemu razkriti navedene okoliščine, ki bi lahko ustvarile videz, da vplivajo na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih javnih nalog pri toženki (37. člen ZIntPK).

11. V pritožbi tožnik pravilno opozarja, da mu toženka v sklepu o izredni odpovedi, potrjenim s sklepom komisije za pritožbe, ki je zavrnila njegovo pritožbo (sklep o odpovedi), ni očitala opustitve obvestila o opravljanju dejavnosti, ki je v škodo ugledu organa. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče presoja utemeljenost zatrjevanih razlogov za odpoved, zato v obravnavanem primeru ni imelo podlage za ugotavljanje, ali sta očitani ravnanji tožnika (sodelovanje v postopku pridobitve gradbenih dovoljenj in mnenj ter 50‑odstotni poslovni delež ter status direktorja v gospodarski družbi, registrirani za trgovanje z nepremičninami) v škodo ugledu toženke. Iz opisa kršitev tožnika v sklepu o odpovedi ni razvidno, da naj bi kršitvi škodovali ugledu toženke in v čem. Pavšalno sklicevanje na anonimno pisanje ter članka v medijih in izgubo zaupanja "zaradi grobih kršitev standardov profesionalne etike in vzbujanja dvoma v javnosti o neprofesionalnem in netransparentnem delu javnega uslužbenca in celotne občinske uprave", kar naj bi štelo za škodovanje ugledu toženke, ne zadostuje.

12. Razlogov iz odpovedi delodajalec v individualnem delovnem sporu glede njene zakonitosti ne sme širiti. Prav tako skladno s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena toženka odsotnosti ustrezne trditvene podlage za ugotovitev, v čem je tožnik z očitanimi ravnanji škodil njenemu ugledu, ni smela nadomeščati z izpovedmi prič (predvsem vodje urada A. A.) in zakonitega zastopnika toženke, ki je to kršitev utemeljeval predvsem z (neutemeljenim) očitkom o kršitvi konkurenčne prepovedi ter medijsko povezavo med navedeno družbo in kupovanjem zemljišč, za katera je bila predvidena sprememba namembnosti, kar naj bi toženko izpostavilo kot delodajalca, ki tožniku na njegovem mestu omogoča pridobivanje informacij za naknadno kupovanje nepremičnin. Utemeljevanje izredne odpovedi z vsebino anonimnega pisanja in člankov, ki opisujejo domnevne nepravilnosti v zvezi z občinskim prostorskim načrtom in prodajami nepremičnin (česar tožniku toženka ni očitala), ni dopustno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo z ugotovitvijo, da bi moral tožnik o svojem ravnanju obveščati toženko, ker gre za opravljanje dejavnosti v škodo ugledu organa.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je za presojo ravnanj tožnika odločilno, ali gre pri njegovem ravnanju za dejavnosti, katerih opravljanje bi lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela (2. točka prvega odstavka 100. člena ZJU) oziroma ali je v zvezi s tem obstajal konflikt interesov, ker so podane okoliščine, ki bi lahko vplivale ali ustvarile videz, da vplivajo na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog tožnika (drugi odstavek 37. člena ZIntPK). Samo v primeru, da bi šlo za opravljanje dejavnosti, v zvezi s katero bi obstajal konflikt interesov ali vpliv na nepristransko opravljanje dela, bi tožnik imel obveznost obveščanja oziroma pridobivanja soglasja toženke za opravljanje spornih dejavnosti (tj. zastopanja investitorjev v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja4 ter 50-odstotnega lastništva poslovnega deleža in statusa direktorja družbe D. d. o. o.). Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je toženka v sklepu o odpovedi opredelila, v čem naj bi obstajal konflikt interesov ter kako bi lahko sporna ravnanja tožnika vplivala na njegovo nepristransko opravljanje dela. Glavnina očitkov toženke, ki so se že v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazali za neutemeljene, se namreč nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi s strani tožnika, ki naj bi pomenila tudi konflikt interesov.5 Samostojni očitek konflikta interesov je v sklepu o odpovedi zelo skopo in povsem splošno opredeljen, saj naj bi upoštevaje naloge tožnikovega delovnega mesta obstajal že glede na registrirano glavno dejavnost družbe D. d. o. o. in dejstvo, da ta ustvarja prihodke. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je registrirana dejavnost navedene družbe sicer res trgovanje z nepremičninami, da je bila ustanovljena za primer, da bo neka nepremičnina kupljena, zgrajena in prodana, ta posel pa se je kasneje izjalovil, odtlej pa se družba ukvarja z manjšimi gradbenimi deli pod vodstvom tožnikovega brata, bi morala toženka že v odpovedi natančneje opredeliti domnevni konflikt interesov ter vpliv na nepristransko in objektivno tožnikovo delo, da bi bilo ta očitek sploh mogoče preizkusiti pred sodiščem. Tudi sicer pa laično županovo razumevanje tožnikovih ravnanj kot zlorabe oziroma prekoračitve pooblastil ter njegova izpoved, da ga bolj kot dejavnost te družbe moti dejstvo, da jo je tožnik soustanovil in vodil brez soglasja delodajalca, ne daje podlage za ugotovitev o tem, v čem naj bi bil konflikt interesov, zaradi katerega bi bil tožnik zavezan k obveščanju toženke o spornih ravnanjih. Iz veljavnih predpisov namreč ne izhaja splošna obveznost javnega uslužbenca obveščati delodajalca o ustanovitvi gospodarske družbe in njenem poslovodenju, kot to očitno zmotno šteje toženka oziroma njen zakoniti zastopnik, temveč zgolj v primeru, da gre za enega od primerov iz prvega odstavka 100. člena ZJU ali drugega odstavka 37. člena ZIntPK, izmed katerih se je toženka v sklepu o odpovedi splošno sklicevala le na domnevni konflikt interesov oziroma v zvezi z zastopanjem investitorjev v upravnem postopku še na vzbujanje vtisa pristranskosti in neobjektivnosti.

14. V zvezi z očitkom glede zastopanja v upravnem postopku pritožba utemeljeno opozarja na to, da toženka v sklepu o odpovedi (niti kasneje v postopku pred sodiščem prve stopnje) ni navedla in časovno opredelila konkretnih ravnanj tožnika kot pooblaščenca investitorjev, ki bi lahko vzbujala videz, da vplivajo na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih javnih nalog. Materialnopravno zmotno je pavšalno obravnavanje "aktivnega zastopanja investitorjev v postopku pridobitve gradbenih dovoljenj in mnenj pristojnih organov od 17. 6. 2019 do 1. 12. 2021" kot enotne kršitve, prav tako je materialnopravno zmotno stališče, da je bila ta kršitev storjena (šele) z izdajo gradbenih dovoljenj 1. 12. 2021.6 Toženka bi morala opredeliti, katera tožnikova ravnanja v okviru tega zastopanja so zanjo sporna v povezavi z dejstvom, da je tožnik v zvezi z navedenimi tremi nepremičninami 24. 10. 2018 izdal lokacijsko informacijo v sklopu svojih delovnih nalog pri toženki, oziroma v čem je to povezano z njegovo nepristranskostjo in objektivnim opravljanjem njegovih javnih nalog. Šele na podlagi take opredelitve kršitve tožnika v odpovedi bi lahko sodišče presojalo pravočasnost odpovedi v razmerju do posameznih kršitev ter ali so konkretna ravnanja tožnika (denimo sprejem pooblastila za zastopanje investitorjev, vložitev vloge za gradbena dovoljenja oziroma pridobitev mnenj pristojnih organov, sprejemanje pisanj za investitorja, udeležba na javni obravnavi na upravni enoti ipd.) v konfliktu z interesi toženke oziroma vplivajo na percepcijo o nepristranskem in objektivnem opravljanju javnih nalog. Ni nepomembno, da je tožnik _najprej_ (24. 10. 