Jedro

Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe resničnosti trditev o dejstvih ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja. Če namreč v listinah nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni.

Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

-v I. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 1.000,00 EUR (na 2.017,76 EUR)

-v III. točki izreka znesek pravdnih stroškov zniža za 88,96 EUR (na 179,50 EUR).

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je zahteval 5.017,76 EUR odškodnine za škodo, prizadejano v dogodku, ki ga je kot kaznivo dejanje obravnavalo kazensko sodišče. Tam je bil toženec pravnomočno obsojen storitve lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika.1 V tožbi je tožnik navajal, da je v škodnem dogodku utrpel lažji telesni poškodbi, kot sta povrhnja 0,5 mm rana desne dlani in zvin vratne hrbtenice. Poleg telesnih bolečin2 naj bi med zdravljenjem utrpel nev
61
0dnosti, kot so obiski zdravnika,3 toaleta rane, prevez, dve antitetani
0dni injekciji, protibolečinska terapija, RTG slikanje, nezmožnost vožnje avtomobila, močenja roke in nezmožnost opravljanja kmečkih opravil.4 Tožnik je še trdil, da je utrpel zelo hud primarni strah, ki je porušil njegovo duševno ravnovesje, in da je bil zaskrbljen za izid zdravljenja.5

2.Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo 3.017,76 EUR6 odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 5. 2022 (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in tožencu naložilo povrnitev 268,46 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

3.Zoper I. in III. točko izreka zamudne sodbe (ugodilni del) se pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev, vse s stroškovno posledico. Po mnenju toženca je v zadevi odločilo krajevno nepristojno sodišče. Zraven tega naj ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe. Prvi neizpolnjeni pogoj utemeljuje toženec s tezo, da mu tožba ni bila pravilno vročena, ker ni prejel poziva, naj nanjo odgovori, in tako ni bil poučen o pravnih posledicah opustitve odgovora. Vztraja, da ne glede na drugačne podatke povratnice poziv ni bil priložen, in poudarja, da je pokazal pripravljenost za sodelovanje v postopku, s tem ko je odgovoril na poziv k mediaciji. Sodišče bi po toženčevem mnenju moralo po uradni dolžnosti preveriti, ali so v ovojnici dejansko vsi dokumenti. Tega od prava neuke stranke ni mogoče pričakovati in prav tako ne, da bo s tem namenom vpogledala v sodni spis. Sodišče mora biti popolnoma prepričano, da je bila tožba tožencu vročena hkrati s pozivom k odgovoru na tožbo, v nasprotnem primeru pa šteti, da ni bilo tako. Pogoji za izdajo zamudne sodbe po toženčevem mnenju tudi zato niso izpolnjeni, ker so dejstva, ki jih tožnik navaja v tožbi, v nasprotju z dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Nasprotja vidi v naslednjem: (i) sodišče je upoštevalo navedbe o poškodbah vratu, čeprav v kazenski zadevi zvin vratne hrbtenice ni bil dokazan; (ii) kazenska sodba ne omenja napada z nevarnim orodjem, tožbene navedbe pa, prav tako je splošno znano, da letev ni nevarno orodje (in ker ni šlo za nevarno orodje, poškodba pa je bila glede na ambulantni zapisnik neznatna, je prisojena odškodnina za primarni strah pretirana, strahu za izid zdravljenja pa sploh ni moglo biti); (iii) iz predloženih listin ne izhaja, da je tožnik opravil zdravniške preglede in preiskave (v množini), da je prejel več kot eno injekcijo in tudi ne obvezno jemanje analgetikov. Zaradi upoštevanja naštetih dejstev in še zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (179. člena Obligacijskega zakonika)7 je po mnenju toženca prisojena odškodnina pretirana in arbitrarno odstopajoča od sodne prakse. Tu toženec obširno razpravlja o kriterijih za odmero odškodnine in med drugim opozarja, da sta bila RTG slikanje in analgetik povezana s poškodbo vratu, ki je sodišče ne sme upoštevati, ter da je glede na izvide toženec k zdravniku odšel zgolj po nasvetu odvetnika, ne zaradi morebitnih poškodb. Z upoštevanjem poškodb in posledic, ki jih je kazensko sodišče štelo za nedokazane, naj bi sodišče kršilo 14. člen ZPP. Sodišče je po toženčevem mnenju nepravilno uporabilo tudi 299. člen OZ o zakonskih zamudnih obrestih. Toženec sklene, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so v medsebojnem nasprotju in zato gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.8 Hkrati sodba ne izpolnjuje standarda obrazloženosti in je mestoma protispisna. Kršitev procesnih jamstev vidi toženec še v tem, ker je tožnik predložil izvedensko mnenje iz kazenskega postopka, ki ga v tem postopku ni mogoče uporabiti, saj toženec s tem ni soglašal.

