Jedro

Tožena stranka ne prereka dejstva, da je tožnik vložil zahtevek za uveljavljanje pravice do odškodnine za škodo zaradi cepljenja proti COVID-19, da je toženi stranki poslal dopis naj o njegovi vlogi odloči v nadaljnjih 7 dneh in dejstva, da o vlogi tožnika ni odločila. Sodišče zato šteje tako ugotovljeno dejansko stanje kot neprerekano.

Izrek

I. Tožbi zaradi molka organa se ugodi tako, da se Ministrstvu za zdravje naloži, da mora v roku 2 mesecev od pravnomočnosti te sodbe izdati upravni akt o vlogi tožeče stranke z dne 11. 5. 2023. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa. V dneh 8. 4. 2021 in 28. 4. 2021 je bil cepljen s cepivom Comirnaty. Po drugem odmerku so se mu pričele pojavljati zdravstvene težave. Dne 11. 5. 2023 je na Ministrstvo za zdravje naslovil zahtevek za uveljavljanje pravice do odškodnine za škodo zaradi cepljenja proti COVID-19. Ker tožena stranka v dveh mesecih od vložitve zahtevka ni izdala odločbe, ji je dne 21. 7. 2023 poslal poziv, naj mu v roku sedmih dni izda in vroči odločbo v zadevi. Tožena stranka odločbe niti po dodatnem pozivu ni izdala, zato je tožnik vložil tožbo v zadevnem upravnem sporu, s katero od sodišča zahteva, da toženi stranki naloži, naj tožniku plača nepremoženjsko škodo v višini 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2023 do plačila. Podredno pa predlaga, da sodišče skladno s prvim odstavkom 69. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodi in toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta v roku 2 mesecev od prejema te sodbe. V obeh primerih zahteva povrnitev stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da upravnega akta v zadevi še ni izdala zato, ker primarno zaključuje z reševanjem tovrstnih zahtevkov, ki so bili na podlagi interventnega zakona vloženi med letom 2022, ki jih ni mogla rešiti zaradi težav na strani vlagateljev zahtevkov in na strani organa. Na podlagi spremembe interventnega predpisa, ki odpravlja ovire, je v začetku leta 2023 začela reševati zahtevke vložene v letu 2022. Zahtevke, ki so bili vloženi v letu 2023, namerava začeti reševati v letu 2024 po vrstnem redu prejetih zahtevkom. Sprememba 72. člena Zakona o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZDUPŠOP) je bila določena v 12. členu Zakona o nujnih ukrepih za zajezitev širjenja in blaženja posledic nalezljive bolezni COVID-19 na področju zdravstva (v nadaljevanju: ZNUNBZ) in je začela veljati 8. 11. 2022. Prvi odstavek 41. člena ZNUNBZ določa, da tožena stranka postopke v zvezi z vlogami za priznanje pravice do denarne odškodnine, ki jih je prejela pred uveljavitvijo tega zakona in o njih še ni odločila, konča v skladu s spremenjenim 72. členom ZDUPŠOP (posledično je primarno začela reševati zadeve iz leta 2022). Tožena stranka je imenovala strokovnjake iz različnih medicinskih področij, ki podajo strokovno mnenje, ki vključuje oceno resnega neželenega učinka po cepljenju in oceno vzročne zveze med škodo in cepljenjem ter izvaja druge aktivnostmi za obravnavo vlog vlagateljev. Na podlagi ocene resnosti neželenega učinka in ocene vzročne zveze je treba pridobiti še mnenje Invalidske komisije pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o tem, ali škoda pomeni resno in trajno zmanjšanje življenjskih funkcij. Pri tem tretji odstavek 53.d člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB) določa rok treh mesecev za pripravo strokovnega mnenja Komisije za ugotavljanje vzročne zveze oziroma mnenja invalidske komisije, minister za zdravje pa odloči v roku 30 dni od prejema mnenj. Tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek. Podrejeno predlaga, da sodišče toženi stranki določi rok petih mesecev za izdelavo strokovnega mnenja in odločitev v upravni zadevi.

3. Tožnik je v nadaljevanju postopka vložil pripravljalno vlogo, v kateri poudarja, da so procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa izpolnjene, saj je potekel tako splošni dvomesečni rok za izdajo odločbe po 222. členu ZUP, kot tudi posebni trimesečni rok za izdelavo strokovne ocene Komisije za ugotavljanje vzročne zveze po tretjem odstavku 53.d člena ZNB in dodatni 30-dnevni rok za odločitev po šestem odstavku 53.d člena ZNB. Zakon ne določa morebitnih dodatnih vsebinskih razlogov, zaradi katerih bi bila tožba zaradi molka organa nedopustna, zato meni, da so navedbe tožene stranke o težavah pri odločanju o pravicah vlagateljev zahtevkov, neupoštevne.

