Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz pogojev za izdajo svetovalnega mnenja in poskuša prikazati neenotnost sodne prakse o pravnem vprašanju, ki ga postavi, vendar neutemeljeno. Pri naštevanju in prikazu odločb višjih sodišč in vrhovnega sodišča namreč odločanje sodišč o plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje pomeša z odločanjem sodišč o prispevkih za obvezno pokojninsko in druga zavarovanja, ki se plačujejo iz bruto plač oziroma nadomestil plač delavca. Sodišče prve stopnje torej primerja neprimerljivo, na tej podlagi pa neustrezno utemeljuje neenotnost prakse višjih sodišč, ki bi lahko vodila do svetovalnega mnenja o vprašanju, ki ga zastavlja.

Sodišče prve stopnje bo moralo pri odločanju v sporu upoštevati ureditev in dograjevanje ureditve sistema poklicnega zavarovanja, pa tudi to, da je za spore o plačevanju prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (sedanje poklicno zavarovanje) še vedno določena pristojnost sodišča v socialnem sporu (7. člen ZDSS-1), dejstvo, da gre po vsebini oziroma v bistvu tudi v tej zadevi za spor, ki se nanaša na področje obveznega (pokojninskega) zavarovanja in prispevkov za takšno zavarovanje (torej po vsebini za socialno področje), vendar kljub temu za individualni delovni spor, saj glede na stranke postopka (delavca in delodajalca) in dejstvo, da je delodajalec prenehal plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, tega formalno ni mogoče šteti za socialni spor (58. člen ZDSS-1). Izhajati bo moralo tudi iz načel, ki zagotavljajo delovanje pravne države.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu med zgoraj navedenima strankama predlagalo izdajo svetovalnega mnenja, v katerem navaja, da tožniki zatrjujejo, da so po določbi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nadalj.) upravičeni do plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje, vendar jim toženka od 1. 1. 2013 dalje ne plačuje prispevkov oziroma, da prvemu tožniku ne plačuje prispevkov od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2015 in od 1. 1. 2017 dalje. Toženka je v nasprotovanju plačila prispevkov podala ugovor aktivne legitimacije ter ugovor stvarne pristojnosti. Pri tem se je sklicevala na to, da upravljalec Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja po sedmem odstavku 220. člena ZPIZ-2 sam ugotovi obveznost glede višine prispevkov za poklicno zavarovanje, ta ugotovitev pa predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega izvršbo opravlja davčni organ. Zato meni, da tožniki niso aktivno legitimirani za vložitev tožbe in da odločanje o davkih in prispevkih ni v sodni pristojnosti, pri čemer se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. 2. Sodišče v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja med drugim navaja, da bi moralo v tem primeru uporabiti pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. Sklicuje se na določbi 199. in 200. člena ZPIZ-2 in pojasnjuje, da je tožnike pozvalo, da navedejo, ali so se v zvezi s plačilom prispevkov za poklicno zavarovanje predhodno obrnili na upravljalca Sklada (torej Kapitalsko družbo, d.d.) in zahtevali, da v skladu s temi določbami sam upravljalec ugotovi obveznost glede višine prispevkov in sam izdela obračun, ki bi bil izvršilni naslov. Tožniki so navedli, da je Kapitalska družba odgovorila negativno, češ da ni imela pristojnosti izvajanja nadzora do 1. 1. 2017; opozorila je tudi na mirovanje in zadržanje poklicnega zavarovanja, v času katerega zavezanec ni dolžan plačati prispevkov, Kapitalska družba kot upravljalec pa naj ne bi imela pristojnosti preverjanja utemeljenosti tega mirovanja (priloga A3).