4.Tožnik je v odgovoru na pritožbo zoper zamudno sodbo predlagal njeno zavrnitev.

5.Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena.

6.Kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih toženec zatrjuje na več mestih, sodišče prve stopnje ni storilo. Ni napačno povzelo vsebine listin, kot so izvidi in kazenska sodba. Zamudna sodba je dovolj obrazložena, brez notranjih neskladij in pomanjkljivosti, razumljiva je in jo je mogoče preizkusiti.

7.Pritožbeno sodišče zavrača toženčeve pomisleke v zvezi s krajevno nepristojnostjo sodišča. Sodišče o krajevni pristojnosti odloča po uradni dolžnosti le v primeru izključne krajevne pristojnosti drugega sodišča. Obravnavni položaj ni takšen. Za odškodninske spore po 52. členu ZPP je namreč predpisana izbirna krajevna pristojnost (po kraju storitve škodnega dejanja ali nastanka škodne posledice). Najkasneje v odgovoru na tožbo je imel toženec pravico podati (tudi) ugovor krajevne nepristojnosti izbranega sodišča, o katerem bi moralo sodišče odločiti. Tega ni storil in krajevna pristojnost se je (tiho) ustalila.

8.Sodišče pri izdaji zamudne sodbe ni kršilo 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če toženec v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče po prvem odstavku 318. člena ZPP zamudno sodbo pod naslednjimi pogoji: (1) če je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; (2) če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; (3) če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; (4) če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje prav ugotovilo, da so vsi ti pogoji izpolnjeni in je zamudno sodbo upravičeno izdalo.

9.Toženec v pritožbi poudarja, da je sodišče tisto, ki se mora prepričati, da mu je bila tožba pravilno vročena, torej sočasno s pozivom k odgovoru na tožbo, in da se ta odgovornost ne more prevaliti nanj kot pravnega laika. Drži, da se mora sodišče o pravilnosti vročitve prepričati. Prepričanje o pravilni vročitvi sodnega pisanja (in njegovi vsebini) sodišče v izhodišču opira na podatke sodnega spisa (odredbe, žige o odpremi) in potrdila o vročitvi (povratnice) kot javne listine. V konkretni zadevi iz vsega naštetega gradiva jasno in nedvoumno izhaja: (i) da je sodnica 19. 10. 2023 pisno odredila vročitev tožbe tožencu skupaj z obrazcem - poziv k odgovoru na tožbo (list. št. 7), (ii) da je sodna oseba 23. 10. 2023 s podpisom potrdila izvršitev te odredbe (list. št. 7) in (iii) da je na vročilnici tožencu poslanega sodnega pisanja kot vsebina pošiljke med drugim zapisano "poziv-5"9 (vročilnica, pripeta k list. št. 7), poleg tega pa še "dgp. tožbe-1 s pril. A1-A12, povabilo k M-6, soglasje, letak". V tem ima sodišče zanesljiv dokaz, da je bil tožencu poleg tožbe s prilogami (A1-A12), povabila k mediaciji in soglasja k začetku mediacije (odposlan) in vročen tudi poziv k odgovoru na tožbo. Vsa po naravi stvari razpoložljiva dokazila so tako napotovala na sklep, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena - torej da je bil skupaj z njo vročeno tudi poziv za odgovor. Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti. Določnih, še manj pa z dokaznimi predlogi podprtih, razlogov za neverodostojnost povratnice toženec ni ponudil. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je bila (tudi) toženčeva naloga preveriti, ali se prejeta pisanja ujemajo z opredelitvijo teh pisanj, zapisano na ovojnici, ter v primeru neskladja oziroma manjkajočega poziva o tem obvestiti sodišče (ali pravočasno pogledati v spis). Sodna praksa je namreč sprejela stališče, da je takšno ravnanje od povprečno skrbne osebe - četudi je pravni laik - upravičeno pričakovati.10

