Jedro

Tožeča stranka ničesar več ne dolguje, iz lastnih sredstev tudi ni založila ničesar, kar še ne bi dobila poravnano, kar utemeljuje sklep, da nima več nobene obveznosti, katere prevzem bi lahko zahtevala od tožene stranke. Tožeča stranka tudi ni navedla, da je naredila obračun (iz katerega bi bile razvidne tako koristi kot obveznosti iz posla), iz katerega bi izhajalo, da ji je tožena stranka še karkoli dolžna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 000/2015, z dne 19.3.2015, razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku osem dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.495,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Navaja, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju izvajalka sečnje v „B. gozdovih“, le to pa je opravljala v imenu in za račun vseh solastnikov. Tožeča stranka je že v dopolnitvi tožbe opisala in utemeljila, da gre v konkretnem primeru za izterjavo denarnih zneskov, ki bi jih tožena stranka morala plačati tožeči stranki, in katere je tožeča stranka v imenu tožene stranke plačala družbi M., d.o.o. Kljub temu, da je tožeča stranka v nadaljevanju podala popravljen dokazni predlog, da sodišče pozove družbo M., d.o.o., na izjasnitev o tem, ali je dobila plačane račune, ki jih je izstavila tožeči stranki, kdaj jih je dobila plačane in na kakšen način, pa sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, s tem pa je storilo kršitve določb ZPP, v posledici pa tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Obe kršitvi pa je storilo tudi s tem, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika M., d.o.o., ki bi lahko dejansko potrdil, da so v zneskih računov, ki jih je tožeča stranka plačala M., d.o.o., zajeti tudi zneski, ki so bili plačani za toženo stranko. Po prejemu dokumentacije, ki je bila sodišču posredovana s strani družbe M., d.o.o., je tožeča stranka svoje trditve nadgradila tudi z obrazložitvijo, da je tožeča stranka na svoj TRR s strani družbe M., d.o.o., prejela le neto znesek od posekanega lesa, od katerega so bili odbiti stroški sanitarne sečnje, katere je tako tožeča stranka plačala tudi za toženo stranko, saj je na svoj TRR prejela le neto kupnino. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki omogočilo, da pridobi še pisno izjavo priče K. Č., ki je v izjavi na popolnoma jasen in poljuden način opisala, kako je potekalo medsebojno poslovanje med tožečo stranko in družbo M., d.o.o. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje v sodbi zapisalo, da se je šele po pridobljeni izjavi izkazalo, kaj naj bi bil temelj tožbenega zahtevka, s čimer se pritožba ne more strinjati. Sodišče se sicer nedefinirano izjasni do te izjave, pri tem pa je kritično ne ovrednoti, temveč v povezavi s to izjavo le zapiše, da tožnica ni zmogla pravočasno in pravilno pojasniti lastnih trditev. M., d.o.o., ob prodaji lesa ni odštel stroškov sekačev, temveč je te stroške v celoti fakturiral tožeči stranki. Tožeči stranki ni moč očitati, da je tekom postopka podala pomanjkljivo trditveno podlago. Če pa sodišče ni razumelo trditev tožeče stranke, bi si lahko nerazumevanje obrazložilo skozi oči izvedenca finančne stroke. Kršitev postopka je podana tudi zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo. Sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj iz listin v spisu nedvomno izhaja drugačni dejanski stan, kot ga povzema sodišče. Sodišče prve stopnje je popolnoma napačno ugotovilo, da se je šele po pridobljeni pisni izjavi priče izkazalo, kaj naj bi bil temelj tožbenega zahtevka, katerega sodišče do prvega naroka ni moglo ugotoviti, čeprav je priča K. Č. z lastno izjavo le potrdila trditve, ki jih je tožeča stranka nazorno podala predvsem v 4. pripravljalni vlogi z dne 28.11.2018 ter v 5. pripravljalni vlogi z dne 23.1.2019 (in ne le v 6. pripravljalni vlogi z dne 5.3.2019, kot je to napačno ugotovilo sodišče). Tožeča stranka je v 6. pripravljalni vlogi zgolj podala lastne komentarje in naziranja glede podane pisne izjave priče K. Č., pri tem pa dodatno obrazložila že podane trditve. Tožeči stranki tako ni mogoče očitati, da je bila s trditvami v 6. pripravljalnem spisu prepozna, saj je z njimi le dodatno obrazložila to, kar je ves čas trdila. Pa četudi je sodišče zmotilo, da je tožeča stranka v zadnji vlogi uporabila besedo „bruto“, ki je vse do tedaj ni uporabila, to ne more predstavljati kršitve določbe 286. člena ZPP. Tudi določbe sedaj veljavnega ZPP so zaradi takšnih situacij spisane na milejši način, pri tem pa kljub prekluziji trditev in dokazov le-te dopuščajo v primeru, da se sodni postopek po nepotrebnem ne zavleče. Določbo 286. člena ZPP je treba razlagati restriktivno oziroma tako, da sodišče uporabo prekluzije dejstev in dokazov omeji na ustavno še dopustno mejo. Sodišče mora kot opravičljiv razlog za poznejšo navedbo novih dejstev in dokazov upoštevati tudi možnost, da stranka nekih dejstev pred tem ni navedla, ker se ta ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še niso izkazala za relevantna (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 233/2011, z dne 21.5.2002). Enaka je tudi praksa nemških sodišč, tudi njihovega ustavnega sodišča. Tudi dejanske navedbe in dokazni predlogi nasprotne stranke lahko povzročijo obrat v procesu, ki ga ni bilo mogoče predvideti, in se je zato nanj mogoče brez krivde odzvati po prvem naroku. Sodišče bi dejansko moralo upoštevati tudi pojasnila tožeče stranke iz njene zadnje pripravljalne vloge, s katerimi je pravzaprav le dodatno pojasnila pisno izjavo priče K. Č.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zaslišanje zakonitega zastopnika M., d.o.o., J. M., ni bilo potrebno, saj med strankama ni bilo sporno dejstvo, da so bili poravnani tudi stroški sanitarne sečnje, ki odpadejo na toženo stranko glede na njen solastninski delež. Predlagani dokaz tožeče stranke s poizvedbami pri M., d.o.o., je sodišče prve stopnje izvedlo (glej odgovor M., d.o.o. na list. št. 279-283 spisa in priloge C1-C64) in od nje pridobilo dokumentacijo, na podlagi katere je ugotovilo odločilna dejstva, zato zatrjevana kršitev postopka ni podana.

6. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba ne konkretizira, zato na takšno navedbo ni mogoče odgovoriti.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar zatrjuje pritožba, da je tožnica poravnala stroške sanitarne sečnje za vse solastnike B. gozdov, a tega ni storila na način, da bi račune M., d.o.o., plačala, pač pa je bila terjatev iz naslova stroškov sanitarne sečnje poravnana s terjatvijo, ki jo je imela tožnica do družbe M., d.o.o, iz naslova vsega posekanega lesa. Do denarnega toka nikoli ni prišlo, pač pa je tožnica račune poravnala s posekanim lesom, ki ni bil v celoti njen, pač pa od vseh solastnikov. Na ta način je toženka svoj del stroškov v trenutku kompenzacije že plačala.

8. Obligacijski zakonik (OZ2) v določbi 2. odst. 200. člena določa, da mora poslovodja brez naročila po končanem poslu dati račun in prepustiti tistemu, čigar posel je opravljal, vse, kar si je z njim pridobil. To pomeni, da mora narediti obračun in dominusu prepustiti koristi, ki jih je zanj pridobil.3 Po drugi strani pa ima poslovodja brez naročila, ki je v vsem ravnal, kot je treba, in delal tisto, kar so terjale okoliščine, tudi pravico zahtevati, da ga tisti, čigar posel je opravljal, oprosti vseh obveznosti, ki jih je zaradi tega posla prevzel nase, da prevzame vse obveznosti, ki jih je sklenil v njegovem imenu, ter mu povrne vse potrebne in koristne izdatke in pa nastalo škodo, celo če pričakovani uspeh ni bil dosežen (1. odst. 202. člena OZ). Pogoj za uveljavljanje pravic pa je, da je gestor izpolnil vse zahteve iz členov 200 in 201 OZ, to je, da je dominusa obvestil o svojem ravnanju in gospodarju izročil obračun.4 Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbije, pa izhaja, da tožeča stranka M., d.o.o., ničesar več ne dolguje, da iz lastnih sredstev ni založila ničesar, česar še ne bi dobila poravnano, kar utemeljuje sklep, da nima več nobene obveznosti, katere prevzem bi lahko zahtevala od tožene stranke. Tožeča stranka tudi ni navedla, da je naredila obračun (iz katerega bi bile razvidne tako koristi kot obveznosti iz posla), iz katerega bi izhajalo, da ji je tožena stranka še karkoli dolžna. Prav tako ni pravočasno navedla in dokazala, ali sta in kako pravdni stranki morebiti poslovali med sabo (ali sta sklenili kakšen dogovor) in kakšen je iz tega naslova morebiten dolg tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da zgolj predložitev dokaza, to je pisne izjave K. Č., ni dovolj. Tožnica mora namreč pravočasno navesti vsa dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica pa je šele v 6. pripravljalni vlogi in ne prej navedla, da je toženka pri izstavitvi računov obračunala les po bruto ceni in ne neto ceni lesa (pri čemer pa ni navedla, kaj je bila podlaga za izdajo teh računov), pri čemer pa za takšno navedbo tudi ni predložila nobenega dokaza, čeprav je z računi nedvomno razpolagala. Sklicevanje tožeče stranke na ureditev ZPP po uveljavitvi novele ZPP-E ni utemeljeno, saj se ta v obravnavani zadevi še ne uporablja. Tožeča stranka bi torej morala izkazati, da brez svoje krivde trditev in dokazov ni mogla navajati oziroma predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča tega ni izkazala. Sklicevanje na pravočasnost trditev pa ne more biti uspešno tudi iz razloga, ker tožeča stranka teh trditev ni podkrepila z dokazi (računi). Zato tudi ne more biti uspešno sklicevanje tožeče stranke na odločbo VIII Ips 233/2001 Vrhovnega sodišča RS ali prakso nemških sodišč. Tudi izvedba dokaza z izvedencem tako ni bila potrebna in je bil takšen dokaz pravilno zavrnjen, saj v zadevi ni šlo za razjasnitev ali ugotovitev dejstva, za katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 3 N. Plavšak in ostali v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 64 4 N. Plavšak in ostali v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 65