Jedro

Ko se ponuja več možnih pravnih podlag za prehod odvzetega premoženja v državno last, je treba posebno skrbno ugotoviti, na kateri pravni podlagi se je to zgodilo. Od ugotovljenega pravnega temelja podržavljenja (zakon ali kazenska sodba o zaplembi premoženja) je odvisna vrsta postopka za vračanje premoženja in pristojnost (upravna ali sodna) zanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da v obravnavani zadevi ni podana sodna pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani in da bo za to zadevo v delu, v katerem še ni odločeno s pravnomočnim delnim sklepom istega sodišča z dne 10.2.2000, odstopilo v pristojno reševanje UE Vrhnika in UE Radlje ob Dravi.

Tako je odločilo po ugotovitvi, da je bil pravni temelj za zaplembo premoženja M. L., pravnemu predniku predlagateljev, izvedene z odločbo o zaplembi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zp ... z dne ... in odločbe istega sodišča z isto opr. št. z dne ..., Zakon o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije (Ur. l. DFJ, št. 40/45) in Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Ur. l. FLRJ, št. 61/46 in 74/46), zaradi česar ga je treba vračati v upravnem postopku po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen – 18. in 19. točka 1. odstavka 3. člena ZDen v zvezi s 1. točko 1. odstavka 54. člena Zden). Po njegovih nadaljnjih ugotovitvah M. L. ob izdaji in pravnomočnosti kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ko ... z dne ... v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Kpv ... z dne ..., s katero je bil obsojen na zaplembo celotnega premoženja, zaradi predhodne zaplembe na podlagi navedenih zakonov ni imel več nobenega premoženja, kar je ugotovilo tudi že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-70/97 z dne 8.1.1998 ob reševanju pobude predlagatelja v tem postopku A. M. za oceno ustavnosti 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS; Ur. l. SRS in RS, št. 17/78 in nadaljnji). Zato je ocenilo, da ni podlage za vračanje premoženja po določbah ZIKS v sodnem postopku in zadevo odstopilo v nadaljnje reševanje pristojnim upravnim organom.

Proti sklepu se s pritožbo in njeno dopolnitvijo v delu, v katerem je odločeno, da ni podana sodna pristojnost in v delu, ki se nanaša na odstop vloge predlagateljev v pristojno reševanje UE, pritožujeta tretja in četrta nasprotna udeleženka. Uveljavljata vse z zakonom predvidene pritožbene razloge in predlagata spremembo sklepa z zavrnitvijo predloga predlagateljev za vračilo premoženja, ali vsaj njegovo razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navajata, da je bila vložena zahteva za vračilo celotnega premoženja, zaplenjenega s kazensko sodbo, na podlagi 145. člena ZIKS. O takem predlogu odloča sodišče v nepravdnem postopku. Opozarjata na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 615/2005 in odločbo Ustavnega sodišča Up-294/97, iz katerih izhaja, da je odločitev o izbiri pravne podlage in o postopku za uveljavljanje vrnitve zaplenjenega premoženja na strani upravičencev oziroma njihovih pravnih prednikov, ne pa na strani odločitve državnega organa ali sodišča. Pravna podlaga, na podlagi katere je premoženje prešlo v državno last, je pomembna le v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti zahteve za vračilo, ne pa za odločanje o pristojnosti. Sodišče je o tem zmotno presodilo judikata Vrhovnega sodišča RS II Ips 85/2004 in II Ips 88/2006, na katera se sklicuje. Po pravilni ugotovitvi, da osnova za zaplembo ni bila kazenska sodba, ampak zakon (za nekatere parcele po pritožbenih navedbah tudi Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji), bi moralo o zadevi meritorno odločiti, kar smiselno izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Up-1278/07, Up-649/06 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 615/05. Napačna je ugotovitev, da je zaradi tega podana upravna pristojnost. Sodišče ne pove, na katere ustavne odločbe se opira pri svoji odločitvi o odstopu zadeve upravnim organom. Iz več v pritožbi navedenih odločb Ustavnega sodišča pa tudi izhaja, da je mogoč spor o tem, ali zadeva sodi v sodno ali upravno pristojnost, le, če je šlo za zahtevek za denacionalizacijo, vložen po ZDen, in je bilo treba ugotoviti pravni temelj podržavljanja. V konkretni zadevi pa po mnenju pritožnic ne gre za tak primer.

