Jedro

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 286/2017, se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom. To pomeni, da davčni zavezanec s predložitvijo popravka obračuna davčnega odtegljaja ne more uveljavljati svojega nestrinjanja z višino davčnega odtegljaja, ki ga je zanj izračunal in odtegnil izplačevalec dohodka. Ravno iz tega razloga mora imeti davčni zavezanec na voljo samostojen postopek, v katerem bo lahko uveljavljal nižjo davčno obveznost. ZDavP-2 takšnega postopka posebej ne ureja. Gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo 97. člena ZDavP-2, ki ureja različne primere, v katerih pride do vračila preveč plačanega davka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4250-3244/2018-6 z dne 14. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije kot prvostopenjski organ sklenila, da se zavrže tožnikova vloga za vračilo plačanih prispevkov iz delovnega razmerja za obdobje od julija 2007 do marca 2011 ter da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, medtem ko davčnemu organu posebni stroški v postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ pojasni, da je tožnik podal vlogo za vračilo plačanih prispevkov iz delovnega razmerja za navedeno obdobje. Po tem, ko povzame vsebino vloge, ugotavlja, da je ... kot delodajalec tožniku julija 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, Delovno sodišče v Kopru pa je s sodbo št. Pd 307/2007 z dne 5. 12. 2007 razsodilo, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da delovno razmerje tožnika z delodajalcem na njeni podlagi ni prenehalo, da je delodajalec dolžan tožnika pozvati nazaj na delo, mu delovno dobo od 27. 7. 2007 vpisati v delovno knjižico, ga prijaviti v socialno zavarovanje in mu za čas do vrnitve na delo obračunati mesečno bruto nadomestilo plače v višini, kot bi jo prejel, če bi delal, po vplačilu prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine pa tožniku izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Delodajalec je v izvršitev sodbe tožniku izplačal neizplačane plače ter obračunal in plačal akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Prvostopenjski organ citira drugi odstavek 352. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2)1 in pojasnjuje, da je skladno s tem ... za tožnika 22. 12. 2011 vložila obračune davčnih odtegljajev (t.i. REK-1 obrazce), s katerimi je obračunala prispevke za socialno varnost in jih tudi plačala. Po mnenju prvostopenjskega organa vračilo plačanih prispevkov na podlagi 97. člena ZDavP-2 lahko zahteva zgolj plačnik davka, na podlagi predložitve popravka obračuna davčnih odtegljajev. Zato je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo za vračilo plačanih prispevkov zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

3. Ministrstvo za finance je z uvodoma navedeno drugostopenjsko odločbo z dne 17. 1. 2019 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Presodilo je namreč, da je izpodbijani sklep pravilen, čeprav pomanjkljivo obrazložen.

4. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru dohodek izplačala pravna oseba, ki se po 58. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, ter v nadaljevanju citira določbe drugega odstavka 352. člena in drugega odstavka 353. člena ZDavP-22 ter 59. člena tega zakona.3 Iz njih izhaja, da se v primeru, ko se davek plača po odtegljaju, enako pa skladno z določbami 352. in 253. člena ter tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 velja tudi za prispevke za socialno varnost, vzpostavi razmerje (pravice in obveznosti) le med davčnim organom in izplačevalcem dohodka. Prenizek davčni odtegljaj namreč davčni organ lahko terja le od izplačevalca dohodka, čeprav gre za akontacijo davka ali prispevke, ki so plačani v imenu in za račun fizične osebe. Kot nadaljuje drugostopenjski organ, je podobna, a nasprotna situacija urejena v 97. členu ZDavP-2. Pri tem citira določbe prvega in drugega odstavka tega člena4 ter navaja, da skladno z ureditvijo razmerja med davčnim organom in izplačevalcem dohodka v primeru premalo plačanega odtegljaja, ki se lahko terja le od izplačevalca dohodka, smiselno enako velja v primeru previsoko obračunanega in plačanega odtegljaja. Če se ugotovi, da so bili davek ali prispevki odtegnjeni v previsokem znesku, se presežni del vrne, že iz tega izraza pa je razvidno, da ga davčni organ plača tistemu, od katerega ga je prejel, torej izplačevalcu dohodka. Le plačnik davka je torej procesno legitimiran glede ugotavljanja pravilne višine davčnega odtegljaja v razmerju z davčnim organom; nadaljnje razmerje med plačnikom davka in davčnim zavezancem pa ni predmet predmet upravnega (davčnega) postopka, ampak njuno medsebojno razmerje (davčni zavezanec ima pravico od izplačevalca dohodka zahtevati premalo izplačan neto dohodek zaradi izvedenega previsokega davčnega odtegljaja). Drugostopenjski organ še dodaja, da je po 97. členu ZDavP-2 zahtevek za vračilo davka oziroma prispevkov mogoč le, ko je takšno preplačilo predhodno ugotovljeno z odločbo ali davčnim obračunom. Predpostavka za vračilo prispevkov je spremenjen izvršilni naslov za njihovo plačilo, to je popravek obračuna davčnega odtegljaja. Glede na ugovor, da gre za neupravičeno obogatitev (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), pa pripominja, da tovrstnih zahtevkov ni mogoče podajati v davčnem postopku. Po navedenem se drugostopenjski organ strinja, da tožnik ne more biti stranka v postopku ugotavljanja pravilnosti obračunanega davčnega odtegljaja oziroma zahtevka za vračilo zatrjevanega preplačila prispevkov. Ker se je postopek s pritožbo končal neugodno za tožnika, je bila tudi njegova zahteva za povračilo stroškov postopka na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 zavrnjena.

5. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu na odpravo izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da izda sodbo, s katero naj se odpravita izpodbijani sklep in tudi drugostopenjska odločba ter ugotovi tožnikova pravica do vračila preveč plačanih prispevkov in davkov iz naslova delovnega razmerja za obdobje od julija 2007 do marca 2011, zadeva pa vrne v ponovno upravno odločanje. Tožniku naj toženka povrne tudi stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi pojasnjuje, da mu je ... 27. 7. 2007 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. S sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 126/2009 z dne 11. 1. 2011, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 259/2008 z dne 22. 1. 2009, je bila potrjena sodba Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 307/2007 z dne 5. 12. 2007, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik je takoj po izredni odpovedi odprl s.p. kot samostojni športni delavec in tako v obdobju od 27. 7. 2007 do 13. 3. 2011 kot samozaposlen plačeval prispevke za socialno varnost iz naslova opravljanja dejavnosti. V delovnem sporu je uspel, zato je tudi delodajalec pri izplačilu dohodkov iz delovnega razmerja obračunal in plačal prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine. V predmetnem obdobju so bili tako prispevki za tožnika plačani dvakrat. Na podlagi v delovnem sporu izdane sodbe je tožnik vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja, vendar jo je ZPIZ Slovenije zavrnil, ker je bil za isto obdobje tožnik že zavarovan kot samostojni športni delavec, kar naj bi tako bila pravilna zavarovalna podlaga (odločba ZPIZ o tem je pravnomočna). Tožnik je pri davčnem organu vložil zahtevo za vračilo prispevkov iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, ki jo je ta zavrgel, ker da ne more spreminjati zavarovalne podlage in vrnitev na tej podlagi plačanih prispevkov tako ni mogoča. Vračilo iz naslova delovnega razmerja plačanih prispevkov pa bi glede na izpodbijani sklep lahko zahteval zgolj plačnik davka, torej tožnikov nekdanji delodajalec, s čimer pa se tožnik ne strinja.

