Jedro

Toženka v izpodbijanem sklepu navaja, da je iz uradne evidence razvidno, da je tožnik 28. 1. 2019 samovoljno zapustil azilni dom ter da se v roku treh dni od zapustitve azilnega doma, niti do izdaje izpodbijanega sklepa vanj ni vrnil. Hkrati pa je toženka izpodbijani sklep izdala že 29. 1. 2019 (torej še v teku tridnevnega zakonskega roka). S tem pa je utemeljen ugovor tožnika, da je toženka izpodbijani sklep izdala preuranjeno, saj navedeno po presoji sodišča, četudi bi tožnik res 28. 1. 2019 samovoljno zapustil azilni dom, pomeni, da za izdajo izpodbijanega sklepa še niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, na katero je toženka oprla izpodbijani sklep.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2760/2018/3 (1312-03) z dne 29. 1. 2019 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite za prosilca, ki trdi, da je A.A., sedaj tožnika. V obrazložitvi sklepa je navedla, da je tako ravnala, ker naj bi iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito izhajalo, da je tožnik 28. 1. 2019 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v roku treh dni od zapustitve. Prav tako do dneva izdaje sklepa ni ničesar sporočil, kot tudi ne osebi, ki ga zastopa v postopku. Sklicuje se na 2. alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in šesti odstavek 49. člena ZMZ-1. 2. Zoper navedeni sklep tožnik vlaga tožbo, v kateri uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ne drži, da je 28. 1. 2019 zapustil azilni dom, saj slednjega ni zapustil in se še vedno nahaja tam. Verjetno je prišlo do pomote pri popisu uradnih evidenc o nastanitvi prosilcev mednarodne zaščite. Ne glede na navedeno pa je – kljub temu, da naj bi 28. 1. 2019 zapustil azilni dom, toženka že naslednji dan, tj. 29. 1. 2019, izdala izpodbijani sklep. Sklep je bil torej izdan preuranjeno, saj niso izpolnjeni zakonski znaki 2. alineje drugega odstavka 50 člena ZMZ-1, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit in očitno napačen. Glede na vse navedeno tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta, saj bi mu z njegovo izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda, saj se o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ne bi odločalo.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je ustavila postopek o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

7. Ministrstvo na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

8. Po pregledu obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev ni pravilna. Toženka v izpodbijanem sklepu navaja, da je iz uradne evidence razvidno, da je tožnik 28. 1. 2019 samovoljno zapustil azilni dom ter da se v roku treh dni od zapustitve azilnega doma, niti do izdaje izpodbijanega sklepa vanj ni vrnil. Hkrati pa je toženka izpodbijani sklep izdala že 29. 1. 2019 (torej še v teku tridnevnega zakonskega roka). S tem pa je utemeljen ugovor tožnika, da je toženka izpodbijani sklep izdala preuranjeno, saj navedeno po presoji sodišča, četudi bi tožnik res 28. 1. 2019 samovoljno zapustil azilni dom, pomeni, da za izdajo izpodbijanega sklepa še niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, na katero je toženka oprla izpodbijani sklep.

9. Ker glede na navedeno niso bili izpolnjeni predpisani pogoji iz druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, to je za ustavitev postopka, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

10. Ker je tožnik predlagal tudi svoje zaslišanje, torej je smiselno predlagal opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da je v konkretni zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji senata (skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti.

K II. točki izreka:

11. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasno odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, tožnik za izdajo začasne odredbe (pri čemer izvršitve sklepa o ustavitvi postopka niti ni mogoče zadržati) nima več pravnega interesa, saj se bo postopek nadaljeval in bo toženka njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala.