Jedro

Toženec navaja nasprotje med dokaznimi ugotovitvami sodbe in vsebino listin; to bi lahko pomenilo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Če pa sodba pravilno povzame vsebino listine, vendar je na podlagi obrazložene dokazne ocene ne sprejme kot podlago za ugotovitev dejstev ni v tem nobene kršitve določb postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.431.306 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Ugotovilo je, da je zavarovanec tožene stranke M. K. dne 13.11.1996 povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil poškodovan tožnikov avtomobil. Škoda je znašala 1.431.306 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta svoji odločitvi oprli na ugotovitev, da je nesrečo zakrivil M. K., ne pa S. M., ki je vozil tožnikov avtomobil. Pri tem sta se oprli na pričevanje M. in K. prijavo odgovornosti za škodo, nista pa sprejeli izvedenskega mnenja J. K., ki je delal po naročilu tožene stranke brez soglasja tožnika.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da so v sodbi nasprotja med razlogi in vsebino listine, ki je bila uporabljena v dokaznem postopku. To po mnenju revizije predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Očitek se nanaša na zavrnitev izvedenskega mnenja izvedenca K.. Na podlagi tega mnenja pa je za nesrečo kriv M.. Poleg tega je bil avtomobil registriran na G. R., kar kaže, da tožnik ni bil njegov lastnik.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni. Revizija navaja, da je "o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin, ki so bile uporabljene v dokaznem postopku". To pojasnjuje s tem, da ni bilo upoštevano izvedensko mnenje, ki krivdo za nesrečo ugotavlja drugače kot sodba. Obe sodišči sta res zavrnili izvedensko mnenje, toda pri tem ni šlo za nobeno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišči sta napravili oceno izvedenih dokazov in na tej podlagi sprejeli svoje ugotovitve.

Dokazna ocena je bila taka, da sta sodišči verjeli priči M. in vsebini prijave škode povzročitelja nesreče M. K., nista pa šteli za utemeljeno izvedensko mnenje, ker je bilo napravljeno eno leto in pol po nesreči in ni bilo pojasnjeno, kako je izvedenec ugotovil sledove obravnavane nesreče po preteku tega časa; razen tega je bilo mnenje napravljeno po naročilu ene stranke brez soglasja druge. Revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti ugotovitev, ki so rezultat dokazne ocene, ker se ta nananša na dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z vidika kršitve procesnih pravil pa z obravnavano dokazno oceno ni nič narobe. Sodišče je oceno sprejelo in jo obrazložilo z logičnimi argumenti. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP - v tem smislu, kot jo uveljavlja revizija - bi bila podana, če bi sodba napačno povzela vsebino izvedenskega mnenja in bi to vplivalo na odločilna dejstva. Zakon se v tem delu namreč glasi: "če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami". Toženec pa ne zatrjuje tega, ampak navaja nasprotje med dokaznimi ugotovitvami sodbe in vsebino listin; to bi lahko pomenilo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa navedene kršitve postopka. Če sodba pravilno povzame vsebino listine, vendar je na podlagi obrazložene dokazne ocene ne sprejme kot podlago za ugotovitev dejstev, ni v tem nobene kršitve določb postopka. Prav za to gre v obravnavani zadevi in to je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno. Tožena stranka pa za potrebe revizije gradi na napačni interpretaciji 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato ta revizijski razlog uveljavlja neutemeljeno.

Tudi vse ostale revizijske navedbe se nanašajo na dejanske okoliščine in dokazno oceno. Kot je bilo že navedeno, to ni dovoljen revizijski razlog. V zvezi z navedbami o aktivni legitimaciji tožnika je treba le opozoriti na povsem jasne razloge izpodbijane sodbe, po katerih je bilo ugotovljeno, da je bil lastnik poškodovanega avtomobila tožnik. Navedeno je tudi, na podlagi katerih dokazov je sodišče to ugotovilo. Ponovno obravnavanje teh dejanskih okoliščin na revizijski stopnji ni mogoče. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker tožeča stranka stroškov ni navedla, tožena stranka pa z revizijo ni bila uspešna.