Jedro

Tožnik je bil od 12. 3. 2012 do 11. 3. 2017 direktor toženke. V individualni pogodbi o zaposlitvi je bila določena plača v višini 10.946,00 EUR. Izplačana (in obračunana) plača je bila bistveno nižja. Sodišče prve stopnje je zahtevek za obračun in izplačilo razlik v plači med pogodbeno dogovorjeno in dejansko izplačano plačo utemeljeno zavrnilo. Kot bistveno je izpostavilo in temu pritrjuje pritožbeno sodišče, da je bil tožnik kot direktor glavni odločevalec in odredbodajalec. Odločitev, da se izplača nižja plača, je bila njegova, oziroma je z njo vsaj soglašal. Morebitne terjatve do toženke iz naslova (neobračunanih in) neizplačanih plač v letnih poročilih ni navedel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 1.301,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2016 v višini 790,73 EUR, odvede davke in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 do plačila (točka I izreka). Višji zahtevek je zavrnilo: - za čas od oktobra 2014 do julija 2017 obračun bruto razlik v plači med 10.946,00 EUR in 2.807,05 EUR v skupnem znesku 276.709,00 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec; - obračun regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 302,15 EUR, odvod davkov in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 do plačila; obračun in plačilo prispevkov od prisojenega regresa za letni dopust za leto 2016 in zakonske zamudne obresti za dan 1. 7. 2016 (točka II izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 7.038,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in odločitev o pravdnih stroških (točki II in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je plačilo za delo temeljna obveznost delodajalca. V delovnem sporu je treba zagotoviti enakopravnost strank in zaščititi delavca, ki je šibkejši. V skladu z zakonom je treba nejasnosti tolmačiti v njegovo korist in ne v korist delodajalca, kot je storilo sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je zavrnilo dokazna predloga za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke in zaslišanje priče A.A.. Kršilo je določbe pravdnega postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Neutemeljeno je sledilo izpovedi B.B. in zakonitega zastopnika toženke, ki sta zainteresirana za izid pravde. Enako velja za C.C., ki je podala pisno izjavo, da toženka nima odprtih obveznosti do tožnika. Pri ugotavljanju dejstev bi moralo večji pomen dati listinam oziroma predvsem temu, da je toženka določene listine izgubila oziroma jih ni predložila. Toženka tožniku plače, kot je bila dogovorjena v individualni pogodbi o zaposlitvi, ni izplačevala. Pogodba ni bila spremenjena. Med strankama dejstvo, da je bila tožniku izplačana nižja plača, ni bilo sporno. Tožnik sam je potrdil, da si je znižal plačo, ker ni bilo dovolj sredstev. Toženka za nižje plače ni izvedela šele s prejemom tožbe. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna. Že dne 22. 6. 2017 ji je tožnik poslal prvi opomin, nato pa še dva. Tožnik je bil ves čas pod pritiskom s strani družbenikov toženke in ni mogel prosto urejati svojega položaja. Pri presoji odpusta dolga oziroma ravnanja tožnika je bistveno, ali je mogoče sklepati, da je bila podana volja, da tožnik plačila višje plače ne bo zahteval. Za takšno voljo bi šlo, če tožnik terjatve ne bi sodno uveljavljal. Niti iz njegove izpovedi niti iz izpovedi prič ne izhaja, da bi se tožnik višji plači odpovedal. Tožnik z izplačevanjem nižje plače ni podal izjave o odpustu dolga. O odpustu dolga tudi ni mogoče sklepati, ker v poslovnih knjigah tožnikova terjatev ni zavedena. Toženka dokumentacije ni predložila. Dejstvo, da je tožnikova terjatev zavedena, je razlog, da toženka ni predložila vseh listin. Revizorjevo poročilo na dan 30. 6. 2016 dokazuje obstoj terjatve tožnika – navedena je terjatev do delavcev v višini 244.662,51 EUR iz naslova bruto plač in terjatev do države v višini 42.982,52 EUR, to se nanaša na obračunane, a neizplačane plače; direktorju se plača izplačuje le v višini ¼ pogodbeno dogovorjene plače. V letnem poročilu za 2016 so kot popravek napake obveznosti v višini 299.891,00 EUR izbrisane. Tako so bile obveznosti toženke do tožnika izbrisane. Izbrisane so bile neupravičeno. Obveznosti za obračunane, a neizplačane plače so bile prikazane v karticah glavne knjige na kontih skupine 25 v letih od 2014 do 2017. Kartic glavne knjige toženka ni predložila, čeprav se hranijo trajno. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V individualnih delovnih sporih velja preiskovalno načelo. Uzakonjeno je v korist delavca, tožnika. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge tožnika zavrnilo. Dejstva je ugotovilo v korist toženke. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo popolnoma nepristransko. Opredelilo se je do navedb tožnika in izvedlo dokaze, ki jih je predlagal. Svojo odločitev je ustrezno utemeljilo. Preiskovalno načelo ni bilo prekršeno. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, bistvena za odločitev, in ni bilo potrebe po izvajanju dokazov po uradni dolžnosti. Na podlagi ocene predloženih listin je pravilno ugotovilo, da toženka nima odprtih obveznosti do tožnika iz naslova plač. Pri tem je upoštevalo izpoved tožnika in priče B.B.. Tožnik sam je izpovedal o razlogih, zaradi katerih si je znižal plačo, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Njegove pritožbene navedbe, da sta izpovedi priče B.B. in zakonitega zastopnika toženke neverodostojni, so pavšalne in neutemeljene. Priča B.B. ni zainteresiran za izid pravde, saj s toženko ni več povezan. V letih od 2014 do 2017 je toženka na portalu AJPES objavila izkaze poslovnega izida, bilance stanja in pojasnila k izkazom ter revidirano letno poročilo. V nobeni od teh listin terjatev tožnika do toženke ni navedena. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se je tožnik terjatvi odpovedal, da je šlo za odpust dolga. Tožnik je bil direktor toženke in je sprejemal samostojne poslovne odločitve. Tožnik je odpust dolga potrjeval s konkludentnimi ravnanji. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje predložila vse listine, s katerimi razpolaga. Edicijske dolžnosti ni kršila. Da z določenimi listinami ne razpolaga, sta potrdila C.C. v svoji pisni izjavi z dne 11. 5. 2021 in zakoniti zastopnik toženke v svoji izpovedi. Glavne knjige ni bila dolžna voditi. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb tožnika, vključno z navedbami glede dokumentacije, s katero toženka ne razpolaga (in je ni predložila sodišču prve stopnje; točka 18 obrazložitve).

