Jedro

Dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti nosi delodajalec, ki mora dokazati, da za škodo, ki jo pretrpi delavec, ni odgovoren (ne krivdno in ne objektivno). Delo mora organizirati tako, da poteka varno. Za razbremenitev odškodninske odgovornosti ne zadošča, da je ravnanje delavca izven delovnih dolžnosti in pristojnosti oziroma da je samovoljno in v nasprotju s postopanjem v okviru varnega opravljanja dela, ravnanje mora biti poleg tega še neizogibno in nepričakovano.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2008 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mu je prvotožena stranka dolžna plačati nadaljnjo odškodnino v višini 1.115,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2008 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku 1.598,09 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka po sodbi v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in odloči, da sta toženi stranki v celoti odgovorni za škodne posledice tožnikove nezgode, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik meni, da izpodbijana sodba ni pravilna, ker ni kriv niti sokriv za nezgodo in posledično za škodo, temveč je v celoti objektivno in subjektivno odgovorna prvo in drugotoženka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni v smislu določil 8. člena ZPP dokazno ocenilo vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj, zlasti ne pričanje priče Damijana Subotiča, ki je bil v času nezgode odgovoren za transportno linijo, ob kateri se je tožnik poškodoval. Edino, kar je sodišče prve stopnje povzelo iz izpovedi priče je, da je tožnik v kritičnem času upravljal z mostnim dvigalom in ni imel nobenih nalog v zvezi s transportnim trakom. Sodišče se ni ukvarjalo z dejstvom, da je bil tožnik zgolj začasno premeščen na drugo delo. Sodišče prve stopnje nepravilno kvalificira tožnikovo ravnanje kot samovoljno, zato ker je tožnik storil, kar mu nalaga obveznost iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi zaključek sodišča o nestabilni polici je protispisen. Sodišče tudi ni ocenilo dejstva, da tožnik ni imel ustreznega izobraževanja s področja VPD, kar je na zaslišanju povedal tudi izvedenec, kakor tudi ni ocenilo dejstva, skladna z oceno izvedenca, da je območje na rezalni liniji, kjer sicer ni bilo delovno mesto tožnika, nevarno območje. Po mnenju tožnika je utrpel škodo v zvezi z nevarno dejavnostjo, zlasti glede na pričanje priče S., da je bila transportna linija očitno neizpravna, ker dokazujejo pogosti obratovalni zastoji v kritičnem času. Za škodo, ki jo v konkretnem primeru predstavlja poškodba tožnika, pa odgovarja imetnik stvari, oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Prvotožena stranka tožnikove krivde ni dokazala, saj je bilo tožnikovo delo nevarno prav zaradi varnostnih opustitev na strani prvotožene stranke. Tožnik v času nezgode ni vedel, kolikšna je dejanska škoda prvotožene stranke, če palica pade s traku in se poškoduje in da je dejansko pretirano skrbno varoval premoženje in se po nepotrebnem žrtvoval. Prepričan je bil, da je škoda večja, zato je nedvomno ravnal v dejanski zmoti, oziroma v okviru skrajne sile. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določili 5. člena ZPP tožnika omejevalo pri izjavljanju v postopku in očitno favoriziralo izvajanje dokazov prvotožene stranke. Sodišče je kršilo določbo 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 6. točke 70. člena ZPP v zvezi z 247. členom ZPP, ker je zavrnilo očitno utemeljeno zahtevo za izločitev izvedenca iz razlogov, ki jih navedel že v zahtevi za izločitev z dne 15. 5. 2009. Gre za okoliščine, ki utemeljeno vzbujajo močan dvom v nepristranskost izvedenca. Sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na očitno pristransko mnenje izvedenca iz VPD. Sodišču prve stopnje očita, da o ravnanju izvedenca ni zavzelo vsebinskega stališča in ni poskrbelo za učinkovito in nepristransko varstvo procesnih pravic tožnika. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Sodišče ni ugotovilo, da je tožnik vedel za obstoj in morebitno ustrezno delovanje senzorjev, ki naj bi samodejno zaustavili linijo in ni tega pravilno povezovalo z izpovedjo upravljalca rezalne linije S., ki je povedal, da bi tudi sam v takšnem primeru postopal enako kot je postopal tožnik. Opozarja, da sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja delovnega mesta v času obravnavanja delovne nezgode. Tožnik ni bil ustrezno seznanjen z nevarnostmi pri delu, saj mu niso bili poznani osnovni principi delovanja linije. Po stališču prvotožene stranke same, je bil tožnik dolžan palico vzeti iz proge, pri čemer je bil dolžan najprej odstraniti stolice, da bi lahko varno prijel palico. Očitno je, da je bilo takšno lovljenje palic pri toženi stranki pogosto (izpoved priče S.), zato bi tožena stranka morala ustrezno poskrbeti za varno delovno okolje. Navaja, da tožnik v času delovne nezgode ni ravnal nepravilno in tožena stranka tega tudi ni dokazala. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 480/2000. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da odločitve sodišča ni obrazložilo in je zato ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče kršilo določbo 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 70. člena ZPP, točka 7 v zvezi s 247. členom ZPP, ker je zavrnilo zahtevo za izločitev sodnega izvedenca. Po določbi 1. odstavka 247. člena ZPP je izvedenec lahko izločen iz istega razloga, iz katerega je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Tožnik je uveljavljal izločitveni razlog iz 7. točke (pravilno 6. točke) 70. člena ZPP, torej, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o izvedenčevi nepristranskosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nezadovoljstvo stranke z vsebino ugotovitev v izvedenskem mnenju ni razlog za izločitev izvedenca. Če pa izvedenec svojega ugotovitve in ocene strokovno argumentira in tudi odgovori na pripombe, ki jih podajajo stranke na mnenje, kot je bilo to v konkretnem primeru, tudi ni nobenega razloga, da sodišče svoje odločitve ne bi oprlo na izvedensko mnenje.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po katerem mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Za delodajalčevo odgovornost po tem določilu morata biti izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih civilnega prava. Po navedenem določilu delodajalec torej ne odgovarja delavcu za škodo, če mu ta ni nastala na delu ali v zvezi z delom oziroma, če ni podana delodajalčeva krivdna oziroma objektivna odgovornost. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka je do nezgode tožnika prišlo na delu pri delodajalcu dne 5. 12. 2007, ko je tožnik hotel ujeti palico, ki se je skotalila po transportni mizi in ko jo je hotel ujeti, je stopil na stolico, kjer mu je zdrsnilo, zaradi česar je padel in dobil udarec v desno nogo in rano na goleni. Tožnik je zahteval odškodnino za nematerialno škodo v višini 2.100,00 EUR (za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 1.500,00 EUR in za prestani primarni in sekundarni strah 600,00 EUR) ter še 15,00 EUR za povračilo premoženjske škode. Tožnik je vtoževal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi pravil o subjektivni in objektivni odgovornosti.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo ravnanje tožnika, ko je skušal uloviti kovinsko palico, izven delovnih dolžnosti in pristojnosti tožnika. Njegovo ravnanje je bilo samovoljno in v nasprotju s postopanjem v okviru varnega opravljanja dela. Ugotovilo je, da pri delu tožnika ni šlo za nevarno dejavnost in da delodajalec v zvezi z varnostjo dela tožnika ni ničesar opustil ali napačno storil ter da ni izkazana ne krivdna in tudi ne objektivna odgovornost delodajalca, zato je za nastalo škodo v celoti odgovoren tožnik sam.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti pogoje za varnost in zdravje pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kar mu nalaga že 43. člen ZDR. Med te pogoje vsekakor spada tudi ustrezna zaščita potencialno nevarnih delovnih mest in organizacija dela na takšen način, da do nesreč ne more priti. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik samovoljno posegal na parkirno linijo, pa pritožba utemeljeno opozarja, da navedeno dejstvo za vprašanje odgovornosti delodajalca, ni odločilnega pomena, saj je potrebno to dejstvo upoštevati pri tehtanju morebitnega tožnikovega soprispevka k nastanku škode.

Tožnik tudi v pritožbi vztraja pri svoji trditvi, ki je po oceni pritožbe tudi sicer skladna z oceno izvedenca iz VPD, da je območje na rezalni liniji, kjer sicer ni bilo delovno mesto tožnika, nevarno območje. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarnih stvari ali za nevarno dejavnost. Kaj je nevarna stvar, iz katere naj bi izvirala povečana nevarnost nastanka škode in zato objektivna odgovornost njenega imetnika, OZ ne določa. Nevarna dejavnost je takšna, da v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne, prav tako nevarna stvar ni nevarna sama po sebi, pač pa postane taka glede na okoliščine primera. Nevarne so vse premične in nepremične stvari, pri katerih položaj, raba, lastnosti ali samo njihov obstoj povzročajo povečano nevarnost nastanka škode za življenje in zdravje ljudi ali na drugih dobrinah. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotavljalo delovne razmere, v katerih je prišlo do nesreče pri delu. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je bil tožnik na delovnem mestu metalurški delavec izpostavljen med drugim tudi nevarnostim padcev, možnosti spotikanja, poleg tega pa je bil tempo dela zelo visok. Iz njegovega mnenja izhaja, da je tožena stranka v zadostni meri poskrbela za varstvo pri delu tožnika. V kritičnem času je tožnik delal kot upravljalec mostovnega dvigala v okviru opravljanja dela. Na svojem delovnem mestu ni bil upravičen posegati na dogajanje na transportnem traku, za to področje je bil pooblaščen rezalec D.S.. Poseganje v dogajanje na tekočem traku ni bilo v njegovi pristojnosti. Tudi ni bilo potrebno, da prestreže palico, ker bi senzor na koncu tekočega traku zaustavil delovanje tekočega traku. Če je že hotel rešiti palico, bi moral stolico odmakniti, ne pa stopiti nanjo. Iz mnenja izvedenca tudi izhaja, da tožnik ni bil zadolžen za delo na transportni liniji in zato ni imel ustreznega znanja s področja varstva, kako ravnati v primeru obratovalnega zastoja. Na podlagi takšnega izvedeniškega mnenja je sodišče zaključilo, da pri delu tožnika ni šlo za nevarno dejavnost ter delodajalec tožnika ni ničesar opustil ali napačno storil. Po določbi 149. člena OZ nosi dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalec, ki mora dokazati, da za škodo, ki jo pretrpi delavec, ni odgovoren (ne krivdno in ne objektivno). Delodajalec mora organizirati delo tako, da poteka varno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za razbremenitev odgovornosti tožene stranke ne zadošča ugotovitev, da je bilo ravnanje tožnika kritičnega dne izven delovnih dolžnosti in pristojnosti. Prav tako ne zadošča ugotovitev, da je bilo njegovo ravnanje samovoljno in v nasprotju s postopanjem v okviru varnega opravljanja dela. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na ugotovitev, da tožnik ni bil zadolžen za transportno linijo, temveč da je opravljal mostni žerjav. Ni dovolj, kot v obrazložitvi zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je dejanje nastalo izključno zaradi dejanja tožnika, temveč mora biti to dejanje neizogibno in nepričakovano, kriterij za presojo teh dveh elementov pa mora biti strog in objektiven. Če pa navedena elementa ne bi zadostila opisanim merilom, se lahko krivda tožnika presoja le kot soprispevek k nastali škodi.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo vseh pravno odločilnih okoliščin, ki bi omogočale pravilno odločitev. Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi ter razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je potrebno izvesti ali vsaj ponoviti vse dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine, ki so ostale nepojasnjene oziroma nepravilno presojane.

Šele potem ko bo v ponovljenem postopku dopolnilo in delno ponovilo dokazni postopek, bo sodišče prve stopnje lahko o odškodninski odgovornosti (krivdni ali objektivni) tožene stranke in morebitni soodgovornosti tožnika pravilno odločilo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.