Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da je določba 2. odstavka 50. člena KZ, po kateri se v pogojni obsodbi kazen le določi, ne pa izreče, milejša, kot uporabljena določba 1. odstavka 52. člena KZ SFRJ.

Izrek

Pritožba obd. S.B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba Višjega sodišča v Celju.

Obdolženec je dolžan plačati 60.000,00 SIT poprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Višjega sodišča v Celju, ki je navedena v uvodu te sodbe, je bila obd. S.B. na podlagi zasebne tožbe D.O. zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 65. člena KZ RS - 77 izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen dveh mesecev zapora in preizkusna doba enega leta. Obd. je bil tudi dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče je tako sodbo izreklo na pritožbo zasebnega tožilca zoper oprostilno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne..., ki je ocenilo, da je dejanje obdolženca neznatne družbene nevarnosti v smislu 2. odstavka 8. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ).

Obd. S.B. je zoper sodbo višjega sodišča vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških postopka. Višje sodišče naj ne bi upoštevalo kršitve določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo v svoji sodbi, ker ni obrazložilo zavrnitve predloga obdolženca, da se zasliši M.H. in ker ni obrazložila naklepa. Prekršilo naj bi 2. odstavek 3. člena Kazenskega zakonika (KZ), ker je v 50. členu tega zakonika določeno, da se v pogojni obsodbi kazen ne izreče, ampak se to stori šele kasneje, pri obsodbi za novo kaznivo dejanje in je zato ta zakonik milejši od kazenske zakonodaje, ki jo je sodišče uporabilo. Prekršena naj bi bila tudi določba 2. odstavka 8. člena KZ SFRJ, saj so izpolnjeni vsi objektivni in subjektivni pogoji za njihovo uporabo: glede na zagroženo kazen in dejstvo, da se kaznivo dejanje preganja na zasebno tožbo je že zakonodajalec načeloma ocenil, da je družbena nevarnost tovrstnih dejanj majhna, v obravnavanem primeru posledic ni bilo oziroma so bile neznatne; obdolženec je bil h kaznivemu dejanju izzvan zaradi napada na sina in napada oškodovanca nanj, zaradi česar je bil močno razburjen, ni imel namena, da obračuna z zasebnim tožilcem, saj z njim ni bil v sporu, sicer pa ga tudi ni udaril. Dejanje naj bi storil v silobranu, saj je imel proti sebi dva mlada močna moška. Višje sodišče ni imelo podlage za stališče, da je obdolženec pri storitvi kaznivega dejanja pokazal večjo stopnjo nasilnosti in vztrajnosti. Dejansko stanje naj bi bilo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo M.H. in izvedenca psihologa o psihičnem stanju obdolženca, zmotno pa je ugotovilo potek dogodka, ker je verjelo zasebnemu tožilcu in priči M.M., čeprav obstaja med njunima izpovedbama veliko nasprotij in priča M. udarca sploh ni mogla videti. Višje sodišče ni upoštevalo, da sta bila zasebni tožilec in priča M. nasilna do otrok, ki so se igrali na otroškem igrišču. Glede na nizko plačo in preživninske obveznosti je povprečnina previsoka, prekršena pa je bila tudi določba ZKP, da mora stroške svojega pooblaščenca nositi zasebni tožilec sam.

Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje ali pa se spremeni tako, da se ga oprosti.

Pritožba obdolženca ni utemeljena.

Vrhovno sodišče v skladu s 1. odstavkom 445. člena ZKP o seji ni obvestilo strank, ker je ocenilo, da njihova navzočnost ne bi moristila razjasnitvi zadeve.

V skladu s 383. členom ZKP je preizkušalo sodbo sodišča druge stopnje v tistih delih, v katerih jo pritožba izpodbija ter glede morebitnih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1.,5.,6. in 8. do 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pritožba ima prav, da mora sodišče druge stopnje v skladu s 1. točko 1. odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena tega zakona, zmotno pa je stališče, da je kršitev 7. odstavka 364. člena ZKP (kar sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni ugodilo predlogu obdolženca za zaslišanje priče M.H.) takšna absolutna bistvena kršitev. Pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe so absolutno bistvenega pomena le, če zadevajo odločilna dejstva. To pa so po določbi 1. točke 1. odstavka 359. člena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga pa zadeva akt procesnega vodstva sodišča, ne pa dejstev ali okoliščin v smislu 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP. Kršitev določb 7. odstavka 364. člena ZKP je lahko relativno bistvena kršitev po 2. odstavku 371. člena tega zakona, če bi se ugotovilo, da je bilo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno.

Zmotno je stališče pritožbe, da je določba 2. odstavka 50. člena KZ, po kateri se v pogojni obsodbi kazen le določi, ne pa izreče, milejša, kot uporabljena določba 1. odstavka 52. člena KZ SFRJ. V pogojni obsodbi določena kazen se ne izvrši, ker se lahko izvrši izrečena kazen, ne zgolj določena. Če se pogojna obsodba prekliče zaradi novega kaznivega dejanja se že določena kazen najprej izreče, nato se, upoštevaje izrečeno kazen za novo kaznivo dejanje, po pravilih o steku izreče enotna kazen in ta se izvrši. To je veljalo po prejšnji kazenski zakonodaji in velja po sedaj vlejavnem kazenskem zakoniku, le da je v 50. členu tega zakonika izboljšana in natančneje pojasnjena narava pogojne obsodbe in v njej določene kazni. Vsebinsko pa pogojna obsodba v novem zakoniku ne odstopa od bistva pogojne obsodbe v prejšnji kazenski zakonodaji.

