Jedro

Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi določb ZIZ in premajhni zadržanosti pri presoji predpostavk za izdajo (urejevalne) začasne odredbe. Izdana začasna odredba temelji na določbah 272. člena ZIZ, po katerih sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in če verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka). Sodišče je verjetno izkazanost teh predpostavk ugotovilo, poleg tega pa tudi, da izdana začasna odredba v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka ne bo onemogočala vzpostavitve prvotnega stanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi, s katero je bila toženki naložena vzpostavitev 24-urnega prostega prehoda na parkirišče in prepoved bodočega motenja ter za prepoved kršitve izrečena denarna kazen v višini 5.000 EUR.

2.Toženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred drugim sodnikom.

Ker je bistvo ureditvenih začasnih odredb v varstvu obstoječega stanja, je njihova izdaja omejena na izjemne primere ob upoštevanju strogih pogojev.

Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C., D. D. in toženkinega zakonitega zastopnika, ki bi izpovedali o dejanskih okoliščinah domnevnega motenja in uporabe. Še bolj neverjetno je, da sodišče ni izvedlo ogleda, ker da se motenje dogaja zunaj poslovnega časa sodišča. Za potrebe ugotovitve relevantnega dejanskega stanja je ključna izvedba vseh dokaznih sredstev. Toženka se težko znebi občutka, da se sodišče odloča po inerciji v korist tožnice, ker "grda" toženka brani lastninsko pravico. Nenavadno je, da je sodišče zgolj povzelo tožničine navedbe o motenju, ne da bi se opredelilo do toženkinih navedb, ki so ključne za ugotovitev pravočasnosti zahteve za sodno varstvo zaradi motenja posesti.

Tožničine navedbe, da je 28. 11. 2024 ob 17. uri zaprla zapornico in namestila opozorilno tablo ter tožnici, najemniku in njunim strankam onemogočila dostop z avtomobili do parkirišča in vhodov v stavbo, delila letake z opozorili in nato od 17. ure dalje zapirala zapornico ter onemogoča dostop z avtomobili, ne ustrezajo dejanskemu stanju in niso točne. Zapornica je bila postavljena že 29. 2. 2024, do zapiranja zapornice pa je prišlo že od 12. 3. 2024 dalje. To izhaja iz poročila varnostnika B. B. Opozorilna tabla je bila postavljena že 11. 4. 2024; to potrjujeta pisna izjava varnostnika in fotografija. Ugotovitev v sklepu, da je 28. 11. 2024 prišlo do motenja, zato ne more vzdržati. Umanjkanje dokazne ocene predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče ni ocenilo niti obvestila tožničine zakonite zastopnice staršem vadečih. To potrjuje, da je bilo tožnici vsaj od marca 2024 znano, kdo je zapornico postavil. Tožnica ni pojasnila, v čem je razlika med stanjem v marcu in stanjem v novembru 2024. Toženka je že pred postavitvijo zapornice opozarjala na nevarno in nevzdržno stanje in nato skrbno opozarjala na nov režim.

Ker je bilo stanje že več mesecev pred vložitvijo tožbe enako, ni razloga za začasno odredbo. Tožnici gotovo ne nastaja nikakršna škoda. Navaja le, da bi ji lahko nastala, realne ogroženosti pa ni izkazala. Ravnanja toženke niso ne protipravna ne samovoljna. Sodišče bi se o tem lahko prepričalo z izvedbo naroka in dokaznega postopka, zlasti z izvedbo ogleda. Nepravilno je opiranje sodišča na ugotovitve iz drugih sodnih postopkov, poleg tega pa so ugotovitve napačne. Odločitev v zadevi P 33/2023 je postala pravnomočna že 15. 5. 2024. Če bi bil vpliv na tožničine prihodke tak, kot je ugotovljeno, bi se škoda gotovo že izkazala in bi tožnici do novembra 2024 že nastala. Očitno je, da nobena pogodba ni bila odpovedana in da so tožničini tečaji še vedno polno zasedeni. Tožničinih navedb o grozeči škodi sodišče kljub utemeljenim navedbam toženke ni preverilo. Če bi bila varnost otrok in prometna varnost resno ogroženi, bi zagotovo posredovali policija in inšpekcija, o tem pa tožnica nima navedb.

Denarna kazen je znatno pretirana. Ker tožnica lahko dostopa do poslovnih prostorov in posestno stanje ni spremenjeno, je višina denarne kazni znatno pretirana, zanesljivo pa nesorazmerna. Je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 33. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po kateri denarna kazen pravni osebi ne sme presegati 100.000 EUR. Poleg tega ne gre za nenadomestno dejanje iz 226. člena ZIZ.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Med strankama ni bilo sporno, da s postavitvijo zapornice tožničina posest (še) ni bila motena. Varnostnik je ob prihodu tožnice in njenih strank zapornico odprl, stanje pa se je spremenilo 28. 11. 2024. Kaotične razmere, ki predstavljajo resno nevarnost za varnost otrok in posledično nenadomestljivo škodo zaradi odpovedi tečajev, so nastale z oviranjem dostopa. Toženke niti denarna kazen niti stroški postopkov ne odvrnejo od samovoljnih in protipravnih ravnanj, saj vedno znova onemogoča normalno poslovanje tako tožnici kot ostalim etažnim lastnikom. Očitno je finančno breme pripravljena plačati zato, da z ustvarjanjem nemogočih razmer prisili k prodaji njihovih nepremičnin.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljeni so očitki o bistvenih kršitvah določb postopka zaradi pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka in primanjkljajev v dokazni oceni. V izpodbijanem sklepu so navedeni razlogi za neizvedbo dokaza z zaslišanjem štirih prič, iz katerih izhaja, da so bili predlagani v zvezi z neodločilnimi dejstvi. Tak razlog je dopusten, z utemeljenostjo posameznih izmed razlogov pa toženka v pritožbi ne polemizira. V pritožbi tudi ni obrazložila, katera odločilna dejstva bi bila ugotovljena z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika in z izvedbo ogleda. V zvezi s prvim dokaznim predlogom ni navedla ničesar, v zvezi z ogledom pa, da bi sodišče z njegovo izvedbo ugotovilo, da njeno ravnanje ni bilo protipravno. Ta navedba je presplošna, da bi izkazovala relevantnost dokaznega predloga. V zvezi s protipravnostjo toženkinega ravnanja je bilo sporno, ali je bilo posestno stanje spremenjeno v marcu ali v novembru in ali je šlo za dovoljeno samopomoč. Ni videti, v čem bi ogled prispeval k ugotovitvi teh dejstev. Utemeljenosti očitka procesne kršitve zaradi neizvedbe navedenih dveh dokazov zato ni mogoče preizkusiti.

6.Neutemeljen je očitek, da v izpodbijanem sklepu niso podani razlogi o njenih ugovornih navedbah. V 13. in 14. točki obrazložitve se je sodišče opredelilo o navedbah in dokazih v zvezi s pravočasnostjo tožbe. Zavzeto je stališče, da za obstoj motenja ni ključna postavitev zapornice, ampak trenutek, ko je bil tožnici in njenim strankam onemogočen dostop. O morebitni zmotnosti ugotovitve, da so tožnica in njene stranke tudi po postavitvi zapornice v februarju 2024 in vse do 24. 11. 2024 še lahko dostopali do parkirišča, v pritožbi ni razlogov.

7.V zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi (z dne 15. 1. 2025) navedlo, - da je tožnica verjetno izkazala, da ji bo zaradi onemogočanja dostopa (ob tem, da toženec izklaplja tudi elektriko in vodo) utemeljena bojazen odpovedi najemnih pogodb in izgube dohodka iz naslova vadnin, ki predstavljajo več kot 94 % tožničinih prihodkov, nastala težko nadomestljiva gospodarska škoda (uvedba stečajnega postopka, izguba zaposlitev). V izpodbijanem sklepu je ugovorne navedbe, da glede na dalj časa trajajoče nespremenjeno stanje nastanek škode ni izkazan, ovrednotilo kot pavšalne in ponovilo oceno iz prvega sklepa. Na v pritožbi ponovljeno enako navedbo ni dodati drugega, kot da je ob verjetni izkazanosti dejstva, da se je stanje bistveno spremenilo v novembru 2024, pritožbeni argument ostal brez vsebine in zato neprepričljiv. Navedbe v zvezi z neupoštevnostjo ugotovitev iz drugih postopkov pa v ugovoru niso bile vsebovane in so zato v pritožbenem postopku neupoštevne (sicer pa se je sodišče oprlo na dokaze, ki jih je predlagala tožnica).

8.Ker je za izdajo začasne odredbe potreben bodisi verjeten izkaz težko nadomestljive škode bodisi preprečitev uporabe sile, odgovor na pritožbene navedbe v zvezi z ogroženostjo otrok ni potreben. Sicer pa je tudi v tem vidiku pritožbeni argument neprepričljiv. Odsotnost posredovanja inšpekcije ali policije ne izkazuje, da ogroženosti ni.

9.Pravna podlaga za izrek denarne kazni je v tretjem odstavku 226. člena ZIZ, ki za pravno osebo določa maksimum 500.000 EUR. Izrečena denarna kazen v višini 5.000 EUR je torej v okviru zakonskega razpona. Pritožbena navedba, da ji ni naloženo nenadomestno dejanje, je prazna. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje odgovorilo na ta njen ugovorni pomislek (17. točka obrazložitve), pritožba pa s temi razlogi ne polemizira, ampak je v njej le ponovljeno stališče iz ugovora. Pri določitvi višine je sodišče prve stopnje upoštevalo pomen zadeve za tožnico in namen začasne odredbe, ki je v zagotovitvi spoštovanja začasne odredbe. Pritožbeni trditvi, da tožnica lahko dostopa do poslovnih prostorov in da je posestno stanje nespremenjeno, nista verjetno izkazani in zato ne moreta utemeljevati znižanja denarne kazni.

10.Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi določb ZIZ in premajhni zadržanosti pri presoji predpostavk za izdajo (urejevalne) začasne odredbe. Izdana začasna odredba temelji na določbah 272. člena ZIZ, po katerih sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in če verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja 2. odst.) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja 2. odst.). Sodišče je verjetno izkazanost teh predpostavk ugotovilo, poleg tega pa tudi, da izdana začasna odredba v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka ne bo onemogočala vzpostavitve prvotnega stanja.

11.Po presoji, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 226, 226/3, 272, 272/1, 272/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.