Jedro

Ker je dokazno breme na obsojencu, medtem ko slednji ni navedel nobenega novega dejstva in predložil dokaza, ki bi omajali sklepe, ki jih je pravilno napravilo sodišče prve stopnje o obstoju odločilnih dejstev v pravnomočno končanem kazenskem postopku (točke od 9 do 14 razlogov izpodbijanega sklepa), je sodišče prve stopnje njegovo zahtevo za obnovo kazenskega postopka pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba obsojenega R. Š. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 420,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 34869/2010 z dne 28. 12. 2020 pod točko 1 izreka na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo obsojenega R. Š. za obnovo kazenskega postopka, pod točko 2 izreka pa je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi ter njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka ugodi ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec, ki je v obravnavani zadevi predhodno vložil že dve zahtevi za obnovo kazenskega postopka z več dopolnitvami, v katerih je prav tako uveljavljal razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, sedaj ponovno navaja, da so podana nova dejstva in novi dokazi, ki narekujejo njegovo oprostitev. Pri tem v bistvenem ponavlja razloge iz prejšnjih zahtev ter podaja svojo oceno dokazov, ki so bili že izvedeni tekom dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je zato v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP njegovo zahtevo pravilno zavrglo, svojo odločitev v izpodbijanem sklepu pa jasno in tehtno obrazložilo. Tudi pritožbeno sodišče namreč zaključuje, da dejstva in dokazi, ki jih v obravnavani zahtevi za obnovo kazenskega postopka navaja obsojenec, niso novi.

5. Obnova kazenskega postopka je kot izredno pravno sredstvo usmerjena v spremembo v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Zahteva za obnovo postopka po navedenem razlogu ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, pač pa morajo biti dejstva in dokazi novi ter takšni, da postavijo pod vprašaj ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca oziroma povzročijo precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju.1

6. Enako kot v zahtevi za obnovo kazenskega postopka obsojenec tudi v pritožbi izpodbija verodostojnost izpovedbe oškodovanke V. T. z listinami, ki bi jih naj slednja dne 12. 10. 2006 po faksu poslala odvetniku Z. C. in iz katerih bi naj izhajalo, da je oškodovanka potrdila, da ji je obsojenec poravnal dolg v višini 70.630,00 EUR in da bo umaknila kazensko ovadbo zoper obsojenca. Tovrstne obsojenčeve navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v točki 11 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da navedbe o tem, da bi naj obsojenec poravnal dolg, niso nova dejstva, prav tako pa listine, na katere se sklicuje obsojenec, ne predstavljajo novih dokazov, saj je pritožbeno sodišče bilo z njimi seznanjeno že v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. Pritožbeno sodišče se je tako glede izpostavljenih dokazov opredelilo v točki 15 razlogov sodbe II Kp 34869/2010 z dne 23. 5. 2013 in ocenilo, da ne predstavljajo takšne novote, ki bi omajala pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z obdolženčevim goljufivim namenom.

7. S ponovnim izpostavljanjem posameznih delov izpovedbe oškodovanke ter s sklicevanjem na sklep zunajobravnavnega senata v postopku odločanja o ugovoru zoper obtožnico, uradni zaznamek preiskovalnega sodnika, zdravniško spričevalo za oškodovankinega moža in oškodovankino ovadbo pod prilogo C7, kar vse je bilo del kazenskega spisa že tekom sojenja, pa obsojenec ponudi drugačno dokazno oceno kot jo je napravilo sodišče v pravnomočno končanem kazenskem postopku. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenih pomislekov, ki se nanašajo na nakup stanovanja v V.. Prav tako pritožnik ne more uspeti z nekonkretiziranimi navedbami, da je oškodovanka s svojo izpovedbo storila kaznivo dejanje krive izpovedbe. Okoliščina, da je priča krivo izpovedala, mora namreč biti izkazana s pravnomočno sodbo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, obstoj katere pa pritožnik niti ni zatrjeval. 8. Ker je dokazno breme na obsojencu, medtem ko slednji ni navedel nobenega novega dejstva in predložil dokaza, ki bi omajali sklepe, ki jih je pravilno napravilo sodišče prve stopnje o obstoju odločilnih dejstev v pravnomočno končanem kazenskem postopku (točke od 9 do 14 razlogov izpodbijanega sklepa), je sodišče prve stopnje njegovo zahtevo za obnovo kazenskega postopka pravilno zavrglo.

9. Obsojenec se pritožuje tudi zoper odločbo o sodni taksi. Navaja, da je v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predlagal, da ga sodišče oprosti plačila sodne takse in da bi sodišče prve stopnje moralo vedeti, da se je nahajal na prestajanju kazni zapora. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno in zakonito odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil obsojenec v rednem kazenskem postopku zaradi narave sprejete odločitve dolžan plačati stroške kazenskega postopka, med njimi tudi sodno takso v skladu s sodbami sodišča prve, druge in tretje stopnje. Ob navedenem in upoštevaje, da obsojenec v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni navajal, še manj pa dokazal, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja ali se preživljajo njegovi družinski člani, zaradi česar bi sodišče prve stopnje lahko obsojenca v skladu s prvim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oprostilo plačila sodne takse, kaj takega pa ne zatrjuje niti v pritožbi, je prvostopenjsko sodišče, glede na to, da s podatki o aktualnem premoženjskem stanju obsojenca ni razpolagalo (sklep o oprostitvi plačila sodne takse, določenih v zvezi s sodbami sodišča prve in druge stopnje, je bil izdan pred sedmimi leti), obsojencu, ki je sicer v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa prestajal zaporno kazen, utemeljeno naložilo v plačilo sodno takso.

10. Iz istih razlogov, in ker je bil obsojenec po izdaji izpodbijanega sklepa izpuščen na prostost, je tudi pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa je bila odmerjena na podlagi tarifne št. 7143 v zvezi s tarifno št. 7113 ZST-1. 11. Sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit, pritožba obsojenca pa ni utemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Primerjaj Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 883 in 885.