Jedro

Sodišče druge stopnje ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki je med nevšečnosti štelo tudi "majhno vdolbinico na levem stegnu, ki tožnico zelo moti, ker ji po njenem mnenju kazi videz". Tožnica namreč zahtevka na povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni postavila, motečega zunanjega videza pa ni mogoče šteti kot nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da v točkah I, II in V izreka poslej v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2017 dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 444,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 66,08 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. S sklepom je ustavilo pravdni postopek za 900,00 EUR (točka III izreka).

2. S sedaj izpodbijano sodbo pa je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2017 dalje, do plačila (točka I izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku, in sicer za znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11. 11. 2016 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.300,00 EUR za čas od 11. 11. 2016 do 2. 7. 2017 (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo 167,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka) ter toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 441,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

3. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev (točki I in V izreka) je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo določila zavarovalne pogodbe, določilo 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-01/16 (v nadaljevanju Splošni pogoji AO) v zvezi z določili Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-PLUS 01/16 (v nadaljevanju Splošni pogoji AO-plus), v povezavi z določbami obligacijskega prava o pogodbeni odškodninski odgovornosti, ki je urejena v členih od 239 do 246 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka vztraja pri svojem stališču, da tožnica s tem, ko o škodnem dogodku ni obvestila policije, ni ravnala v skladu z zavarovalnimi pogoji ter je zato izgubila zavarovalne pravice. S tem, ko ni sama poklicala policije, se je izognila preiskavi svoje alkoholiziranosti, zato se je vzpostavila domneva, da je tožnica vozila pod vplivom alkohola. Tožnici tekom postopka te domneve ni uspelo ovreči in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan, zmotna. Podrejeno se toženka pritožuje zoper višino odškodnine. Pritožba meni, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2.300,00 EUR previsoka in odstopa od sodne prakse odškodnin v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo dejstvo, da tožnica ni utrpela hudih telesnih bolečin, da je utrpela „le“ udarnine in odrgnine, da je srednje hude telesne bolečine trpela le 10 dni, lahke telesne bolečine 30 dni ter da v bodoče ne bo imela bolečin. Nepravilno je kot del neugodnosti upoštevalo tudi majhno vdolbinico na levem stegnu, za katero je izvedenec M. G., dr. med. dejal, da je za normalnega povprečnega opazovalca nevidna. Tožnica zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova skaženosti ni postavila in do odškodnine iz tega naslova ni upravičena. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka po temelju, s stroškovno posledico, podrejeno se zavzema za znižanje prisojene odškodnine oziroma za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi pavšalno uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo (razen glede višine prisojene odškodnine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju).

7. Sodišče druge stopnje soglaša in potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na temelj tožbenega zahtevka, zato v izogib ponavljanju povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode (246. člen OZ1) ter po skrbno izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan. V obravnavani zadevi je tožnica tako povzročiteljica škode, kot tudi oškodovanka. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je uveljavljala na podlagi prostovoljnega zavarovanja AO-plus2. 9. Sodišče prve stopnje je v skladu z navedbami in ugovori toženke presojalo, ali je tožnica izgubila zavarovalne pravice, "ker na kraj škodnega dogodka ni poklicala policije", kot izhaja iz 7. točke 7. člena Splošnih pogojev AO-plus3. Prvi odstavek 5. člena Splošnih pogojev AO-plus določa, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če krši varnostne predpise, kot jih določa prvi odstavek 7. člena Splošnih pogojev osnovnega avtomobilskega zavarovanja – AO4. Sodišče prve stopnje je te določbe splošnih pogojev pravilno razlagalo v skladu z določbo 942. člena OZ, ki določa, da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da policija ni prišla na kraj škodnega dogodka, čeprav iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila poklicana5, še ne pomeni, da je tožnica le zaradi tega izgubila zavarovalne pravice. Upoštevaje veljavno sodno prakso6 in okoliščine konkretnega primera, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dokazni postopek ni pokazal, da se je tožnica poskušala izogniti preizkusu alkoholiziranosti. Nasprotno, zaslišane priče so izpovedale, da tožnica ni kazala nobenih znakov alkoholiziranosti, prav tako pa je bilo tekom postopka ugotovljeno, da policija na kraj škodnega dogodka ni prišla, ker so se udeleženi dogovorili o krivdi. Toženka zato s pritožbo v tej smeri ne more biti uspešna.

