Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da ne prihaja do celotnega prekrivanja stvarnopravnega zahtevka glede ugotovitve polovičnega deleža na nepremičninah kot skupnega premoženja, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo in ni predmet pritožbenega preizkusa, ter dajatvenega zahtevka glede skupnih vlaganj v posebno premoženje toženca, kot je sicer napačno zaključilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pritožbeno neizpodbijanih odločilnih dejstev, da se je vrednost nepremičnine zaradi skupnih vlaganj v hišo povečala za 19.100,00 EUR po stanju leta 1998, ko je razpadla življenjska skupnost (12. točka obrazložitve). Ta vlaganja v hišo so bila opravljena tako v skupno premoženje (polovični delež na nepremičnini, kupljen od brata toženca), kot tudi v toženčevo posebno premoženje (polovični delež na nepremičnini, pridobljen na podlagi dedovanja). Del vlaganj, ki se nanaša na posebno toženčevo premoženje, utemeljuje ločeno obravnavo.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

1."1. Ugotovi se, da v skupno premoženje pravdnih strank spada terjatev iz skupnega vlaganja v posebno premoženje tožene stranke, in sicer v delež 1/2 celote nepremičnine ID znak ... 432, ki je povečalo vrednost posebnega premoženja za 9.550,00 EUR.

V preostalem se tožbeni zahtevek glede ugotovitve skupnih vlaganj zavrne.

2.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki iz naslova vlaganj v posebno premoženje 2.865,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2023 do plačila.

V preostalem se tožbeni zahtevek glede povrnitve skupnih vlaganj zavrne.

3.Zavrneta se tožbena zahtevka na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo prihranki v višini 85.586,33 EUR, in na plačilo 25.675,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova teh prihrankov."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu II. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 65,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata nepremičnini ID znak ... 423 in ... 422, obe v deležu 1/2 celote, in odločilo, da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju 30%, delež tožene stranke pa 70% (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbene zahtevke na ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje prihranki na bančnem računu v višini 85.586,33 EUR in skupna vlaganja v posebno premoženje tožene stranke, v nepremičnino z ID znakom ... 423, ki so povečali vrednost nepremičnine za 29.300,00 EUR, na plačilo 25.675,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova prihrankov ter na plačilo 4.395,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova vlaganj (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 27.990,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške (II. točka izreka).

2.V pravočasni pritožbi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) izpodbija II. točko izreka, predlaga, da se sodba v tem delu spremeni tako, da se tožbenim zahtevkom ugodi, podrejeno pa v tem delu predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Povzema razloge sodišča prve stopnje glede nastanka skupnega in posebnega premoženja na obravnavanih nepremičninah ter glede razlogov o tem, da sta pravdni stranki s skupnimi vlaganji spremenili identiteto nepremičnine hiše. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da denarni zahtevki na povrnitev vlaganj niso utemeljeni, ker so bili že utemeljeni stvarnopravni zahtevki glede ugotovitve skupnega premoženja na nepremičninah. Opozarja, da je sodišče prve stopnje priznalo polovični delež na nepremičninah kot skupno premoženje in ne delež na celotni nepremičnini, pri čemer gre tožnici 30% polovičnega deleža. Glede prihrankov na bančnem računu se v dokazne namene sklicuje na odločbe CSD z dne 5. 4. 2012, 1. 2. 2019 in 8. 1. 2020 o obsegu sredstev na bančnem računu tožene stranke (v nadaljevanju toženca), kot tudi na sporočilo banke, da je toženec v letu 2013 odprl račun in nanj položil 117.142,20 EUR. Meni, da gre za skupne prihranke, ki jih je toženec trošil le zase. Meni, da je izpovedba toženca o tem, da je denar položil 2021 neresnična. Ker ni moč dobiti listinskega dokaza s strani banke o stanju na računu leta 1998 ob razpadu življenjske skupnosti, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati okoliščine, ki izhajajo iz predloženih odločb CSD. Tožnica je dokazala, da je s tožencem do leta 1998 ustvarjala prihranke. Zahteva stroške pritožbenega postopka.

3.Toženec odgovora na pritožbo ni vložil.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od navedenih procesnih kršitev, niti ni nepravilno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ampak je le v delu, ki se nanaša na skupna vlaganja pravdnih strank, zmotno uporabilo materialno pravo.

7.Sodišče prve stopnje je izhajalo iz odločilnih dejstev, da je bil polovični delež na nepremičninah kupljen od toženčevega brata z denarjem, ki sta ga pravdni stranki pridobili z delom (10. točka obrazložitve), nato pa nepravilno zaključilo, da tožnica zaradi tega še ni upravičena do deleža na nepremičninah. V skladu z načelom realne subrogacije se lastnost denarja prenese na stvar, ki je bila s tem denarjem kupljena. Če je bilo premoženje kupljeno iz sredstev, ki so bila ustvarjena (pridobljena z delom) v času trajanja zakonske zveze, je to premoženje skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR v zvezi s 303. členom Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ).1 Za originarni nastanek skupnega premoženja na polovičnem lastniškem deležu obravnavanih nepremičnin potemtakem niso bila potrebna vlaganja, kot materialno zmotno zaključuje sodišče prve stopnje in pravilno opozarja pritožba.