Na vročeno pritožbo je odgovoril stranski intervenient na strani predlagateljev. Predlaga zavrnitev pritožbe in njene dopolnitve ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Le podrejeno se zavzema za spremembo sklepa tako, da se po uradni dolžnosti ugotovi sodna pristojnost prvega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne izpodbija ugotovitev prvega sodišča, da je bil temelj zaplembe premoženja pravnemu predniku predlagatelja zakon, naveden v 18. in 19. točki 1. odstavka 3. člena ZDen, po navedbah pritožbe za nekatere parcele tudi Zakon o agrarni reformi (1. in 2. točka 3. člena ZDen), in ne kazenska sodba z zaplembo premoženja, ki je bila v letu 1994 razveljavljena. Tudi pritožbeno sodišče se z njo strinja. Oporo ima v pravilno ocenjenih podatkih spisa in je nenazadnje podprta tudi z v razlogih sklepa navedenimi ugotovitvami Ustavnega in tukajšnjega sodišča. Povsem pravilno je pri oceni pravnega temelja za odvzem premoženja upoštevalo tudi stališča sodne prakse (judikata Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 85/2004 in II Ips 88/2006), da je treba v primeru, ko se ponuja več možnih pravnih podlag za prehod odvzetega premoženja v državno last, posebno skrbno ugotoviti, na kateri pravni podlagi se je to zgodilo. V obravnavani zadevi je šlo po eni strani za možnost zaplembe na podlagi zakonov, ki jih je zakonodajalec že na splošno štel za krivične in je za na ta način odvzeto premoženje predvidel vračanje v upravnih postopkih po pravilih ZDen (3. člen ZDen v zvezi s 54. členom ZDen). Po drugi strani pa za možnost, da je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko (kasneje razveljavljeno) sodbo, za kar je omogočeno vračilo po 145. členu ZIKS v nepravdnem sodnem postopku.

Pritožbeno naziranje, da bi moralo o zadevi sodišče meritorno odločiti in v zvezi s tem sklicevanje na odločbe II Ips 88/2006, Up-1278/07, Up 649/06 in II Ips 615/05, je glede na podatke spisa o poteku obravnavanega postopka zmotno. Pritožba namreč prezre, da se je postopek začel z zahtevo za denacionalizacijo po določbah ZDen pri pristojnih upravnih organih. V spisu ni podatka, da bi se upravna organa, na katera se nanaša izpodbijani sklep (UE Vrhnika in UE Radlje ob Dravi) izrekla za nepristojno. UE Vrhnika je po podatkih spisa še v teku tega postopka odločala o vrnitvi določenih nepremičnin, nakar je predlagatelj zanje umaknil predlog v tukajšnjem sodnem postopku. UE Vrhnika pa je večkrat zaprosila za odgovor, ali je v sodnem postopku že odločeno tudi o nepremičninah, ki so predmet tamkajšnjega denacionalizacijskega upravnega postopka. Sodni postopek na podlagi ZIKS je predlagatelj predlagal šele, ko so se zanj stekli pogoji (oprostilna sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Ips 197/94 z dne 12.10.1994). Ni bilo sporno, da so bili za vračilo istega premoženja že uvedeni upravni postopki. Predlagatelj je na naroku 4.4.1995, (r. št. 13) po ugovoru nasprotnih udeležencev izrecno zahteval, naj o pristojnosti na podlagi dokumentacije odloči sodišče samo. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je vztrajal pri obeh vrstah postopka, saj v spisu ni podatkov, da bi vloge pred upravnimi organi izrecno umaknil. Ob takem stanju je bilo treba najprej ugotoviti pravni temelj podržavljanja, nato pa od tega odvisno odločiti še o vrsti postopka in pristojnosti zanj. Gre za povsem primerljiv položaj kot v ustavnih odločbah o sporih o pristojnosti, na katere se sklicujeta pritožnici. Prvo sodišče je na vprašanje o temelju podržavljenja in posledični pristojnosti za odločanje o vračilu odgovorilo šele z izpodbijanim sklepom, čeprav bi se temu moralo posvetiti že ob vložitvi zahteve za vračilo v nepravdnem postopku. Za meritorno odločanje o zadevi oziroma za zavrnitev zahteve, za kar se zavzema pritožba, po povedanem ni imelo podlage. Odločitev o nepristojnosti in odstopu zadeve pristojnim upravnim organom v obsegu, o katerem še ni odločeno, je zato pravilna in primerljiva s primeri iz sodne prakse (primerjaj na primer sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 622/2004). Zahteva za vračilo krivično odvzetega premoženja je bila tudi v obravnavanem primeru v bistvu samo ena, podana s ciljem vrnitve krivično odvzetega premoženja. To pa je smisel tako pravil ZDen kot 145. člena ZIKS. Zato je prvo sodišče pravilno upoštevalo 1. točko 1. odstavka 54. člena ZDen in zahtevek v še neodločenem delu odstopilo pristojnim upravnim organom. Gre namreč za specialna določila v razmerju do 2. odstavka 18. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ga glede na 37. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) pravilno ni uporabilo. Čeprav sodne prakse, na katero se je sklicevalo, ni konkretiziralo z opravilnimi številkami sodnih odločb, jo je opisno povzelo in s tem omogočilo vsebinski preizkus. V sklepu tako ni smiselno zatrjevanih pomanjkljivosti oziroma kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločba prvega sodišča je pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, v njej pa tudi ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).