Jedro

Glede na izsledke enotne sodne prakse pa tudi v tej zadevi ne more biti dvoma, da v primeru, ko je v obravnavi eno najtežjih kaznivih dejanj, že tudi nižja stopnja verjetnosti kriminalnega recidiva v točno določeno smer opravičuje zaključek o ponovitveni nevarnosti, ki pa v obravnavani zadevi po sodbi pritožbenega sodišča ne more biti problematičen tudi glede na ostale v izpodbijanem sklepu izpostavljene obtoženčeve lastnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, torej kršitev kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev sklepa oziroma njegovo spremembo tako, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo spodnesti. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost in za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ob tem, ko se pritožnik ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma, problematizira zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti ter sorazmernosti in neogibnosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa.

6. Glede ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje kot relevantne izpostavilo tako objektivne okoliščine, ki pritožbeno niso problematizirane, kot tudi številne subjektivne okoliščine, torej okoliščine na strani obtoženca, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Gre za okoliščine, nanizane in ustrezno ovrednotene v točki 5 pritožbeno izpodbijanega sklepa. Na teh okoliščinah, v povezavi z objektivnimi okoliščinami, sprejetega zaključka o ponovitveni nevarnosti, pritožnik ne more spodnesti z relativiziranjem obtoženčeve predkaznovanosti in s tezo, da naj bi s smrtjo oškodovanke v obravnavani zadevi prenehala obtoženčeva ponovitvena nevarnost. Sodišče prve stopnje je na obtoženčevo ponovitveno nevarnost sklepalo glede na vse izpostavljene subjektivne okoliščine, torej tudi glede na dejstvo, da je bil obtoženec doslej že večkrat kaznovan, resda pretežno zaradi premoženjskih deliktov, a kot je pritožbeno sodišče že izpostavilo v svojem sklepu z dne 10. 11. 2022 pa tudi ni povsem izključena vzporednica med obravnavano zadevo in zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 12195/2019. Glede na izsledke enotne sodne prakse pa tudi v tej zadevi ne more biti dvoma, da v primeru, ko je v obravnavi eno najtežjih kaznivih dejanj, že tudi nižja stopnja verjetnosti kriminalnega recidiva v točno določeno smer opravičuje zaključek o ponovitveni nevarnosti, ki pa v obravnavani zadevi po sodbi pritožbenega sodišča ne more biti problematičen tudi glede na ostale v izpodbijanem sklepu izpostavljene obtoženčeve lastnosti. Tako ne more biti brezpogojno sprejemljiv pritožbeno ponujeni zaključek, da je obravnavani primer unikum v obtoženčevem življenju. Sploh pa glede pritožbeno izpostavljene obtoženčeve predkaznovanosti in zatrjevane rehabilitacije pritožbi ni moč slediti, saj očitno obtoženec vseh izrečenih mu zapornih kazni niti še ni prestal. Pritožbi tako ni moč slediti, da naj bi bil izpodbijani sklep v svojem bistvu le navidezno obrazložen, kar da je bistvena kršitev določb ZKP. Zaključki sodišča prve stopnje so razumni ter v zadostni meri obrazloženi, zaradi česar ne more biti dvoma v pravilnost ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja in tudi očitek procesnih kršitev ne more biti utemeljen, tretji pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona pa pritožbeno niti ni obrazložen.

7. Eno od okoliščin, ki so relevantne pri presoji ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje utemeljevalo tudi z zaznanim odnosom obtoženca do storjenega kaznivega dejanja oziroma do oškodovanke, gotovo pa, glede na to, da je operiralo zgolj z dokaznim standardom utemeljenega suma, ni nedovoljeno posegalo v dokazno oceno glede obtoženčevega naklepa, saj je ta nedvomno še vedno prepuščena razpravljajočemu senatu.

8. Glede na izpostavljene objektivne in številne subjektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je nevarnost ogrožanja varnosti potencialnih oškodovancev tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je povsem na mestu zaključek o neogibni potrebnosti pripora, kakor tudi zaključek o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Glede na težo obtožencu očitanega kaznivega dejanja, način njegove izvršitve (česar je utemeljeno osumljen) in glede na številne izpostavljene obremenilne okoliščine, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je pripor še vedno sorazmeren poseg v obtoženčevo osebno svobodo. Vse to je ustrezno obrazložilo tudi z vidika časovnega trajanja pripora.

9. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje v točki 6 pritožbeno izpodbijanega sklepa decidirano izreklo o neogibni potrebnosti pripora, ne more biti uspešna pritožba v navedbi, da sodišče niti ni preverjalo, ali bi bilo mogoče enake učinke za zagotovitev obče varnosti doseči z milejšimi ukrepi.

10. Tako se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.