8.Posledično so s pomočjo izvedenca ugotovljena skupna vlaganja pravdnih strank samostojna podlaga za v vlogi z dne 10. 3. 2025 postavljeni denarni zahtevek, s katerim se zasleduje dokončna ureditev vseh spornih razmerij med pravdnima strankama. Pritožba pravilno opozarja, da ne prihaja do celotnega prekrivanja stvarnopravnega zahtevka glede ugotovitve polovičnega deleža na nepremičninah kot skupnega premoženja, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo in ni predmet pritožbenega preizkusa, ter dajatvenega zahtevka glede skupnih vlaganj v posebno premoženje toženca, kot je sicer napačno zaključilo sodišče prve stopnje.

9.Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pritožbeno neizpodbijanih odločilnih dejstev, da se je vrednost nepremičnine zaradi skupnih vlaganj v hišo povečala za 19.100,00 EUR po stanju leta 1998, ko je razpadla življenjska skupnost (12. točka obrazložitve). Ta vlaganja v hišo so bila opravljena tako v skupno premoženje (polovični delež na nepremičnini, kupljen od brata toženca), kot tudi v toženčevo posebno premoženje (polovični delež na nepremičnini, pridobljen na podlagi dedovanja). Del vlaganj, ki se nanaša na posebno toženčevo premoženje, utemeljuje ločeno obravnavo.

10.V primeru vlaganj zakoncev v nepremičnino enega zakonca kot njegovo posebno premoženje predstavlja skupno premoženje rezultat teh vlaganj, ki se odraža v povečani vrednosti te nepremičnine. Gre za terjatev skupnega premoženja do lastnika te nepremičnine.2 V obravnavani zadevi je povečano vrednost kot rezultat skupnih vlaganj pravilno razdeliti tako, da polovica od zneska 19.100,00 EUR, torej 9.550,00 EUR, odpade na posebno toženčevo premoženje, pri čemer tožničin delež na terjatvi glede teh vlaganj znaša 2.865,00 EUR (30% od zneska 9.550,00 EUR) v skladu z že določenimi deleži pravdnih strank na skupnem premoženju (I. točka izreka).

11.Nima pa prav pritožba, da je imelo sodišče prve stopnje dovolj dokazne podlage, da bi lahko presodilo v njeno korist glede zatrjevanih skupnih prihrankov na bančnem računu toženca. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR v zvezi s 303. členom DZ je z razvezo in po ustaljeni sodni praksi že prej, s prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti, skupno premoženje zakoncev prenehalo nastajati. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je življenjska skupnost prenehala že leta 1998. Tožnica pa je časovno opredelila višino prihrankov v tožbenem zahtevku na datum 1.1. 2022, kar je več kot dve desetletji po prenehanju nastajanja skupnega premoženja. Trditveno in dokazno breme glede prihrankov in njihovega obsega ob prenehanju skupnosti je bilo na tožnici, ki pa tega bremena, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ni zmogla.

12.Izvedeni dokazi, predvsem izpostavljene predložene odločbe CSD, niso zadoščali, da bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo obseg prihrankov. Ugotovitve iz odločb o sredstvih na toženčevem bančnem računu spadajo v obdobje po prenehanju skupnosti, pri čemer je časovna oddaljenost tako velika, da iz njih ni mogoče sklepati o obsegu teh prihrankov ob prenehanju skupnosti. Pomanjkanja dokazne podlage, zlasti tudi neobstoj arhivskih podatkov banke o stanju v trenutku prenehanja skupnosti, tožnica ne more omiliti s sklicevanjem na neprepričljivost tožnikovih trditev o trenutku, kdaj je položil denar na svoj račun v času, ko s tožnico več nista bila skupaj. Tožnica je tista, ki jo v celoti bremeni neuspešnost dokazovanja zaradi velike časovne oddaljenosti odločilnih dejstev.

13.Sodišče druge stopnje je po obrazloženem pritožbi delno ugodilo (glede vlaganj v posebno premoženje toženca) in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka, kot je razvidno iz I. izreka te sodbe (358. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na 10% pritožbeni uspeh (2.865,00 od izpodbijanih 30.070,90 EUR) je tožnica upravičena do naslednjih pritožbenih stroškov: 875 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 OT), kar skupaj z 2% materialnimi stroški znese 459,00 EUR, z 22% DDV 653,31 EUR, tako je glede na uspeh upravičena do 65,33 EUR. Priglašena postavka pregleda sodbe in poročila stranki je že zajeta v priznani postavki sestave pritožbe.

-------------------------------

1 VSRS sodba II Ips 58/2022. 2 VSL sodba I Cp 1928/2016.

Zveza:

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51, 51/2 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 303