Sodišče opozarja na odločbe višjega sodišča o pristojnosti delovnega sodišča v primerih, ko delavec zahteva od delodajalca plačilo prispevkov za obvezna oziroma poklicna zavarovanja (Pdp 441/2009, Pdp 781/2018 in Pdp 459/2020) omenja stališče v zadevi Pdp 508/2018 (delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače), s tem v zvezi pa omenja tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 313/2015 in VIII Ips 226/2017 (v zvezi z neustrezno prakso sodišč glede obračunavanja in plačila davkov in prispevkov). Omenja tudi zadevo Pdp 781/2018 (da je delovno sodišče pristojno tudi za odločanje o plačilu prispevkov), enako tudi Pdp 459/2020, nasprotno pa naj bi izhajalo iz sodbe VSL VII Kp 15859/2014 in sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 339/2020. Tudi v tem sporu naj bi imeli neporavnani prispevki za poklicno zavarovanje po petem odstavku 200. člena ZPIZ-2 enak davčni status kot prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za kar je v zakonu predviden poseben postopek, podobno kot je to predvideno v ZDavP-2. Iz predstavljenih odločb sodišč naj bi izhajalo, da je sodna praksa višjih sodišč o tem, ali delavec v individualnem delovnem sporu lahko zahteva plačilo o neporavnanih, že zapadlih prispevkih za socialno varnost iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja in iz naslova poklicnega zavarovanja neenotna, sodna praksa vrhovnega sodišča pa ne obstaja. Opozarja, da odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 226/2017 ni odločitev v enakem primeru, obenem pa tudi na to, da iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2019, ki se nanaša na plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, izhaja, da se o tem vprašanju ni izreklo, saj tudi revizija o takšnem vprašanju ni bila dopuščena. Postavlja vprašanje, ali delavec v individualnem delovnem sporu lahko zahteva plačilo neporavnanih (že zapadlih) prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (s tem v zvezi tudi za poklicno zavarovanje, kot posebno obliko obveznega pokojninskega zavarovanja) oziroma ali gre v takšnem primeru za spor, za katerega je podana sodna pristojnost. 3. Predlog ni utemeljen.

4. V skladu s četrtim odstavkom 206. člena ZPP sodišče lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne praksa vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja, pri čemer v predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve.

5. Vrhovno sodišče najprej odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. V primeru zavrnitve predloga se vrhovno sodišče lahko le splošno sklicuje na neobstoj pogojev, zoper tak sklep pa sicer ni pritožbe.

6. Iz citirane določbe torej izhaja, da vrhovno sodišče izda svetovalno mnenje v primeru neenotne sodne prakse višjih sodišče in (kumulativno) odsotnosti sodne prakse vrhovnega sodišča glede uporabe nekega pravnega pravila. A contrario to pomeni, da pogoji za svetovalno mnenje niso izpolnjeni v primerih, če je sodna praksa višjih sodišč enotna, če sodne prakse višjih sodišč glede uporabe nekega pravnega pravila sploh še ni, pa tudi v primerih, ko sodna praksa višjih sodišč ni enotna, obstaja pa praksa vrhovnega sodišča. 7. Sodišče prve stopnje sicer pravilno izhaja iz teh pogojev za izdajo svetovalnega mnenja in poskuša prikazati neenotnost sodne prakse o pravnem vprašanju, ki ga postavi, vendar neutemeljeno. Pri naštevanju in prikazu odločb višjih sodišč in vrhovnega sodišča namreč odločanje sodišč o plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje pomeša z odločanjem sodišč o prispevkih za obvezno pokojninsko in druga zavarovanja, ki se plačujejo iz bruto plač oziroma nadomestil plač delavca. V tem zadnjem primeru prispevki predstavljajo del delavčeve plače, torej plače, ki mu pripada (del bruto plače), pri čemer je zakonska obveznost obračuna in plačila prispevkov iz te plače prenesena na delodajalca, medtem ko v primeru plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje ne gre za plačevanje prispevkov iz plače delavca; zavezanci za obvezno vključitev zavarovancev v poklicno zavarovanje ter za obračun in plačilo prispevkov so delodajalci (oziroma zavarovanci, ki opravljajo pridobitno ali drugo samostojno dejavnost), kar izhaja iz 200. člena ZPIZ-2. To obenem pomeni, da ni mogoče enačiti problematike odločanja sodišč o prispevkih iz plač delavcev in prispevkih za poklicna zavarovanja – pri katerem je tudi obračun in plačilo prispevkov, nadzor nad tem, postopki in vpliv (ne)plačila urejen drugače. V zadnjem primeru (za razliko od prvega primera) tudi ne gre neposredno za pravico iz delovnega razmerja.1 Zato v zvezi z vprašanjem, ki ga zastavlja sodišče prve stopnje za svetovalno mnenje, v odločbah, ki jih to sodišče navaja za primerjavo, ni mogoče zaslediti neenotne prakse višjih sodišč, res pa prakse vrhovnega sodišča o teh vprašanjih (še) ni. Sodišče prve stopnje torej primerja neprimerljivo, na tej podlagi pa neustrezno utemeljuje neenotnost prakse višjih sodišč, ki bi lahko vodila do svetovalnega mnenja o vprašanju, ki ga zastavlja.

