Jedro

Odškodnina za negmotno škodo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v 1. točki odločitve pod I. spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 77,54 EUR odškodnine (namesto na prvi stopnji priznanega zneska 115,08 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2008 dalje do plačila, višji zahtevek (do 115,08 EUR) pa zavrne.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka, pri kateri je imel tožnikov delodajalec zavarovano svojo odgovornost, plačati tožniku 115,08 EUR odškodnine za materialno škodo in 2.500,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, oboje z zamudnimi obrestmi od 26.8.2008 dalje na račun škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi nesreče pri delu v gospodarski družbi H. d.o.o..

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel nezgodo pri delu, ki naj bi predstavljalo glede na svojo naravo delo s povečano nevarnostjo. Tožnikovo delo poteka v štirih fazah: rotor se najprej obdela v stružnici, nato ga delavec ročno prenese v merilno napravo, iz merilne naprave ga z magnetnim dvigalom prenese v stružnico, kjer se nahaja posebna emulzija, iz stružnice oziroma naprave za delanje utorov pa se rotor ročno postavi pokončno in se ga z magnetnim dvigalom prenese v zaboj. Do tožnikove poškodbe je prišlo, ko je jemal rotor iz merilne naprave, torej ko ima delavec na voljo magnetno dvigalo. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da se je poškodoval v fazi, ko je prenašal rotor iz stroja za struženje v merilno napravo, pri zaslišanju pa, da je do poškodbe prišlo, ko je jemal rotor iz merilne naprave, torej ko je to počel ročno, čeprav bi lahko uporabil magnetno dvigalo. Po izpovedi priče R. G. je namreč, če je dvigalo neoporečno, nemogoče, da bi rotor izpadel iz manipulatorja. Pritožnica zato meni, da je za nastanek nezgode v celoti oziroma v pretežni meri odgovoren tožnik sam. Tudi sicer po mnenju pritožbe ni šlo glede na lastnosti rotorja za delo s povečano nevarnostjo. 15 kilogramov težek rotor ne presega dovoljene mase glede na določbe Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen. Podlago za objektivno odgovornost ne more predstavljati niti to, da je tožnik prišel v stik z emulzijo, saj če bi uporabljal magnetno dvigalo, kjer je to predvideno, bi v stik prišel minimalno. Ker je do nezgode prišlo, ko se je šele dobro lotil dela, njegove rokavice, v kolikor bi uporabljal magnetno dvigalo, ne bi smele biti prepojene z emulzijo. Pritožba tudi meni, da je sodišče tožniku prisodilo pretirano odškodnino, saj ni utrpel hudih bolečin, bolečine srednje jakosti pa je trpel le teden dni. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik utrpel primarni strah, ki je trajal približno pol ure in sekundarni strah, ki je trajal teden dni. Zato je tudi odškodnina za strah, ki je bila priznana v višini 500,00 EUR, po mnenju pritožbe pretirana. V zvezi z materialno škodo pritožba navaja, da je sodišče tožniku nepravilno prisodilo izgubo na zaslužku v višini 108,36 EUR, saj je to bruto znesek, tožniku pa gre le neto v višini 70,82 EUR. Napačno je ugotovljen tudi obseg škode v zvezi s prevoznimi stroški, saj se je tožnik dvakrat oglasil pri zdravniku zaradi povišanega krvnega tlaka, pri čemer ta bolezen ni v vzročni zvezi z utrpelo škodo. Zato bi mu moralo sodišče prevozne stroške obračunati le za 5 obiskov.