7. Tožnik torej kot zmotno zavrača stališče, da ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za vračilo plačanih prispevkov iz naslova delovnega razmerja. Pri tem izpostavlja določbe prvega in zadnjega odstavka 59. člena ZDavP-2, iz katerih po njegovem mnenju izhaja nasprotno od tega, kar trdi toženka. Če je plačnik davka davčni odtegljaj odtegnil v breme dohodka davčnega zavezanca, gre tudi v takšnem primeru v osnovi za upravno razmerje med davčnim zavezancem in davčnim organom. Plačilo prek davčnega odtegljaja je namreč zgolj ena od modalitet plačevanja davkov in prispevkov, in sicer je v primeru, ko dejanski plačnik davka ni ista oseba kot davčni zavezanec, plačnik davka posrednik v tem razmerju. Za zahtevek po 97. členu ZDavP-2 je pomembno zgolj, da je davčni zavezanec plačal nekaj, kar ni bil dolžan, oziroma več, kot je bil dolžan; modaliteta, po kateri je prišlo do preplačila, ni bistvena. Tudi glede na peti odstavek 97. člena ZDavP-2 (po katerem terjatev zavezanca za davek po tem členu ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih) tožnik zavrača argumentacijo v smeri, da gre za obligacijskopravno razmerje med njim in bivšim delodajalcem, in vztraja, da gre za upravno razmerje, zaradi česar tožnik ne more zahtevati vračila preveč plačanih prispevkov pred rednim sodiščem na podlagi splošnih pravil (190. člena OZ) o neupravičeni pridobitvi (pri tem opozarja na sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 201/2013 z dne 9. 7. 2015 in II Ips 308/2007 z dne 10. 4. 2008). Iz navedenih razlogov zavrača tudi sklicevanje toženke, da preplačilo ni bilo ugotovljeno z odločbo ali predloženim davčnim obračunom. V tej zvezi pripominja, da je bil njegov bivši delodajalec glede na sodbo zavezan plačati predmetne zneske prispevkov. ZPIZ je nato pravnomočno odločil, da je zavarovalna podlaga tožnika za obdobje od 27. 7. 2007 do 13. 3. 2011 opravljanje samostojne dejavnosti. Če ni zavarovalne podlage, se prispevkov iz delovnega razmerja ne obračuna. Davčni organ zato takšnega obračuna ne bi smel sprejeti, ampak bi moral ... pozvati k njegovi popravi ali pa izdati odločbo, v kateri bi ugotovil preplačilo prispevkov. Jasno je, da prispevki in davki iz delovnega razmerja pomenijo preplačilo, ki ga je davčni organ dolžan vrniti tožniku po 97. členu ZDavP-2. Da gre za hudo kršitev načela pravičnosti, je ugotovila tudi Varuhinja človekovih pravic. Tožnik vztraja, da je aktivno legitimiran za vložitev predmetne vloge in da ta ne bi smela biti zavržena. V primeru drugačnega stališča ne bi imel učinkovitega pravnega varstva glede vračila preveč plačanih prispevkov in davkov ter bi mu bili kršeni ustavni pravici iz 23. in 25. člena Ustave RS. Prvo- in drugostopenjski organ pa tudi nista ravnala skladno z načelom varstva pravice stranke iz 7. člena ZUP. Kot dokaze za svoje navedbe je tožnik predlagal izpodbijani sklep, svojo pritožbo zoper ta sklep ter drugostopenjsko odločbo, sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 307/2007 z dne 5. 12. 2007, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 259/2008 z dne 22. 1. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 126/2009 z dne 11. 1. 2011, odločbo ZPIZ Slovenije št. 9288716 z dne 2. 10. 2013 ter dopis Varuhinje človekovih pravic z dne 18. 4. 2018. Prvotno podani dokazni predlog za svoje zaslišanje pa je nato umaknil. 8. Toženka je v odgovoru na tožbo splošno prerekala tožbene navedbe, vztrajala je pri razlogih izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe ter predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo vlogo za vračilo plačanih prispevkov iz delovnega razmerja za obdobje od julija 2007 do marca 2011. Te je za tožnika plačal njegov bivši delodajalec ... in v tej zvezi davčnemu organu predložil obračune davčnih odtegljajev, in sicer je tako postopal po tem, ko je Vrhovno sodišče s svojo sodbo št. VIII Ips 126/2009 z dne 11. 1. 2011 potrdilo sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 307/2007 z dne 5. 12. 2007, katero je bila tožniku podana izredna odpoved delovnega razmerja spoznana za nezakonito. Tožnik je za isto obdobje tudi sam plačal prispevke za socialno varnost iz naslova zavarovanja kot samostojni športni delavec. Prvostopenjski organ je izpodbijani sklep utemeljil na določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (po kateri se vloga zavrže, če vložnik v njej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka) ter določbah ZDavP-2, na podlagi katerih je obrazložitev odločitve dopolnil drugostopenjski organ, kot je razvidno iz predhodnih povzetkov njunih aktov.

11. Vendar pa sodišče razlogom, s katerimi sta izpodbijani sklep utemeljila prvo- in drugostopenjski organ, ne more slediti. V tej zvezi izpostavlja stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 286/2017 z dne 22. 5. 2019. Ta stališča so v bistvenem relevantna tudi za obravnavani primer, zato jih sodišče navaja v nadaljevanju te obrazložitve in se nanje sklicuje ter z njimi tudi odgovarja na navedbe strank v tem upravnem sporu.

12. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 286/2017, se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom, ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom. Pri davčnem odtegljaju gre za t.i. plačevanje davka po odbitku, ki ga je dolžan izplačevalec dohodkov (plačnik davka) v imenu in za račun prejemnika dohodka (davčnega zavezanca) izračunati in odtegniti od njegovega bruto dohodka pred izplačilom dohodka in ga plačati na ustrezne račune (prvi odstavek 59. člena ZDavP-2). Davčni zavezanec po odbitku davka prejme neto izplačilo dohodka. V določbi četrtega odstavka 59. člena ZDavP-2 se kaže poseben položaj plačnika davka, ki glede na zakonsko ureditev plačevanja davka po odbitku ni le posrednik, saj kot plačnik davka in s tem zavezanec za davek nosi breme pravilnega izpolnjevanja obveznosti plačila davčnega odtegljaja, ki je povečano glede na običajna razmerja posredništva in od njih drugačno. Plačnik davka je zavezan izračunati, odtegniti in plačati davek v breme dohodka davčnega zavezanca ter davčnemu organu predložiti obračun davčnih odtegljajev. Če davčni organ ugotovi, da je plačnik davka davčni odtegljaj odtegnil od dohodka davčnega zavezanca, vendar ga ni plačal, ali pa davčnega odtegljaja ni odtegnil in plačal oziroma ga ni plačal pravilno, davčni odtegljaj s pripadajočimi dajatvami izterja od plačnika davka. Ne more torej neplačanega davčnega odtegljaja terjati neposredno od davčnega zavezanca, ker med njima upravnopravno razmerje ni vzpostavljeno. V primeru popravka davčnega obračuna, ki ga lahko predloži le plačnik davka kot zavezanec za davek, se, če je popravek utemeljen, spremeni plačnikova obveznost in se preplačilo vrne njemu. Predložitev popravka obračuna davčnega odtegljaja je, kot je zaključilo Vrhovno sodišče, zakonsko omejena le na plačnika davka; širše priznavanje kroga upravičenih predlagateljev popravka obračuna na podlagi razlage določb (54., 57. in 59. člena) ZDavP-2 ni mogoče. To pomeni, da davčni zavezanec s predložitvijo popravka obračuna davčnega odtegljaja ne more uveljavljati svojega nestrinjanja z višino davčnega odtegljaja, ki ga je zanj izračunal in odtegnil izplačevalec dohodka.

13. Kot je nadalje obrazložilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 286/2017, gre za specifično situacijo, ko davčni organ o višini davčne obveznosti ne odloča po posebnem postopku in ne izda odmerne odločbe. Ravno iz tega razloga mora imeti davčni zavezanec na voljo samostojen postopek, v katerem bo lahko uveljavljal nižjo davčno obveznost. ZDavP-2 takšnega postopka posebej ne ureja. Gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo 97. člena ZDavP-2, ki ureja različne primere, v katerih pride do vračila preveč plačanega davka. Tega praviloma vrne davčni organ po uradni dolžnosti brez odločbe; kadar pa pride do spora glede utemeljenosti zahteve za vračilo, je o takšnem zahtevku treba izdati upravno odločbo. Po pravni teoriji in sodni praksi analogija v davčnem pravu ni prepovedana, ko je v korist davčnemu zavezancu. Po stališču Vrhovnega sodišča zato ni ovire, da 97. člen ZDavP-2 ne bi bil uporabljiv tudi v primeru, ko davčni zavezanec zahteva vračilo preplačanega davka, ki ga je zanj plačal izplačevalec dohodka. Namen zakonske določbe je namreč v tem, da se zavezancu, ki je plačal nekaj, česar zakon ne nalaga, omogoči vračilo tega zneska. Ob tem je Vrhovno sodišče izpostavilo, da je davčni odtegljaj zgolj eden izmed načinov izpolnitve davčne obveznosti, zato mora imeti davčni zavezanec tudi v takšnem specifičnem primeru, v katerem odmerna odločba ni izdana, možnost zahtevati vračilo davka (brez predložitve popravka obračuna). V postopku vračila lahko davčni organ ugotovi, da je obračun davčnega odtegljaja napačen in preveč plačani davek zavezancu vrne ali pa zahtevek zavrne z odločbo, ki se lahko izpodbija s pravnimi sredstvi, določenimi v procesnih zakonih. Na takšen način je davčnemu zavezancu omogočeno uresničevanje pravice iz 22. člena Ustave, saj v postopku vračila lahko uveljavlja vse ugovore, ki se nanašajo na višino odtegnjenega in plačanega davka.