8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče predlog zavrnilo.

9. Svetovalnega mnenja zato revizijsko sodišče ne podaja, kljub temu pa opozarja, naj bo sodišče prve stopnje pri odločanju pozorno na nekatere pravne in dejanske okoliščine primera: Uvedba poklicnega zavarovanja pomeni nadomestitev ureditve prejšnjega obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki še vedno predstavlja pomemben komplementarni del javne dokladne pokojninske sheme, pri čemer tudi ZPIZ-2 v uvodnih določbah 1. in 2. člena s tem v zvezi še vedno govori o sistemu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Uvedbi tega zavarovanja v novi ureditvi na drugi strani niso ustrezno sledili tudi postopki, ki bi omogočali ustrezen nadzor, sodno varstvo, v praktični izvedbi pa celo normalno delovanje tega sistema. Kot je razvidno iz številnih sprememb ZPIZ-2, zlasti spremembe B in G, se ureditev tega področja spreminja in dopolnjuje, tudi v določitvi možnosti nadzora tako s strani inšpektorata, kot upravljalca sklada (350. in 350.a člen v zvezi z 212. členom oziroma 200. členom ZPIZ-2). Zato sodišče prve stopnje v predlogu pravilno opozarja na problem vključitve v poklicno zavarovanje s sklenitvijo pogodbe z upravljalcem, kjer je predviden nadzor inšpektorja (z velikimi vprašanji dejanske izvedbe v praksi) in dolžnostjo upravljalca sklada, da v primeru nepredloženih obračunov prispevkov ali nepravilnih obračunov sam ugotovi obveznost plačila višina prispevkov, kar predstavlja izvršilni naslov, izvršbo pa opravi davčni organ. Za opravljanje izvršbe in ugotavljanje zastaranja pravica do izterjave se uporabljajo določbe, ki urejajo davčni postopek in določbe zakona, ki ureja finančno upravo (200. člen ZPIZ-2). Tudi v sedaj veljavni ureditvi, ko so že vzpostavljeni vsaj nekateri nadzorni mehanizmi delovanja sistema poklicnega zavarovanja, ta še vedno ne deluje normalno, že normativno in praktično pa je bila situacija še bolj neurejana v času, na katerega se nanaša tudi odločanje sodišča v tej zadevi, to je od 1. 1. 2013 dalje.

10. Glede na to bo moralo sodišče prve stopnje pri odločanju v sporu upoštevati ureditev in dograjevanje ureditve sistema poklicnega zavarovanja, pa tudi to, da je za spore o plačevanju prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (sedanje poklicno zavarovanje) še vedno določena pristojnost sodišča v socialnem sporu (7. člen ZDSS-1), dejstvo, da gre po vsebini oziroma v bistvu tudi v tej zadevi za spor, ki se nanaša na področje obveznega (pokojninskega) zavarovanja in prispevkov za takšno zavarovanje (torej po vsebini za socialno področje), vendar kljub temu za individualni delovni spor, saj glede na stranke postopka (delavca in delodajalca) in dejstvo, da je delodajalec prenehal plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, tega formalno ni mogoče šteti za socialni spor (58. člen ZDSS-1). Izhajati bo moralo tudi iz načel, ki zagotavljajo delovanje pravne države.

11. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Kljub temu, da delavci uveljavljajo terjatev, ki ima značaj denarne terjatve.