Jedro

Na strani delavke, ki jo je tožnica nadomeščala, ni bilo več okoliščine začasne odsotnosti, saj je nastopila njena trajna odsotnost, zato je s tem prenehal razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ne drži, da bi bil razlog za prenehanje delovnega razmerja lahko le vrnitev delavke na delo. Po prvem odstavku 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. V konkretni zadevi je podan slednji primer zakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 21. 7. 2017 nezakonito prenehala veljati, da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanja in ji za ta čas priznati plače kot če bi delala. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke A.A., do njene vrnitve na delo, ta pa se ni vrnila, saj ji je bila podana odpoved zaradi invalidnosti. Sodišče se je zmotno oprlo na 79. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) - da pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Sodišče je napačno presodilo, da to, da se nadomeščana delavka ni vrnila na delo, ni razlog za obstoj in nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico. Ne drži, da ZDR-1 ne predvideva takšnega načina nastanka delovnega razmerja za nedoločen čas. Negotovo dejstvo je v tem, kdaj se bo nadomeščani delavec vrnil. Če ne bi šlo za izpolnitev razveznega pogoja po tretjem odstavku 59. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), bi lahko delodajalec kadarkoli zaključil delovno razmerje brez utemeljenega razloga. Če odpade razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba za določen čas, nastane razlog za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Po 12. členu ZDR-1 se namreč pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker se delavka ni vrnila, je še vedno obstajala potreba po opravljanju njenega dela. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo prvega in tretjega odstavka 59. člena OZ, iz katerih izhaja, da če je prenehanje pogodbe odvisno od negotovega dejstva, potem pogodba preneha, če se pogoj izpolni. Iz 2. alineje prvega odstavka 54. člena v povezavi z 12. členom ZDR-1 izhaja, da če odpade razlog, zaradi katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, potem je sklenjeno za nedoločen čas. Razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice bi bila le vrnitev točno določene delavke na delovno mesto, ta pa se ni vrnila. Glavni razlog za prenehanje delovnega razmerja je tožničina daljša odsotnost z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe. Ob telefonskem razgovoru dva ali tri mesece po poškodbi ji je sekretarka tožene stranke rekla, da bo težko čistila stopnice. Ko je bila v bolniškem staležu, ji je ravnateljica tožene stranke ponudila delo v drugi družbi. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevane diskriminacije. Tudi akt tožene stranke o sistemizaciji delovnih mest se ni v ničemer spremenil, število snažilk se ni zmanjšalo. V šolskem letu 2017/2018 je predvideno enako število snažilk kot v šolskem letu 2016/2017. Tožnica je predlagala, naj tožena stranka predloži letne delovne načrte za navedeni šolski leti, a jih ni. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, posebej glede dejstva, da se delavka, ki ji jo je tožnica nadomeščala, ne bo vrnila na delo. Ker se delavka ni vrnila na delo, je razlog za prenehanje delovnega razmerja odpadel in obstaja razlog za obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas. Sodišče se ni izjasnilo, zakaj je tožnici zakonito prenehalo delovno razmerje ravno 21. 7. 2017 in ne kak dan prej ali kasneje, saj se delavka, ki jo je tožnica nadomeščala, 22. 7. 2017 ni vrnila na delo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, prav tako je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, zakaj dejstvo, da se delavka, ki ji jo je tožnica nadomeščala, ni oziroma ne bo vrnila na delo k toženi stranki, ni razlog za tožničino nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Delavki, ki jo je tožnica nadomeščala, je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Odpovedni rok se je iztekel 21. 7. 2017 in s tem dnem je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tej okoliščini dalo pravilen pomen, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

7. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da ni bilo podlage za prenehanje njene pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas od 1. 1. 2017 dalje zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke A.A. do njene vrnitve na delo. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bil sklenjena iz zakonskega razloga po 2. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 (nadomeščanje začasno odsotnega delavca), ki je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi dejansko podan.

8. Ker na strani delavke, ki jo je tožnica nadomeščala, ni bilo več okoliščine začasne odsotnosti, saj je nastopila njena trajna odsotnost, je s tem prenehal razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ne drži, da bi bil razlog za prenehanje delovnega razmerja lahko le vrnitev delavke na delo. Po prvem odstavku 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. V konkretni zadevi je podan slednji primer zakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas.

9. Zato ni pomembno, ali je pri toženi stranki še nadalje obstajala potreba po delu čistilke, kar je delala tožnica (in A.A.) pri toženi stranki, prav tako ne, da se akt o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke glede delovnega mesta čistilke ni spremenil, ter da je v šolskem letu 2017/2018 predvideno enako število snažilk kot v šolskem letu 2016/2017. Zaradi ugotovljenega zakonitega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi niso relevantne pritožbene navedbe glede tega, da naj bi bil glavni razlog za prenehanje tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki tožničina daljša odsotnost z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe. Tudi sicer iz pritožbenih navedb o tem, kaj sta tožnici rekli sekretarka tožene stranke (da bo težko čistila stopnice) in ravnateljica tožene stranke (o možni zaposlitvi v drugi družbi) ni razbrati diskriminatornega oziroma nedopustnega ravnanja, ki bi lahko vplivalo na odločitev v tem sporu, katerega predmet niti ni odpoved pogodbe o zaposlitvi, da bi bil relevanten npr. 90. člen ZDR-1, ki določa nedopustne odpovedne razloge (med njimi začasna odsotnost z dela zaradi bolezni ali poškodbe). Ne drži torej, da je sodišče prve stopnje glede zatrjevane diskriminacije zmotno ugotovilo dejansko stanje, za odločitev v tem sporu pa tudi ni pomembno, da je tožnica v dokazne namene predlagala, naj tožena stranka predloži letne delovne načrte za omenjeni šolski leti, a jih tožena stranka ni predložila.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je potrebno razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, tolmačiti kot razvezni pogoj po 59. členu OZ. Ta člen določa, da je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva (prvi odstavek); če je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, pogodba neha veljati, če se pogoj izpolni (tretji odstavek). To, da se A.A. ni vrnila na delo, ne pomeni, da je nastopil razvezni pogoj za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Gre za okoliščino, ki se nanaša na čas trajanja (razloga) pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter s tem na uporabo določbe prvega odstavka 79. člena ZDR-1. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, bi splošna pravila civilnega prava prišla v poštev le, če ZDR-1 ne bi določal drugače (13. člen ZDR-1).

11. Bistveno je, da je zakonsko predvideni razlog ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal, ter da je v posledici njegovega prenehanja tudi pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala veljati. Pritožba napačno navaja, da iz 2. alineje prvega odstavka 54. člena v povezavi z 12. členom ZDR-1 (ki določa, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno) izhaja, da je v primeru, če odpade razlog, zaradi katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

12. Tožnica skuša doseči takšno uporabo prava, kot jo je izrecno določal drugi odstavek včasih veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl.), ki je v drugem odstavku 18. člena1 določal, da lahko v primeru, če se začasno odsotni delavec ne vrne na delo in mu delovno razmerje preneha oziroma če delo, za katero je bilo na temelju objave sklenjeno delovno razmerje za določen čas, izgubi naravo začasnosti, delavec nadaljuje z delom v delovnem razmerju za nedoločen čas, če se tako sporazume z organizacijo oziroma z delodajalcem. Vendar pa ZDR-1 (in tudi že prej veljavni ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) določbe o takšnem posebnem načinu nastanka delovnega razmerja za nedoločen čas ne vsebuje.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Določba prvega odstavka tega člena je bila skoraj docela takšne vsebine, kot je določba sedaj veljavnega 55. člena ZDR-1, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma pogoje za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.