Pritožba je utemeljena le v manjšem delu.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan na delovnem mestu v družbi H. d.o.o., ko je rotor med obdelovanjem ročno jemal iz merilne naprave in mu je zaradi spolzkosti in teže okrog 15 kilogramov rotor spolzel iz rok in padel na levo nogo ter mu kljub obutim delovnim čevljem poškodoval tri prste na levi nogi. Za odgovor na vprašanje, ali je bilo konkretno delo tako, da ga je mogoče opredeliti kot delo s povečano nevarnostjo, ki ima za posledico objektivno odgovornost delodajalca, je odločilno, ali lahko delavec že z običajno pazljivostjo delovno nesrečo prepreči, ali pa je delovni proces tak, da vsebuje večje tveganje za poškodbe. Prvostopenjsko sodišče je glede na okoliščine, v katerih se je tožnik poškodoval in glede na delovni proces, ki ga je opravljal, prepričljivo zaključilo, da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo. Ugotovilo je, da je tempo dela hud, da mora delavec v eni izmeni obdelati preko sto rotorjev, da se teža rotorjev giblje med 14 in 23 kilogrami, da jih mora delavec v merilno napravo in iz nje jemati ročno, da so rotorji zaradi uporabe emulzije mastni in tudi glede na valjasto obliko zelo spolzki in da zato zdrsa ne more preprečiti niti uporaba zaščitnih rokavic, kar vse tudi po oceni pritožbenega sodišča zadošča za zaključek, da je bil tožnik pri delu izpostavljen večji škodni nevarnosti, saj lahko pri njegovem delu kljub običajni pazljivosti pride do zdrsa rotorja in posledično poškodb.Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je tožnik imel na voljo pri delovnem procesu magnetno dvigalo, ki bi ga moral uporabiti, vendar se je tudi do te trditve, ki jo je tožena stranka izpostavila že pred prvostopenjskim sodiščem, sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo. V zvezi s to okoliščino je namreč zaslišalo več prič. D. G. je potrdil tožnikovo navedbo, da vseh premikov rotorja, ki se obdeluje, ni možno opraviti z magnetnim manipulatorjem, E. V. je pojasnil, da je tudi njemu rotor padel pri jemanju iz merilne naprave, R. G. pa, da si delavci na delovnem mestu, kjer je prišlo do nezgode sicer pomagajo z manipulatorjem, vendar vseh operacij z njim ni možno opraviti. Ni torej sporno, da so delavci za posamezne faze delovnega procesa imeli na voljo tudi magnetno dvigalo, vendar pa tožena stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala, da je bil predpisan tak delovni proces (in da je bil z njim tožnik seznanjen), ki je delavce obvezoval v določeni fazi opraviti premik rotorja le z magnetnim dvigalom in da je tožnik škodo utrpel prav takrat, ko bi to dvigalo moral uporabiti. Ne drži pa niti pritožbena trditev, da naj bi tožnik pri zaslišanju povedal, da mu je rotor padel v tisti fazi delovnega procesa, ko je rotor jemal iz merilne naprave.

V zvezi z odškodnino za negmotno škodo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta prisojena v primerni višini in ob pravilnem upoštevanju načela individualnosti, ki terja presojo konkretnih okoliščin vsakega primera posebej ter ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti odškodnin, ki zahteva primerjavo konkretne zadeve z drugimi podobnimi primeri. Tožnik je pri zaslišanju nazorno opisal šok (bolečine in strah) ob dogodku in takoj po njem. Utrpel je udarninsko razpočno rano na drugem prstu, prelom na nohtnem nastavku končnega členka in udarnino tretjega prsta. Njegovo zdravljenje je trajalo mesec dni, štirikrat je šel na prevezo ran k lečečemu zdravniku, deset dni je nosil povoj na prstu, skupaj je šestkrat moral obiskati lečečega zdravnika, enkrat je bil na rentgenskem slikanju in devetindvajset dni v bolniškem staležu. Tri tedne je moral jemati tablete proti bolečinam, poškodovane prste si je hladil in si jih masiral. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da prisojeni odškodnini 2.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 500,00 EUR za prestani strah nista pretirani.

Neutemeljena je tudi pritožba, kolikor se nanaša na tožnikove potne stroške zaradi obiskov zdravnika. Iz tega naslova je tožniku sodišče skupaj priznalo le 6,72 EUR (po ugotovitvah izvedenca je bil tožnik na obisku pri lečečemu zdravniku šestkrat, od tega štirikrat zaradi prevezovanja), zaradi česar zavzemanje pritožbe za še nižjo odškodnino ni utemeljeno.

Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na ugotovitev, da naj bi bil tožnik zaradi bolovanja prikrajšan pri plači za 108,36 EUR. Iz dokazne listine, prebrane v ta namen (potrdilo tožnikovega delodajalca z dne 28.10.2008 na listovni številki 44 spisa) je mogoče ugotoviti, da je 108,36 EUR bruto znesek ter da bi bila tožnikova plača, če ne bi bil na bolovanju, višja za 70,82 EUR neto. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in prisojeno odškodnino za materialno škodo znižalo za 37,54 EUR, saj tožnikovo premoženjsko prikrajšanje predstavlja le izguba neto zneska (druga alinea 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem), a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbene stroške tožene stranke predstavljajo le stroški sodne takse, ki bi jo tožena stranka plačala v enaki višini ne glede na tisti del zahtevka, s katerim je v pritožbenem postopku uspela. Zato in ker je bil pretežni del pritožbe neutemeljen, ji pritožbeno sodišče pritožbenih stroškov ni priznalo.