Jedro

Za sodno varstvo posesti mora ta izpolnjevati kriterije zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti stvari posestniku.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta jo toženca motila v zadnji mirni posesti nepremičnine – kletni prostor s površino 46,01 m2, ki se nahaja v pritličju oz. kleti stanovanjske stavbe na naslovu Š. 22, L., ki stoji na parc. št. 141/1, vpisani v zk vložek 27, k.o. Š. pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, s tem, da sta začela sama oz. po njunem naročilu izvajalci izvajati gradbena dela v kletnem prostoru, in sicer z obnovo sten, tal, stropov, vzpostavitvijo novih predelnih sten, z izvedbo nove električne instalacije, z vgraditvijo novih oken in vrat, ter da sta dolžna vzpostaviti prejšnje stanje in se v bodoče vzdržati takšnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 1.770,92 EUR.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Opozarja, da so njeni delavci v letu 2007 najmanj dvakrat prosto (kar pomeni, da jim tega ni nihče preprečil, ne pa, da je bilo odklenjeno, kakor je zaključilo sodišče prve stopnje) vstopili v sporni prostor. Tožeča stranka je pojasnila, da je v prostor vstopala vsake toliko časa, mogoče enkrat letno in do posegov tožene stranke v letu 2008 ni nikoli ugotovila, da bi prostor kdorkoli imel v posesti. Po izvajalcih je v spornem prostoru št. 9 in prostoru št. 10 izvedla deratizacijo, dezinsekcijo in dezinfekcijo, irelevantno pa je, da je bila odločba izdana tudi zoper podjetje R. d.o.o., pravnega prednika toženke, saj prostora ni očistilo ne podjetje, ne toženca. Kljub njegovi skrbi, toženec sploh ni vedel, da je bila deratizacija opravljena. Njegova izpoved tako dokazuje ravno nasprotno od zaključka sodišča, da je imela posest le tožena stranka. Če bi bilo temu tako, bi sama poskrbela za odstranitev fekalij. Iz pričanja zaslišanega uslužbenca K. izhaja, da je bil ta le pripravnik in da je ključe imel g. H., med drugim tudi ključe tega prostora, v katerega so vodila lesena vrata. Ker so se adaptacije pričele izvajati šele v mesecu februarju oz. marcu 2008, tožeča stranka pa je zanje izvedela junija 2008, je njena tožba vsekakor pravočasna. Očitno je družba R. uzurpirala tako prostor št. 9 kot prostor št. 10, lastninsko in posestno stanje pa je bilo vseskozi neurejeno. Tudi tožena stranka namreč ni zanikala, da bi tožeča stranka izvajala posest na način, kot je ta zatrjevala, kljub temu, da je toženec zamenjal ključavnico, zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi vsaj na temelju varstva med soposestniki. Opozarja še na nasprotje med kupoprodajno pogodbo, ki navaja prostor na parc. št. 141/2 in tem, da se sporni prostor nahaja na parc. št. 141/1, k.o. Š.. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno (III. del Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Posest pa še ni vsako razmerje tožeče stranke do stvari, pač pa mora ta zadostiti kriterijem zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti do stvari (1). Varstvo soposesti (35. člen SPZ) je mogoče zahtevati tedaj, ko posest z omenjenimi kriteriji izvršuje več oseb, bodisi, da stvar posedujejo vsi skupaj ali vsak od njih poseduje določen del stvari (25. člen SPZ).

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala, da bi njeno občasno kontroliranje spornega prostora, s čimer utemeljuje obstoj posesti, lahko zadostilo zlasti kriteriju dostopnosti. Tožeča stranka ni izkazala, da bi lahko, kadarkoli bi želela, v sporni prostor vstopila. Resda je, kot trdi sama, v letu 2007 najmanj dvakrat po svojih uslužbencih prosto (2) vstopila v sporni prostor in da temu tožena stranka ni nasprotovala. Je pa tožena stranka nasprotovala temu, da bi sporni prostor imela tožeča stranka v posesti in da bi imela ključe spornega prostora. Pojasnila je tudi, da je le sama odločala, kdo sme v ta prostor vstopiti. S tem je nasprotovala ravno dostopnosti tožeče stranke do stvari. Občasno vstopanje v sporni prostor še ne pomeni, da je tožeča stranka v sporni prostor lahko vstopila, kadarkoli je želela. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in logično obrazloženi ter življenjsko preverljivi dokazni oceni ugotovilo, da tožeča stranka ključev spornega prostora sploh ni imela. Tožeča stranka takšne ugotovitve ne more izpodbiti češ, da so imeli uslužbenci ključe prostora s seboj, ko so opravljali ogled zaradi potrebnega čiščenja prostora. Da bi bili to res ključi, ki bi sporni prostor odklepali, ta ni izkazala, zaslišani uslužbenec pa tudi ni potrdil, da bi g. H. s temi ključi prostor odklenil. Toženec je namreč že v letu 2006 zamenjal ključavnico – obešanko, čemur tožeča stranka posebej niti ne ugovarja in tega ravnanja tudi ne opredeljuje kot motenje njene posesti, ob enem pa tudi trdi, da ni opazila nobenega ravnanja, ki bi izkazoval posest tožene stranke. Ne glede na to, da so bila na spornem prostoru nameščena ista lesena vrata, tožeča stranka s ključem prostora in neomejenim dostopom v sporni prostor ni razpolagala, kljub temu, da je v njem opravila deratizacijo, dezinfekcijo in dezinsekcijo. Ni pa pomembno, ali je posest imela tožena stranka, kako jo je izvrševala in ali je opravljena dejanja tožnice opazila, saj je tožeča stranka tista, ki mora izkazati predpostavke posestnega varstva.

Ker tožeča stranka posesti z omenjenimi kriteriji ni izkazala, ta pa je nujni element njenega varstva (to velja tudi za varstvo soposesti, saj mora imeti soposestnik vedno na razpolago uporabo določenega dela ali pa možnost skupne uporabe stvari), do sodnega varstva pred motenjem posesti ni upravičena.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Za utemeljenost tožbenega zahtevka pa ni pomembno ali je tožena stranka kupila ravno predmetni prostor, kdo je njegov lastnik in ali je pravni prednik tožene stranke samovoljno zasedel več prostorov, saj vprašanje lastninske pravice in pravice do posesti v motenjskih sporih ni upoštevno (426. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).

(1) Enako tudi VSL sklep I Cp 2222/2004. (2) Da bi v vlogi tožeče stranke z dne 03.02.2009 navedba „prosto vstopanje“ pomenila le, da ji tega ni nihče ni preprečil, ne drži, saj je tožeča stranka tudi izrecno navedla, da „tožena stranka tega prostora ni imela zaklenjenega tako, da kdo drug razen nje ne bi mogel vstopati v ta prostor“, list št. 103. spisa.