10.Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe šteje toženčevo pasivnost kot priznanje tožnikovih trditev o dejstvih.11 To pomeni, da njihove resničnosti ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek,

v nasprotju

s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja.12 Če namreč v listinah (izvidih in kazenski obsodilni sodbi) nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni, - če bi seveda prišlo do kontradiktorne faze postopka. A za tak preizkus v postopku izdaje zamudne sodbe ni prostora; podlaga zamudne sodbe je dejansko stanje, kakršno je navedeno v tožbi.13 Toženec torej v resnici graja dejanske ugotovitve sodišča,14 česar v pritožbi zoper zamudno sodbo ne sme.

11.Zamudna sodba je torej plod zavestne toženčeve odpovedi pravici do izjavljanja o dejstvih, zato do ugotavljanja resničnosti dejstev (=dokazovanja) sploh ne pride. Tožbi priloženo izvedensko mnenje tako ni odigralo vloge dokaznega sredstva. Teza o neupravičenosti njegove uporabe zato očitno ni utemeljena.

12. Toženčevo razumevanje 14. člena ZPP oziroma njegov pogled na razmerje med kazensko sodbo in tem odškodninskim sporom nista sprejemljiva. Civilno sodišče je, kadar obravnava t. i. identično dejansko stanje, vezano le na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, in še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca (storilca).15 To je izraz spoštovanja avtoritete kazenskih sodb: če je namreč kazensko sodišče posameznika obsodilo za kaznivo dejanje, civilno sodišče v to ne more dvomiti. Nasprotno civilno sodišče ni vezano na morebitno oprostilno sodbo. Zato ni ovir, da civilno sodišče v odškodninskem sporu ne bi ugotovilo večjega obsega poškodb od tistih, ki jih je v istem historičnem dogodku kot elemente kaznivega dejanja prepoznalo kazensko sodišče. Konkretno: okoliščina, da po oceni kazenskega sodišča ni (onkraj razumnega dvoma) dokazano, da je toženec tožniku povzročil zvin vratne hrbtenice, civilnemu sodišču ne prepoveduje (s stopnjo prepričanja) ugotavljati, ali toženec tožniku odškodninsko odgovarja zaradi te poškodbe, nastale v istem življenjskem dogodku. Omejitev (vezanost) civilnega sodišča bi lahko obstajala v nasprotni smeri: če bi bila poškodba kvalifikatorni element kaznivega dejanja, civilno sodišče ne bi smelo ugotoviti

manjšega

obsega od tistega, ki ga je v obsodilni sodbi ugotovilo kazensko sodišče.16

13.Tehtna je toženčeva polemika z uporabo 179. člena OZ pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče je kot pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo določilo skupaj 3.000,00 EUR, kar je v času izdaje zamudne sodbe pomenilo 2 povprečni plači v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče po pregledu primerljivih zadev iz sodne prakse ocenjuje, da je tolikšna odškodnina previsoka in zato ni pravična. Zaradi tega je delno spremenilo izpodbijano zamudno sodbo.

14.Po navedbah tožbe je tožnik v škodnem dogodku utrpel povrhnjo 0,5 mm rano desne dlani in zvin vratne hrbtenice, kar po Fischerjevi klasifikaciji poškodb spada v I. skupino - med zelo lahke primere (površinske poškodbe kože kot odrgnine in površinske ureznine ter lahki izvini in drugo).17 Tožnik je torej utrpel le lažje poškodbe brez (resnih) trajnih posledic, relativno kratkotrajno bolečinsko obdobje in nev
61
0dnosti, ki niso zahtevale dolgotrajnega ali zahtevnega zdravljenja. Upoštevajoč še okoliščine škodnega dogodka, zatrjevan hud primarni strah (10 dni) in daljšo zaskrbljenost pred trajnimi posledicami je pritožbeno sodišče ocenilo, da je primernejša denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 2.000,00 EUR. Tako znižana odškodnina (na 1,4 povprečne plače) je primerljiva odškodninam, ki jih sodišča prisojajo za tovrstne - zelo lahke - primere.18

Pri tem sočasno ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, ustreza pomenu prizadete dobrine ter uresničuje namen te odškodnine.