Po mnenju vrhovnega sodišča niso bile prekršene določbe 2. odstavka 8. člena KZ SFRJ. Strinja se z oceno višjega sodišča, da okoliščine, ki jih je obdolženec navedel v zagovoru in v pritožbi, ob upoštevanju drugih okoliščin dejanja ne dajejo podlage za oceno, da gre za dejanje neznatne družbene nevarnosti. V pritožbi se zmotno trdi, da je izpodbijana sodba pri oceni družbene nevarnosti dejanja upoštevala obdolženčevo nasilnost in vztrajnost; nasprotno: v sodbi se izrečno navaja, da se mu pripisuje grobost, ne pa nasilnost in vztrajnost pri storitvi kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče je mnenja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno in dovolj popolno ugotovili dejansko stanje ter utemeljeno zavrnili zagovor, da obdolženec ni udaril, ampak le odrinil oškodovanca, oziroma, da je dejanje storil iz malomarnosti. Glede na način storitve, to je udarec s pestjo v obraz oškodovanca, ki je stal v neposredni bližini pred obdolžencem, je zunaj dvoma, da je bilo dejanje storjeno naklepoma. Drugačen zaključek bi bil povsem neživljenjski. Zato pritožba izpodbijani sodbi zmotno očita, da ni obrazložila naklepa, saj se obrazložitev sodbe temu vprašanju posveča na drugi in tretji strani. Sicer pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima dejanje obdolženca vse znake kaznivega dejanja (3. stran sodbe), tako objektivne kot subjektivne, le da ga je zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, ocenilo kot dejanje neznatne družbene nevarnosti.

Zatrjevanje pritožbe, da je obdolženec storil dejanje v silobranu, nima podlage v ugotovljenih okoliščinah. Obe sodišči sta pravilno ugotovili potek dogodka, namreč, da je obdolženec zato, ker je M.M. brcnil žogo v glavo obdolženčevega sina, razburjen pritekel na igrišče in najprej večkrat udaril M., nato pa še zasebnega tožilca. Ta dva se nista niti branila, kaj šele napadala obdolženca. Tako dogajanje izključuje uporabo določb 9. člena KZ SFRJ o silobranu.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je obdolženec storil dejanje na način in v okoliščinah, kot je opisano v njunih sodbah. Vrhovno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o izpovedbah zasebnega tožilca in priče M.M., ki je tudi obrazložilo stališče do nasprotij v njunih izpovedbah.

Vrhovno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je obdolženec storil kaznivo dejanje na mah, ker naj bi bil zaradi poškodovanja sina popolnoma izgubil razsodnost in ne dokaznega predloga, da se mora o njegovem tedanjem psihičnem stanju izjasniti izvedenec psiholog. Obdolženec ni pojasnil zakaj predlaga odreditev izvedenca šele v pritožbi, čeprav bi to glede na določbo 4. odstavka 369. člena ZKP moral storiti. Obravnavano kaznivo dejanje nima posebne priviligirane oblike, če je storjeno na mah. Razdraženost obdolženca zaradi poškodovanja sina, bi se lahko štela kot olajševalna okoliščina v okviru 1. odstavka 41. člena ali 2.točke 42. člena KZ SFRJ. Sodišči prve in druge stopnje sta okoliščine kaznivega dejanja, tudi razburjenost obdolženca kot povod za storitev poznali, njeno stopnjo in pomen pa sta različno ocenili prav z gledišča, ali je iz tega razloga (povod za storitev kaznivega dejanja) dejanje obdolženca tako majhne družbene nevarnosti, da je na mestu uporaba 2. odstavka 8. člena KZ SFRJ.

Povprečina, ki jo je določilo višje sodišče, je po oceni vrhovnega sodišča primerna. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moral stroške svojega pooblaščenca nositi zasebni tožilec, saj so po določbah 7. točke 2.odstavka 92.člena ZKP stroški kazenskega postopka tudi potrebni izdatki pooblaščenca zasebnega tožilca. Potrebne stroške pooblaščenca zasebnega tožilca mora v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena ZKP povrniti obdolženec, ker je bil spoznan za krivega. Določba 1. odstavka 97. člena ZKP, na katero se sklicuje pritožba, velja le za tiste stroške pooblaščenca, ki presegajo njegove potrebne stroške.

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba obdolženca ni utemeljena in ker ni ugotovilo kršitev zakona, ki bi jih moralo upođštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Na podlagi 3. odstavka 92. člena ZKP je določilo 60.000,00 SIT poprečnine, ki po mnenju vrhovnega sodišča ustreza premoženjskim razmeram obdolženca ob upoštevanju trajanja in zamotanosti obravnavane zadeve.