10. Ko je ugotovilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z višino odškodnine. Tožnica je po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke G. M., dr. med. zahtevala odškodnino le še iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Upoštevaje določbi 179. in 182. člena OZ, izvedensko mnenje in izpoved tožnice, je sodišče prve stopnje odločilo, da pravična denarna odškodnina znaša 2.300,00 EUR. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je odškodnina v takšnem znesku nekoliko previsoka.

11. Upoštevaje ugotovitve izvedenca, je tožnica utrpela udarnine levega stegna in obeh goleni, odrgnine na golenih in nateg desnega gležnja, kar predstavlja lahko telesno poškodbo. Zdravljenje7 je potekalo brez komplikacij, tožnica ni imela hudih telesnih bolečin, ampak le 10 dni srednje hude in 30 dni lahke telesne bolečine. V bodoče bolečin ne bo trpela. Kot nevšečnosti je upoštevati, da je opravila vse skupaj osem pregledov pri različnih zdravnikih in kuro vodene ambulantne fizioterapije. Sodišče druge stopnje ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki je med nevšečnosti štelo tudi "majhno vdolbinico na levem stegnu, ki tožnico zelo moti, ker ji po njenem mnenju kazi videz". Tožnica namreč zahtevka na povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni postavila, motečega zunanjega videza pa ni mogoče šteti kot nevšečnosti med zdravljenjem.

12. Po povedanem, ko je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava tožnici odmerilo nekoliko previsoko odškodnino, je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (posledično je spremenilo tudi točko II izreka sodbe, saj se je zaradi znižanja odškodnine spremenil tudi znesek zavrnjenega dela tožbenega zahtevka) v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo in odškodnino znižalo na znesek 1.500,00 EUR. Odškodnina v takšnem znesku je glede na subjektivne in objektivne okoliščine konkretnega primera, obseg in stopnjo telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine povsem ustrezna, upoštevaje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (179. člen OZ). Odmerjen znesek odškodnine predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 1,35 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji8, kar je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse9 in ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

13. V posledici spremembe izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka.

14. Ker je tožnica z zahtevkom delno uspela, ji je dolžna toženka glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje dosežen uspeh, povrniti stroške pravdnega postopka. Pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je sodišče druge stopnje upoštevalo le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP) ter jih prisodilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Sodišče druge stopnje je tožnici stroške priznalo v dveh fazah postopka, saj je po pridobitvi izvedenskega mnenja tožbeni zahtevek skrčila. V prvi fazi postopka je tožnici priznalo naslednje stroške: 300 točk za sestavo tožbe, 50 točk za sestavo poizvedbe na PP Koper, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 150 točk za drugi narok za glavno obravnavo, 50 točk urnine, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 31,25 točk za materialne stroške (2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk), kar je skupaj 1406,25 točk in glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša 645,47 EUR, 22% DDV v znesku 142,00 EUR in sodna taksa za tožbo v znesku 225,00 EUR, kar je skupaj 1012,47 EUR. Tožnica je v tej fazi postopka uspela v višini 40,54 % (od vtoževanih 3.700,00 EUR je uspela v višini 1.500,00 EUR) ter je upravičena do povrnitve zneska 410,45 EUR. V drugi fazi postopka ji je sodišče druge stopnje priznalo 150 točk za tretji narok za glavno obravnavo in 2% materialne stroške v višini 3 točke, kar je skupaj 153 točk in glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša 70,23 EUR in 22% DDV v znesku 15,45 EUR, kar je skupaj 85,68 EUR. Tožnica je v tej fazi postopka uspela v višini 53,57 % (od vtoževanih 2.800,00 EUR je uspela v višini 1.500,00 EUR) ter je upravičena do povrnitve zneska 45,89 EUR. Tožnica je glede na uspeh v pravdi upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v skupnem znesku 456,34 EUR.