2018, to je 3 leta pred izdajo gradbenih dovoljenj investitorjema in 3 leta in pol pred izredno odpovedjo) investitorjema izdal lokacijsko informacijo, _kasneje_ pa nastopal kot pooblaščenec v upravnem postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja pred UE H. Slednje po naravi stvari ne more za nazaj vplivati na nepristransko in objektivno opravljanje njegove naloge izdaje lokacijske informacije investitorjema, toženka pa ne navaja konkretnih očitkov, kako naj bi to sodelovanje vplivalo na njegovo kasnejše delo (v povezavi z izdajanjem lokacijskih informacij ali drugim delom) v času 6 mesecev pred podano izredno odpovedjo. Zgolj dejstvo, da je tožnik zaposlen v uradu F. oziroma opravlja delovne naloge s tega področja, ne zadošča. 15. Glede na navedeno je ugotovitev, da je tožnik huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker toženke ni obvestil oziroma si izposloval njenega soglasja za zastopanje investitorjev v upravnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ter lastništva 50-odstotnega poslovnega deleža in poslovodenja družbe D. d. o. o., materialnopravno zmotna. Tudi če bi taka obveznost obveščanja za tožnika obstajala, pa glede na sodno prakso ni mogoč sklep o tem, da je njena opustitev hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti, ki je lahko podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep. V okviru stopnjevitosti delovnopravnih sankcij bi bile tako v zvezi s kršitvami, kot izhajajo iz 100. člena ZJU, primerne kvečjemu milejše sankcije, denimo prepoved opravljanja take dejavnosti. Vrhovno sodišče v zadevi VIII R 46/2008 kot namen te določbe navaja preprečitev konflikta interesov, do katerega bi lahko prišlo zaradi uradnikovega opravljanja dela v okviru sklenjenega delovnega razmerja pri državnem organu in istočasnega opravljanja druge dejavnosti. V primeru nastopa okoliščin iz prvega odstavka 100. člena ZJU je nadaljnji obstoj delovnega razmerja delavca v državnem organu pogojevan s prepovedjo opravljanja takšne dejavnosti. Na tej podlagi se torej določi obveznost (prepoved), ki jo mora delavec v okviru sklenjenega delovnega razmerja spoštovati, v primeru njenega neupoštevanja je zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja možna odpoved sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost takega milejšega ukrepa - delodajalčeve prepovedi opravljanja različnih dejavnosti javnim uslužbencem se je presojala v zadevi VSRS VIII Ips 310/2016 ter zadevah pritožbenega sodišča Pdp 670/2018, Pdp 984/2015 in Pdp 345/2013. V zadevi VSRS VIII Ips 44/2013 je bila presojana zakonitost izredne odpovedi, izrečene javnemu uslužbencu, ki mu je bilo najprej s sklepom prepovedano opravljanje dejavnosti, pa jo je ne glede na to še naprej opravljal, kar je drugače kot v obravnavanem primeru. Odsotnost sklepa iz tretjega odstavka 100. člena ZJU sicer skladno z odločitvijo VSRS v zadevi VIII Ips 58/2012 ne more samodejno vzpostaviti dovoljenosti take dejavnosti, vendar pa je v takem primeru pri presoji zakonitosti odpovedi treba upoštevati, za kakšno dejavnost javnega uslužbenca gre in njegovo predhodno ravnanje v zvezi s tem. Ob primerjavi te citirane zadeve z obravnavano se izkaže, da sta v bistvenem različni, saj je v tej citirani zadevi tožnik - sekretar v službi K. pri ministrstvu podal izjavo, da z delom pri določeni d. o. o. ne krši 100. člena ZJU, kasnejša izredna odpoved pa je temeljila na ugotovitvi o kršitvi konkurenčne prepovedi, potrebnem povečanem zaupanju delodajalca v delo tožnika zaradi njegovega položaja, za delo na katerem je celo prejemal dodatek za nezdružljivost. 