Jedro

Pri razlagi pogodb sodišče ugotavlja besedni pomen uporabljenih izrazov, pri razlagi spornih določil pa išče skupni namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava (99. člen ZOR). Ugotavljanje pogodbene volje je dejansko vprašanje, saj sodišče ugotavlja, kakšna je bila prava volja pogodbenih strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 50.000 SFR v tolarski vrednosti s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 329.129 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je za plačilo delnic družbe SWICOM SA Lugano zavezana družba C. iz Cipra, ne pa toženec osebno. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik in uveljavlja revizijski razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi. Navaja, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe vsebini listin (pogodbe) in listinami v spisu. Sodišče je spregledalo pravno pomembno okoliščino, da je toženec kot podpisnik pogodbe nastopal osebno in v imenu pravnih oseb. To je okoliščina, ki jo je sodišče napačno interpretiralo. Ne gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje, temveč za napačno odločitev, pri čemer to nasprotje izhaja iz listin. Toženec je za to obveznost osebno odgovoren, saj je tako zapisano v pogodbi, ki odraža pogodbeno voljo tožnika in toženca. Toženec je pogodbo zapisal in podpisal, s tem pa prevzel obveznost plačila vtoževanega zneska.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 12/2003 p.b. in 2/2004: ZPP).

Zatrjevane kršitve glede nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in sami listinami ni. Sodišče druge stopnje je pravilno povzelo vsebino pogodbe, s katero je tožnik družbi C. iz Cipra, ki jo je zastopal toženec, prodal delnice družbe SWICOM SA za znesek 50.000 SFR. Ker o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja o vsebini listin in samimi listinami, bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pač pa revizija z uveljavljanjem bistvene kršitve postopka posega tudi na področje dejanske presoje. Navaja namreč, da je sodišče okoliščino, da je toženec nastopal osebno in v imenu pravnih oseb napačno interpretiralo. Pri razlagi pogodb sodišče ugotavlja besedni pomen uporabljenih izrazov, pri razlagi spornih določil pa išče skupni namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava (99. člen ZOR). Ugotavljanje pogodbene volje je dejansko vprašanje, saj sodišče ugotavlja, kakšna je bila prava volja pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov (listin v spisu in zaslišanj pravdnih strank) presodilo, da je bila kupec delnic družba C., ki je tudi zavezana k plačilu zneska 50.000 SFR ter da toženec za to obveznost ni osebno odgovoren. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritožbeno sodišče pritrdilo, torej izhaja, da je toženec nastopal osebno kot garant le glede obveznosti tožnika za delo v podjetju SWICOM SA. Ugotovljeno dejansko stanje ne more biti predmet revizijske presoje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Po povedanem se izkaže, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, odločitev sodišč pa je, v okviru presoje po uradni dolžnosti, tudi materialnopravno pravilna. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).