15. Sodišče druge stopnje je toženki priznalo pravdne stroške upoštevaje njen uspeh v višini 59,46 %, saj se vsi priglašeni stroški nanašajo na prvo fazo postopka. Toženka je upravičena do povrnitve naslednjih stroškov: 20,00 EUR materialnih stroškov in 0,55 EUR kilometrina, kar je skupaj 20,55 EUR in glede na uspeh znaša 12,22 EUR.

16. Po pobotu pravdnih stroškov je dolžna toženka tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 444,12 EUR.

17. Toženka je s pritožbo delno uspela, zato ji je dolžna tožnica povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je priznalo takso za pritožbo po tar. št. 1121 ZST-1 v znesku 180,00 EUR in materialne stroške (poštnino) v znesku 10,00 EUR, kar je skupaj 190,00 EUR. Toženka je s pritožbo uspela v višini 34,78 odstotkov (pritožbeno spornih 2.300,00 EUR je uspela znižati za 800,00 EUR), zato ji je tožnica glede na uspeh dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 66,08 EUR.

1 246. člen OZ določa: Če v določbah tega odseka ni drugače določeno, se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode. 2 Prvi odstavek 1. člena Splošnih pogojev AO-plus določa, da zavarovalnica v obsegu teh pogojev povrne škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči pri vožnji z zavarovanim motornim vozilom, na katero je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec, kot povzročitelj prometne nesreče s tem vozilom. 3 7. točka 7. člena Splošnih pogojev AO-plus določa: Zavarovanec je dolžan poleg obveznosti, ki jih ima po osnovnem avtomobilskem zavarovanju, na kraj dogodka poklicati policijo. 4 4. točka prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev AO določa, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. 5 Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je policijo poklical M. G., parter lastnice vozila, ki ga je poškodovalo vozilo tožnice. 6 Sodišče prve stopnje se je oprlo na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS iz odločbe: VSRS sklep II Ips 331/2013 z dne 1. 10. 2015. 7 Zdravljenje je bilo izvedeno z RICE metodo – počitek, hladni obkladki, povijanje poškodovanega dela z elastičnim povojem in držanje noge v višjem položaju. 8 V mesecu januarju 2019 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.115,98 EUR. 9 VSRS II Ips 679/2005 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje 19. 4. 2004), Evidenčna številka: VS001635: odmerjene 3 povprečne neto plače, za: udarnino glave z odrgnino na čelu, udarnino in odrgnino desne rame, udarnino levega kolena, rano na levi goleni, rano na desnem kolenu in udarnino desne strani prsnega koša, pri čemer je bila v tem primeru opravljena še operacija v lokalni anesteziji in je bilo bolečinsko obdobje daljše, kot v konkretnem primeru pri tožnici (2,19 povprečne neto mesečne plače za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem), upoštevati pa je potrebno tudi, da je bila odmerjena odškodnina za strah (0,82 povprečne neto plače), ki pri tožnici v okviru AO-plus zavarovanja ni priznan. VSRS II Ips 994/2007 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje 8. 9. 2006), Evidenčna številka: VS001869: odmerjenih 5 povprečnih neto plač, od tega za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 2 povprečni neto plači, in sicer za nekoliko drugačno vrsto poškodb, kot jih je utrpela tožnica (udarnine in odrgnine obraza, nosu in levega uhlja, zlom in okrušenje zob ter pretres možganov), je pa primerljiva stopnja in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Oškodovanec je utrpel nekoliko višjo stopnjo telesnih bolečin, kot tožnica, hkrati pa tudi nekoliko daljše bolečinsko obdobje, saj je trpel 1 dan hude telesne bolečine, 14 dni srednje hude in 1 mesec stalne lažje telesne bolečine, občasne lahke telesne bolečine pa je občutil še v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Bil je hospitaliziran en dan in izpostavljen RTG sevanju.