6. Tožnik je bil od 12. 3. 2012 do 11. 3. 2017 direktor toženke. V individualni pogodbi o zaposlitvi je bila določena plača v višini 10.946,00 EUR. Izplačana (in obračunana) plača je bila bistveno nižja. Sodišče prve stopnje je zahtevek za obračun in izplačilo razlik v plači med pogodbeno dogovorjeno in dejansko izplačano plačo utemeljeno zavrnilo. Kot bistveno je izpostavilo in temu pritrjuje pritožbeno sodišče, da je bil tožnik kot direktor glavni odločevalec in odredbodajalec. Odločitev, da se izplača nižja plača, je bila njegova, oziroma je z njo vsaj soglašal. Morebitne terjatve do toženke iz naslova (neobračunanih in) neizplačanih plač v letnih poročilih ni navedel. 7. Direktor oziroma poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo na lastno odgovornost vodi posle družbe (prvi odstavek 515. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.). Zagotavljati mora, da so letna poročila sestavljena in objavljena v skladu z ZGD-1 in računovodskimi standardi (prvi odstavek 60.a člena ZGD-1). Letno poročilo v družbi z omejeno odgovornostjo, kot je bila toženka, podpiše direktor (drugi odstavek 60.a člena ZGD-1), sestavljeno pa je iz bilance stanja, izkaza poslovnega izida in pojasnil k izkazom (drugi odstavek 60. člena ZGD-1). V nobenem od letnih poročil za vtoževana leta od 2014 do 2017 terjatev, ki jo tožnik uveljavlja v tem sporu iz naslova razlik v plači, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni navedena.