K točki I. izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa, ker tožena stranka ni odločila o njegovem zahtevku za uveljavljanje pravice do odškodnine za škodo zaradi cepljenja proti COVID-19, ki jo je tožnik na predpisanem obrazcu iz četrtega člena 72. člena ZDUPŠOP poslal toženi stranki dne 11. 5. 2023. 6. Prvi odstavek 222. člena ZUP prvostopenjskemu organu nalaga, da mora odločbo izdati v dveh mesecih od dneva prejema popolne vloge za začetek postopka, če se mora v zadevi opraviti poseben ugotovitveni postopek. Izvedba posebnega ugotovitvenega postopka je predvidena tudi v postopku odločanja o pravici do denarne odškodnine zaradi škode, ki nastane osebi zaradi cepljenja proti COVID-19, ki ga ureja ZDUPŠOP1. 7. Po določbi tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 je upravni spor dopusten tudi v primeru, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku. Procesne predpostavke za vložitev takšne tožbe (zaradi molka organa) so določene v 28. členu ZUS-1. Drugi in tretji odstavek tega člena določata, da če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo ni pritožbe, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena vloga zavrnjena. V obravnavani zadevi gre za enostopenjski upravni postopek, na prvi stopnji pa o zahtevi stranke odloča ministrstvo (prvi in sedmi odstavek 53.d člena ZNB).

8. Med strankama ni sporno, da je tožnik zahtevek za uveljavljanje pravice do odškodnine za škodo zaradi cepljenja proti COVID-19 poslal toženi stranki dne 11. 5. 2023 (tožena stranka je vlogo prejela dne 15. 5. 2023). Prav tako ni sporno, da tožena stranka o tožnikovi vlogi ni odločila v dveh mesecih od dneva prejema vloge niti ni odločila o tožnikovi vlogi po tem, ko jo je tožnik z dopisom, ki ga je tožena stranka prejela dne 25. 7. 2023, izrecno pozval, naj izda odločbo v nadaljnjih sedmih dneh. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da o zadevi še ni odločila zaradi težav na strani vlagateljev zahtevkov in na strani organa. Poudarja, da je o zahtevkih začela odločati v začetku leta 2023 po spremembi relevantne zakonodaje. To pomeni, da tožena stranka ne prereka dejstva, da je tožnik vložil zahtevek za uveljavljanje pravice do odškodnine za škodo zaradi cepljenja proti COVID-19, da je toženi stranki poslal dopis naj o njegovi vlogi odloči v nadaljnjih 7 dneh in dejstva, da o vlogi tožnika ni odločila. Sodišče zato šteje tako ugotovljeno dejansko stanje kot neprerekano (214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo tudi v upravne sporu).

9. Tožnik sodišču predlaga, da toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta v roku 2 mesecev od prejema te sodbe. Tožena stranka obenem predlaga, da se ji določi rok 5 mesecev za odločitev o zadevi. Sodišče je pri določitvi roka ocenilo, da je v tožbi predlagani rok 2 meseca primeren za izdajo ustreznega akt. Pri tem je upoštevalo, da je od vložitve odgovora na tožbo, v katerem tožena stranka predlaga določitev 5 mesečnega roka za odločitev v zadevi, preteklo že več kot 2 meseca, kar pomeni, da bo imela tožena stranka od vročitve odgovora na tožbo do roka določenega za izdajo odločbe skoraj 5 mesecev časa, kar je tudi sama ocenila kot primeren rok za odločitev o zadevi in izdajo odločbe.

10. Ker je tožnik sodišču predlagal, da odloči v sporu polne jurisdikcije, sodišče pojasnjuje, da sme na podlagi 65. člena ZUS-1 meritorno odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru pa navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Narava obravnavane zadeve, v kateri še ni bila sprejeta strokovna ocena o nastali škodi zaradi cepljenja, sodišču namreč ne dopušča, da bi samo odločilo o stvari.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS 1). Ker pravno relevantna dejstva, ki so podlaga za odločanje sodišča, med strankama niso sporna, sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke in ni zaslišalo tožnika. Ni sporno namreč, kdaj je tožnik vložil vlogo, kdaj je vložil dodatno zahtevo za izdajo odločbe, ki je določala dodaten 7 dnevni rok za odločitev, kakor tudi ne, da upravna določba v zadevi še ni bila izdana.

K točki II. izreka:

12. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). To znese z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Sodišče je že v sodbi opr. št. I U 217/2022 z dne 12. 5. 2022 izpeljalo, da prvi odstavek 72. člena ZDUPŠOP v postopku odločanja o pravici do denarne odškodnine zaradi posledic cepljenja za COVID-19 predvideva subsidiarno uporabo določb ZNB v delu, ki ureja odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane osebi zaradi obveznega cepljenja (9. točka obrazložitve). Spremenjeni 72. člen ZDUPŠOP se uporablja za upravičence iz spremenjenega 70. člena ZDUPŠOP tudi, če je bilo cepljenje ali zdravljenje opravljeno pred uveljavitvijo tega zakona (prvi odstavek 42. člena ZNUNBZ). In v postopku za uveljavljanje pravice do odškodnine v skladu s tem zakonom mora mnenje komisije za ugotavljanje vzročne zveze iz predpisa, ki ureja odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane osebi zaradi obveznega cepljenja, vsebovati oceno o tem, ali je domnevna posledica cepljenja proti COVID-19 resen neželen učinek po cepljenju oziroma ali je domnevna posledica zdravljenja COVID-19 resen neželen učinek zdravljenja. Resen neželen učinek po cepljenju COVID-19 ali resen neželen učinek zdravljenja COVID-19 se ocenjuje v skladu z zakonom, ki ureja zdravila, in pravilnikom, ki ureja farmakovigilanco zdravil za uporabo v humani medicini (prvi odstavek 12. člena ZNUNBZ, drugi odstavek 72. člena ZDUPŠOP).