14. Glede na določbe (drugega odstavka 352. člena, drugega odstavka 353. člena in tretjega odstavka 3. člena) ZDavP-2, ki sta jih navedla že prvo- oziroma drugostopenjski organ in po katerih se tudi prispevki za socialno varnost iz naslova delovnega razmerja plačujejo preko davčnega odtegljaja, so ob odsotnosti drugačne specialne zakonske ureditve predhodno opisana stališča Vrhovnega sodišča uporabljiva tudi za obravnavani primer. Iz njih pa izhaja, da je tožnik upravičen vložiti zahtevo za vračilo preplačanega davka oziroma prispevkov iz delovnega razmerja, ki jih je zanj plačal izplačevalec dohodka kot plačnik davka, in da torej prvostopenjski organ predmetne tožnikove vloge ne bi smel zavreči iz razloga po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP.

15. Ker to pomeni, da je davčni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa nepravilno uporabil določbe ZDavP-2, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu.

16. Glede na to, da je tožnik predlagal tudi odpravo drugostopenjske odločbe, sodišče pojasnjuje, da se v primeru odločitve, kot je sprejeta pod I. točko izreka te sodbe, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bila izdan odpravljeni sklep in vsi nadaljnji v tem postopku izdani akti (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Z odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu tako po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe in akcesorno odločitev o stroških pritožbenega postopka. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče že v sklepu št. X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015. Zato ni podlage in ne potrebe, da bi sodišče odpravilo tudi drugostopenjsko odločbo o pritožbi, odločanje o stroških v zvezi s to pritožbo pa je stvar ponovnega upravnega postopka.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, za kar je podana podlaga v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Poleg tega pa sta obe stranki tudi pisno izrazili svoje soglasje, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Sklepno sodišče tako zgolj še pojasnjuje, da v tej zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 pomeni zgolj možnost, izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki se uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Tudi sicer tožnik zahtevka za takšno odločanje ni (ustrezno) postavil (prim. drugi odstavek 30. člena ZUS-1), ampak je tudi sam predlagal, da se zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

K II. točki izreka:

18. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in ker je tožnika v postopku zastopala odvetnica, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča za uveljavljani 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi. Toženka mora tako tožniku povrniti stroške tega sodnega postopka v višini 347,70 EUR, in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ).

19. Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Po drugem odstavku 352. člena ZDavP-2 prispevke za socialno varnost, za katere je zavezanec zavarovanec, za slednjega izračuna, odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka v skladu z 58. členom tega zakona. V tem primeru se izračun prispevkov za socialno varnost opravi v obračunu davčnih odtegljajev.

2 V skladu z drugim odstavkom 353. člena ZDavP-2 mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz drugega odstavka 352. člena tega zakona predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) podatke iz obračuna davčnih odtegljajev o dohodku, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. 3 Kot določa 59. člen ZDavP-2, je plačnik davka dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od dohodkov, od katerih se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj. Šteje se, da je plačnik davka, ki je odtegnil davčni odtegljaj, le-tega odtegnil v breme dohodka davčnega zavezanca (prvi odstavek). Za odtegnjen davčni odtegljaj se zmanjša znesek davka, ki ga je davčni zavezanec dolžan plačati, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali s tem zakonom (drugi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da je plačnik davka davčni odtegljaj odtegnil od dohodka davčnega zavezanca, vendar ga ni plačal, ali ga ni plačal v celoti, se davčni odtegljaj s pripadajočimi dajatvami izterja od plačnika davka (tretji odstavek). Če davčni organ ugotovi, da plačnik davka davčnega odtegljaja ni odtegnil in plačal, ali ga ni odtegnil in plačal pravilno, davčni odtegljaj v delu, ki ni bil odtegnjen, s pripadajočimi dajatvami, bremeni plačnika davka. Plačnik davka ima pravico ta znesek izterjati od davčnega zavezanca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen (četrti odstavek).

4 ZDavP-2 v 97. členu določa, da če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, se preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna (prvi odstavek). V primeru iz 54. člena tega zakona (popravljanje davčnega obračuna, če je davčna obveznost previsoko izkazana) razliko med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu, in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna, davčni organ vrne v 30 dneh po prejemu popravljenega obračuna (drugi odstavek 97. člena ZDavp-2).