Jedro

Tožnik, ki umakne tožbo, ni upravičen do povračila svojih pravdnih stroškov, pač pa mora tožencu povrniti njegove stroške. Če namreč tožnik sam odstopi od zahtevanega sodnega varstva, s tem prizna, da tožba ni bila potrebna. Pri tem ni pomembno, ali je bil tožbeni zahtevek morebiti vendarle utemeljen. Izjema od navedenega pravnega pravila je v 1. odstavku 158. člena ZPP predpisana za primer, ko toženec izpolni zahtevek, tožnik pa takoj nato umakne tožbo. Ker toženec z izpolnitvijo dejansko pripozna zahtevek, mora v takem primeru tožniku povrniti stroške, ki so mu nastali od vložitve tožbe do (pravočasnega) umika tožbe.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 688,35 EUR.

2. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 277,79 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek, obenem pa je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 1.257,59 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženka se je pravočasno pritožila zoper stroškovni del sklepa. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga takšno spremembo sklepa, da bo morala stroške postopka povrniti tožnica, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da se je strinjala z umikom tožbe, saj ni imela interesa za pravdo. Ves čas postopka je trdila, da v spornem stanovanju ne živi in ga ne uporablja, zato ga tudi izročiti tožnici ni mogla. Do umika tožbe ni prišlo zato, ker bi toženka izpolnila zahtevek. Neodvisno od pravde je stanovanje izpraznila in izročila njegova uporabnica N. F. Š., kar je razvidno tudi iz primopredajnega zapisnika. Tožnica je dejansko tožila napačno osebo. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj je izročitev stanovanja s strani tretje osebe štelo za izpolnitev zahtevka s strani toženke.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je toženka v času vložitve tožbe zasedala sporno stanovanje. Ko se je izselila, bi ga po sodni poravnavi z dne 16.2.1998 morala izročiti tožnici, vendar tega ni storila, ampak se je v stanovanje s toženkinim soglasjem vselila, ki je njena sestra. Končno sta tako toženka kot njena pooblaščenka soglašali tudi s primopredajo stanovanja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik, ki umakne tožbo, ni upravičen do povračila svojih pravdnih stroškov, pač pa mora tožencu povrniti njegove stroške. Če namreč tožnik sam odstopi od zahtevanega sodnega varstva, s tem prizna, da tožba ni bila potrebna. Pri tem ni pomembno, ali je bil tožbeni zahtevek morebiti vendarle utemeljen. Za opisano stroškovno posledico zadošča dejstvo, da je bila tožba umaknjena. Izjema od navedenega pravnega pravila je v 1. odstavku 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08) predpisana za primer, ko toženec izpolni zahtevek, tožnik pa takoj nato umakne tožbo. Ker toženec z izpolnitvijo dejansko pripozna zahtevek, mora v takem primeru tožniku povrniti stroške, ki so mu nastali od vložitve tožbe do (pravočasnega) umika tožbe.

6. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev v izpodbijanem sklepu sicer oprlo na navedeno pravno pravilo, vendar je napačno presodilo, da je bil umik tožbe posledica izpolnitve tožbenega zahtevka. Dejstvo, da je toženka vse od vložitve tožbe nasprotovala tožbenemu zahtevku, ni odločilno. Bistveno je pač, da ji toženka spornega stanovanja ni izročila, tako kot je tožnica zahtevala s tožbo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je sporno stanovanje vrnila upravniku A. Š. (pravilno: N. F. Š.), kar dokazuje primopredajni zapisnik. Ni pomembno, ali se je toženka s tem strinjala, saj tega ni mogoče enačiti z izpolnitvijo tožbenega zahtevka. Bistveno je pač, da je sporno stanovanje izročila tretja oseba, ki v tej pravdi ni bila pravdna stranka. Za povrh je stanovanje izročila upravniku in ne tožnici, kot je bilo s tožbo zahtevano. Če se je tožnica s tem zadovoljila in zato umaknila tožbo, pa stroškovnega bremena te pravde ne more prevaliti na toženko.

7. Po navedenem je tožnica tista, ki mora toženki povrniti njene pravdne stroške. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo, upoštevaje stroškovnik toženkine pooblaščenke. Toženkini stroški postopka na prvi stopnji obsegajo stroške za odgovor na tožbo (500 točk), zastopanje na petih narokih (vsakič po 125 točk, ker sodišče na nobenem od narokov ni izvajalo dokazov) in 20 % DDV, skupaj 1350 točk oz. 619,65 EUR. K temu je treba prišteti še sodno takso za odgovor na tožbo (68,70 EUR). Ni pa toženka upravičena do stroškov za zastopanje na naroku 13.6.2007, ker se ga njena pooblaščenka niti sama toženka nista udeležili. Celotni toženkini prvostopenjski stroški torej znašajo 688,35 EUR.

8. Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava navedeni znesek naložiti v plačilo tožnici. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.

9. Ker je toženka s pritožbo uspela, je po 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona upravičena tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov. Ti obsegajo stroške za sestavo pritožbe (400 točk), 20 % DDV in plačilo sodne takse za pritožbo (57,47 EUR), skupaj torej 277,79 EUR. Priglašene stroške za odgovor na pritožbo pa mora tožnica trpeti sama.