8. Ugotovitev, da v nobenem letnem poročilu, v katerih se navede (tudi) stanje terjatev (65. člen ZGD-1), tožnikova terjatev ni navedena, je bistvena za odločitev. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje večjo težo pripisati dejstvu, da toženka vse dokumentacije za sporna leta ni predložila. Dokazni predlog za predložitev vse dokumentacije za sporna leta, je pravzaprav neprimeren, pri čemer tožnik v postopku pred sodiščem niti ni konkretno navedel, v kateri listini toženke bi bila prikazana njegova terjatev. Navedba, da je prikazana v karticah glavne knjige na kontih skupine 25 v letih 2014 do 2017, je kot pritožbena novota neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni navedel, da je toženka njegovo terjatev neupravičeno izbrisala (toženko je na naroku dne 14. 5. 2021 le pozval, naj pojasni, zakaj terjatve ni več) niti da so bile njene obveznosti za izplačilo obračunanih, a neizplačanih plač knjižene z drugo temeljnico, kot so bile izplačane plače. Tovrstne pritožbene navedbe kažejo, da tožnik spreminja navedbe, s katerimi utemeljuje zahtevek. V vlogi z dne 10. 1. 202 je navedel, da so bile obračunane plače le v nižji višini, v kateri so bile izplačane, v vlogi z dne 28. 9. 2020 pa, da je iz izkazov poslovnega izida razvidno, da je računovodstvo toženke ves čas upoštevalo pogodbeno dogovorjeno plačo. Slednje ne drži. Nobena listina ne kaže, da bi bile tožnikove plače knjižene oziroma sploh obračunane v pogodbeno določeni višini.

10. Tožnik v pritožbi sicer poudarja položaj delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja in individualnega delovnega spora. V konkretnem sporu gre za tožnika, ki je bil direktor toženke, poslovodna oseba, za katero je stopnja odvisnosti in podrejenosti drugačna. V pritožbi se sklicuje na preiskovalno načelo, urejeno v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti ni bilo podlage, saj je sodišče prve stopnje (pravilno) in popolno ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva. Utemeljeno je zavrnilo dokazne predloge tožnika za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke in zaslišanje priče A.A.. Postavitev izvedenca je tožnik pred sodiščem prve stopnje predlagal za dejstvo, ali se listine (nekonkretizirane), v katerih je navedena njegova terjatev, nahajajo pri toženki. Tako oblikovan dokazni predlog je neprimeren. Ni naloga sodnega izvedenca, da išče listine pri nasprotni stranki, ampak se takšen dokaz izvede, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Poleg tega je dokazni predlog utemeljil, kar ponavlja v pritožbi, z razlogi, zaradi katerih je bila tožnikova plača nižja. Ti razlogi za odločitev niso bistveni. Prav tako ni bistveno dejstvo, o katerem bi po predlogu tožnika izpovedala priča A.A., ki je pripravila Poročilo o notranji reviziji D., d. o. o. (v katerem je govora o obračunanih, a neizplačanih plačah). Četudi bi priča potrdila, da so bile v računovodskih listinah toženke navedene neizplačane plače tožnika, ki so bile obračunane (tožnik ne navaja, da bi bile plače obračunane) to za odločitev ni bistveno. Bistveno je, kot že obrazloženo, da niso bile navedene v letnih poročilih. Za podpis letnih poročil je bil v času svojega mandata odgovoren tožnik.

11. Pri ugotavljanju, ali je bila tožnikova terjatev navedena v letnih poročilih, ne gre za vprašanje, ali je bila toženka s terjatvijo seznanjena. Da ni bila seznanjena, le dodatno dokazuje, da terjatve ni bilo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izpovedi priče B.B. pravilno ugotovilo, da je bila toženka seznanjena šele naknadno. Pritožbene navedbe, ki temu oporekajo s sklicevanjem na opomine pred tožbo, ki jih je tožnik poslal toženki, prvega z dne 22. 6. 2017, niso utemeljene. Ti opomini kažejo le, da je takrat toženko pozval na plačilo, ne pa da jo je na obstoj domnevne terjatve opozarjal v času, ko je bil direktor.

12. Odpust dolga je urejen v členih 319 do 322 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), pri čemer se sporazum o odpustu dolga lahko sklene s konkludentnimi ravnanji (drugi odstavek 319. člena OZ), kot je opredelilo sodišče prve stopnje. Pravilno je upoštevalo, da je izjava lahko izražena z ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Prav takšna je bila izjava v tožnikovem primeru. Tožnik je z znižanjem plače (zaradi likvidnostnih težav toženke; ugotovitev sodišča prve stopnje na podlagi ocene njegove izpovedi) izvrševal svoje pravice kot direktor toženke, ki je samostojno in na lastno odgovornost vodil njene posle. Če bi štel, da ima toženka zaradi izplačanih nižjih plač do njega odprto terjatev, bi takšno terjatev prikazal v letnih poročilih. Ker tudi tega ni storil, je šteti, da je s konkludentnimi ravnanji dolg toženki odpustil. 13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki sam krije svoje stroške pritožbe, je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžan toženki plačati njene utemeljeno priglašene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je v okviru priglašenih stroškov po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 1.750 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % oziroma 1 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 1.301,13 EUR.