16. Materialnopravno zmotna je tako presoja v 11. točki obrazložitve sodbe, ki je sledila izpovedi župana toženke o njegovem (laičnem) naziranju glede resnosti zatrjevane kršitve, da je bila namreč opustitev dolžnosti obveščanja za toženko hujše narave glede na delo, ki ga je tožnik opravljal na področju nepremičnin oziroma prostorskih informacij. Nejasna in dokazno nepodprta je splošna ugotovitev, da je sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki sledi izdaji lokacijske informacije, neposredno povezano s tožnikovim delom in zato še posebej občutljivo. V zvezi z očitanima opustitvama obveščanja toženke niti ni mogoče šteti, da ju je mogoče storiti le naklepoma ali iz hude malomarnosti, kot je štela toženka v sklepu o odpovedi. Glede na to bi morala izrecno zatrjevati in dokazati, da je tožnik v zvezi s presojo, da obveščanje toženke ni potrebno,7 opustil tisto skrbnost, ki se pričakuje od povprečnega človeka oziroma povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu. Če delodajalec v postopku presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zmore svojega (trditvenega in) dokaznega bremena, da je delavec ravnal s hujšo obliko krivde (naklepoma ali iz hude malomarnosti), šteje, da je šlo le za navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v delu I. točke izreka, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako, da je ta sklep v povezavi s sklepom komisije za pritožbe z dne 15. 6. 2022 odpravilo, v preostalem delu I. točke izreka (glede trajanja delovnega razmerja, reintegracije in reparacije) in v delu II. točke izreka glede stroškov postopka tožnika pa jo je razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo lahko spremenilo v delu, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi brez pritožbene obravnave (358. člen ZPP). Razveljavitev preostalega izpodbijanega dela sodbe in vrnitev tega dela sodišču prve stopnje v novo sojenje je posledica dejstva, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o zakonitosti izredne odpovedi relevantnih dejstev v zvezi z zahtevki o reparaciji, reintegraciji oziroma predlagani sodni razvezi in denarnemu povračilu sploh še ni ugotavljalo niti v ta namen še ni izvajalo dokazov (prvi odstavek 355. člena ZPP).

18. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ta je določal, da je tožnik dolžan toženko sproti obveščati o okoliščinah, ki vplivajo/ogrožajo oziroma bi lahko vplivale/ogrožale življenje in zdravje zaposlenih, njihovo delo in dejavnosti organa nasploh. 2 V njem je določena obveznost tožnika, da varuje zaupne in tajne podatke, prepoved konkurence ter dolžnost upoštevanja 100. člena ZJU. 3 Ta glede pravic, obveznosti in odgovornosti, ki niso urejene s to pogodbo, odkazuje na ZJU, ZSPJS, druge predpise, ki urejajo delovna razmerja, kolektivne pogodbe in splošne akte delodajalca, ter potrjuje, da je tožnik seznanjen s kodeksom in določili o nezdružljivosti funkcij, skladno s predpisi, ki veljajo za javne uslužbence. 4 Pri čemer je vprašljivo, ali je mogoče preteklo enkratno sodelovanje v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za tri objekte na eni parceli investitorjev sploh šteti za opravljanje dejavnosti. 5 Tožniku se očita družbeništvo in poslovodenje v družbi D. d. o. o. kot kršitev konkurenčne prepovedi, saj tega glede na naloge na svojem delovnem mestu brez pisnega soglasja toženke ne bi smel, ker izdaja tudi potrdila o namenski rabi nepremičnin, ki so potrebne listine vsake pogodbe z nepremičninami in lokacijske informacije. 6 Ko po tožnikovih besedah sploh ni bil več pooblaščenec investitorjev, saj naj bi mu pooblastilo prenehalo, trditev v zvezi s trajanjem pooblastila pa toženka ni postavila. 7 Uradnik mora najprej sam oceniti, ali je oziroma bi lahko zaradi njegovega osebnega interesa oziroma okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom o njegovi nepristranskosti in objektivnosti, prišlo do konflikta interesov (prim. B. Koritnik, R. Jemec v: Zakon o javnih uslužbencih s komentarjem, Lexpera, GV založba, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2022, str. 509).