15.Višina odškodnine za premoženjsko škodo je prav odmerjena in je posplošene pritožbene navedbe ne spodkopljejo. Toženec zamegljuje s poudarjanjem, da je zdravstveni dom od kraja škodnega dogodka oddaljen le 2,7 km, ko je vendar jasno, da se priznani potni stroški nanašajo na 24 km oddaljeno splošno bolnišnico Jesenice.

16.Sodišče je pravilno in skladno z 299. členom OZ presojalo tudi upravičenost tožnika do zakonskih zamudnih obresti. Toženec sicer oporeka razlagi, da pomeni premoženjskopravni zahtevek tožnikov (upnikov) pisni poziv k izpolnitvi obveznosti. Vendar ne da konkretnih razlogov za takšno napačno prepričanje, zato se pritožbeno sodišče do tega podrobneje ne opredeljuje.

17.Zato je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in skladno s peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18.Sprememba izpodbijane sodbe pogojuje tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevaje pravilno odmero priznanih pravdnih stroškov in spremenjen pravdni uspeh tožnika (40,12%), je toženec tožniku dolžan povrniti 179,50 EUR.

19.Ker je toženec s pritožbo uspel le delno, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 50/12, v nadaljevanju KZ-1.

2Zelo hude 3 dni, srednje hude 7 dni, srednje hude občasne 5 dni, lahke trajne nadaljnje 3 mesece in lahke občasne vse do danes.

3Zato je terjal povrnitev premoženjske škode, in sicer potnih stroškov v višini 17,76 EUR.

4Ta naj bi zaradi poškodbe roke trajala vsaj 10 dni po škodnem dogodku, zaradi zvina vratne hrbtenice pa vse do 6 tednov.

5Hud strah 10 dni po škodnem dogodku, strah pred trajnimi posledicami pa še 6 tednov po njem.

6Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za premoženjsko škodo v višini 17,76 EUR, 1.000 EUR za strah in 2.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

7Uradni list RS, št. 97/07, v nadaljevanju OZ.

8Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

9Poziv k odgovoru na tožbo je namreč na redni številki 5 sodnega spisa.

10Glej VSRS sklep II Ips 451/2003 in sklep II Ips 325/2011.

11Po načelu t. i. afirmativne litiskontestacije.

12Le drobec se nanaša na nasprotovanje splošno znanim dejstvom. Razumevanje lesene letve, iz katere moli zarjavel žebelj, kot nevarne (toda ne v smislu pravnega pojma nevarne stvari), očitno ni v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.

13J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3.knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 121-122.

14Glede poškodbe vratu in z njo povezanih telesnih bolečin, predhodnih degenerativnih sprememb in opravljenih zdravniških pregledov ter drugih nevšečnosti itd.

15Na ugotovitve glede protipravnosti ravnanja iz obsodilne kazenske sodbe, glede vzročne zveze med tem ravnanjem in nastankom posledice iz te sodbe ter glede obstoja prepovedane posledice (pod pogojem, da je nastanek posledice znak kaznivega dejanja).

16Tako VSL sodba I Cp 445/2023, VSC sodba in sklep Cp 75/2024.

17Pritožbeno sodišče poudarja, da je Fischerjev sistem razvrščanja telesnih poškodb v šest temeljnih skupin namenjen hitrejši in lažji primerjavi dosojenih odškodnin glede na podobno težo poškodb.

18Glej primere (zelo lahki primeri po Fischerjevi lestvici): odškodnina v višini 3 povprečnih plač - II Ips 423/2008 (kjer je oškodovanec sicer trpel manjše in kratkotrajnejše telesne bolečine, vendar precej več nevšečnosti (2 RTG slikanji, opornica, longeta, daljši bolniški stalež - 57 dni); odškodnina v višini 2 povprečnih plač - II Ips 317/2008 (manjše, kratkotrajše telesne bolečine, več nevšečnosti (2 RTG slikanji, opornica, več zdravniških pregledov in 7 fizioterapij); odškodnina v višini 1 povprečne plače - II Ips 223/97 (poškodba ob fizičnem napadu, manjše in kratkotrajnejše telesne bolečine, manj nevšečnosti (1 pregled, toaleta rane, antitetanična zaščita).

19Upoštevaje 165. člen OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od nastanka škode dalje, kar je predpostavka za dolžnikovo zamudo.

Zveza: