Jedro

Delo s povečano nevarnostjo je pravni standard, ki mora po ustaljenih kriterijih sodne prakse vsebovati elemente, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. Kriterij za presojo takih elementov je splošno življenjsko izkustvo v povezavi z delovnim izkustvom in uveljavljenimi kriteriji za varno delo.

Izrek

Revizija prvotoženke zoper odločitev o zahtevku za plačilo premoženjske škode se zavrže, reviziji zoper odločitev o nepremoženjski škodi pa se ugodi in se v tem delu sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremenita, da se ta del tožbenega zahtevka (1,140.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi) zoper prvotoženko zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki njene pravdne stroške v znesku 144.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2001 do plačila v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženkama nerazdelno v plačilo znesek 980.000 SIT (od zahtevanih 1,750.000 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi iz naslova nepremoženjske škode in še znesek 32.003 SIT iz naslova premoženjske škode. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbam pravdnih strank in zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 1,140.000 SIT, višji tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo o pravdnih stroških, sicer pa pritožbe zavrnilo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je le prvotožena stranka (naprej prvotoženka) vložila pravočasno revizijo. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in obrazloži še bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da bi morali sodišči uporabiti pravila o proizvajalčevi odgovornosti po 179. čl. ZOR. Neposredni vzrok za škodni dogodek je v embalaži, če ta ni na strani tožnika samega, vsekakor izven sfere tožene stranke. Če je tožnik vedel, da je več zabojev poškodovanih, gre za pričakovano škodo, ki po splošnih pogojih ni krita. Ugovor prvotoženke po temelju sta sodišči neutemeljeno zavrnili. Stališče, da je šlo za nevarno delo, je zmotno, saj prestavljanje zabojev, torej mrtve stvari, nikakor ne more biti nevarno delo. Tožnik sam si je prilagajal ritem dela, sam je prestavljal zaboje, takšno delo ne more biti delo s povečano nevarnostjo. Revizija graja tudi odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je pretirana. Predvsem graja odmero glede na odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči nista obrazložili, na kakšen način sta prišli do izračuna odstotka zmanjšanja. Revizija je naperjena tudi proti odločitvi o zahtevkih o materialni škodi in obrestnem delu zahtevka.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP).

Revizija je delno nedovoljena, delno pa utemeljena.

Revizijo je dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 1,000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Del tožbenega zahtevka se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 32.003 SIT, ta znesek pa ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je drugačna (samostojna), zato je tudi vrednost spornega predmeta drugačna: enaka višini denarnega zahtevka (primerjaj drugi odstavek 41. člena ZPP). V tem delu zato revizija ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišča zavreči (377. člen ZPP).

V delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode v višini 1,140.000 SIT, pa je revizija dovoljena in tudi utemeljena.

Pri presoji utemeljenosti revizijskih trditev je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Te pa so bile: Tožnik se je poškodoval dne 4.3.1996, ko je delal v skladišču kot komisionar. Prelagal je plastične zaboje, na enem je bil počen levi del držala. Poskusil je prestreči padec zaboja in si poškodoval prst. Pri tem je zaboj držal s tremi prsti desnice, z dvema pa je držal plastično tablico za zapisovanje pripravljenih naročil. Zaboji so bili težki 20 kg, prelagal jih je na višini 1,5 metra. Tožeča stranka je trdila, da gre za delo s povečano nevarnostjo in da je podana objektivna odgovornost toženk. Sodišče je presodilo, da delo - prelaganje zabojev - samo po sebi ni nevarno, da pa je v konkretnih okoliščinah predstavljalo nevarnost, večjo od povprečne. Tožnik je moral zaboje prelagati hitro in ni imel časa ugotavljati morebitnih poškodb zabojev oz. jih pregledati. Tožnik je sam povedal, da je več zabojev poškodovanih, vendar ob prelaganju ne more vsakega pregledati. Ko se je na 20 kg zaboju prelomil ročaj in je bil zaboj na višini, njegovega gibanja in položaja ni bilo mogoče obvladati.

Sodišči sta presodili, da je v teh okoliščinah postalo prelaganje zabojev nevarno. Do poškodbe je prišlo pri opravljanju dela, ki je v ugotovljenih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost, zato je drugotoženka odgovorna po 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR). Drugotoženka je imela zavarovano odgovornost pri prvotoženki, ki odgovarja po splošnih pogojih. Sodišči nista našli razlogov za izgubo kritja. Toženki tudi nista dokazali tožnikove soodgovornosti.

Revizijsko sodišče ne more soglašati s presojo, da je delo, ki ga je opravljal tožnik, v danih okoliščinah postalo nevarno.

Prelaganje zabojev je običajen delovni proces skladiščnika. Teža zabojev in višina, na kateri jih je tožnik prelagal, nista taki, da bi terjali presojo, da gre za nevarne delovne okoliščine in povečano nevarnost za poškodbe. Trenutek nevarnosti naj bi bil po oceni sodišča: poln zaboj steklenic na višini 1,5 metra, na katerem se je odlomil ročaj, zaradi gibanja pa zaboja ni bilo več mogoče obvladovati. Taka presoja sodišč ni pravilna. Delo s povečano nevarnostjo je pravni standard, ki mora po ustaljenih kriterijih sodne prakse vsebovati take elemente, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. Kriterij za presojo takih elementov je splošno življenjsko izkustvo v povezavi z delovnim izkustvom in uveljavljenimi kriteriji za varno delo. O takih okoliščinah sta se sodna praksa in to sodišče večkrat izrekla (npr. II Ips 433/97, II Ips 117/2000, II Ips 211/2001). Okoliščine, v katerih se je poškodoval tožnik, ne predstavljajo tistih elementov, ki bi narekovali presojo, da gre za delo s povečano nevarnostjo.

Revizija nepotrebno terja uporabo 179. člena ZOR, saj v tej zadevi ne gre za odgovornost proizvajalca stvari z napako. Tožena stranka zaboja ni izdelala in/ali dala v promet, zato citirani predpis ne more biti pravna podlaga za presojo v tem sporu.

Revizijsko sodišče je presodilo, da sta sodišči zmotno uporabili materialnopravne predpise za presojo kriterijev nevarne dejavnosti. Zato je moralo reviziji v delu, ki se nanaša na obveznost prvotoženke o nerazdelnem plačilu nepremoženjske škode, ugoditi in zavrniti tožbeni zahtevek, kolikor se ta nanaša na obveznost prvotoženke za plačilo nepremoženjske škode (380. člen ZPP).

Revizijski očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka se nanašajo na odločitev o premoženjski škodi, v tem delu pa revizija ni dovoljena. Zato revizijsko sodišče teh očitkov ni preizkušalo.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na določilih 154. in 165. člena ZPP. V njih so zajeti stroški sodnih taks in stroški za sestavo revizije po odvetniški tarifi, ta znesek pa je povečan za 20% DDV. Ti stroški so bili priglašeni utemeljeno, bili so potrebni za pravdni postopek; prvotožena stranka pa je upravičena do njihovega povračila, ker so bili njeni ugovori utemeljeni.