Jedro

Če v skladu s 24. členom ZTLR dobroverni graditelj ne more pridobiti lastninske pravice na zemljišču, če se je lastnik gradnji uprl, to še toliko bolj velja za nedobrovernega graditelja.

Ker še ni prišlo do dejanskega prehoda oziroma prenosa koristi na toženo stranko (torej ni še prišlo do izročitve stvari), morebitni obligacijski zahtevek iz tega naslova sploh še ni zapadel oziroma podrejeno vtoževana terjatev še ni nastala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi podrejeni obligacijski zahtevek.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnja.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Procesna odločitev sodišča prve stopnje, da vzame v skupno obravnavanje oziroma združi spisa P 12/2005 in P 39/2006 je povzročila neobičajno procesno situacijo. Kljub temu da imamo v konkretni zadevi samo „eno“ skupno sodbo in „eno“ skupno pritožbo, gre dejansko za odločitev o dveh tožbenih zahtevkih temelječih na dveh različnih dejanskih in pravnih podlagah, kjer kot tožeča in tožena stranka ne nastopajo iste osebe, kot sicer pri nasprotnih tožbah. Posledično gre v konkretni zadevi dejansko za dve pritožbi (dva odgovora na pritožbo) zoper dve sodbi (in en sklep), zato ju sodišče druge stopnje tako tudi obravnava in zaradi preglednosti najprej podaja razloge glede pritožbe zoper sklep in sodbo v 1., 2.a ter 2.b točki izreka, nato pa še razloge glede pritožbe zoper sodbo v 3. točki izreka.

Glede pritožbe zoper sklep in sodbo v 1., 2.a in 2.b točki izreka Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu in sodbi v 1., 2.a in 2.b točki izreka odločilo o tožbenem zahtevku M. B. in F. B. (v tem delu v nadaljevanju tožeča stranka oziroma prvotožnica in drugotožnik), s katerim sta zahtevala ugotovitev, da sta vsak do 19/40 solastnika parc. št. 2544/2 in 2549, pripisani pri vložku št. 1405 k.o. AA. Od O. Š. (v tem delu v nadaljevanju tožena stranka), ki naj bi bila po ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka solastnica zgolj do 2/40 navedenih nepremičnin, pa sta zahtevala izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za izvršitev prenosa 18/40 njenega solastnega deleža, in sicer 9/40 na prvotožnico in 9/40 na drugotožnika. Podrejeno sta tožnika od tožene stranke zahtevala plačilo 92.645,27 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki 1. in 2.a izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke. V točki 2.b izreka pa je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 845,18 EUR pravdnih stroškov. Hkrati je s sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper vsebino zapisnika glavne obravnave z dne 16.1.2006. Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pred drugim sodnikom. Vse s stroškovno posledico. V svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje mimo obstoječega dejanskega stanja zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper vsebino zapisnika z dne 16.1.2006, ko je sodišče v zapisnik zapisalo, da stranki kot „nesporno ugotavljata, da tožena stranka za novogradnjo na parc. št. 2544/2 in 2549 k.o. AA ni vedela, to je za popolno obnovo gospodarskega poslopja in zanjo ni dala soglasja...“. Tožeča stranka izpostavlja, da je že iz predhodnih odstavkov zapisnika razvidno, da je tožena stranka za gradnjo oziroma investicijo vedela in ji ni nasprotovala. Sicer pa med obravnavo, ki poteka zelo hitro, stranke niti nimajo pregleda, kaj sodnik diktira na zapisnik. Na zapisano besedo nesporno tožeča stranka naknadno ni takoj ugovarjala, ker je že iz same vsebine zapisnika ter celotnega pravdnega spisa ugotoviti, da je navedeno dejstvo med strankama sporno, kljub temu pa celotna odločitev sodišča temelji na tem, za tožečo stranko spornem zapisu zapisnika. Tožeča stranka navaja, da je iz samih ravnanj tožene stranke razvidno, da je k navedeni gradnji dala ustno privolitev, saj se gradnji ni nikoli uprla, kljub temu, da je zanjo vedela, tako osebno kot tudi iz pogovora z domačimi in sorodniki. Sodišče prve stopnje bi po oceni tožeče stranke navedeno odločilno dejstvo lahko ugotovilo, v kolikor bi izvedlo predlagane dokaze z zaslišanjem prič, vpogledom v račune za material in ostale storitve v zvezi z vlaganji. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe obširno opisuje potek gradnje oziroma adaptacije gospodarskega poslopja in izpostavlja, da je bila mnenja, da zaradi sorodstvene vezi ne potrebuje pisnega soglasja oziroma da zadostuje za gradnjo že ustno soglasje tožene stranke za investicije. Glede zavrnitve stvarnopravnega zahtevka tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/1980 in nasl., v nadaljevanju ZTLR) v 21. ter 24-26. členu glede pridobitve lastninske pravice v primerih, ko gre za gradnjo na tujem svetu. Tožeča stranka glede zavrnitve podrejenega obligacijskega tožbenega zahtevka izrecno izpostavlja, da le-ta ni zastaral, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako prej veljaven Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR) v 215. členu, kot tudi ZTLR v 38. in 40. členu, kot relevanten trenutek za začetek teka zastaralnega roka določa trenutek vrnitve oziroma izročitve stvari lastniku. V konkretni zadevi nepremičnina toženi stranki še ni vrnjena oziroma izročena, zastaralni rok torej niti ni začel teči. Tožeča stranka še opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi uporablja termin gospodarsko poslopje kot celoto, ne da bi upoštevalo, da se del gospodarskega poslopja nahaja na parc. št. 2544/2 in 2549, del na parc. št. 210 in del na parc. št. 2544/1, vse k.o. AA.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu II Cp 3529/2007 z dne 7.5.2008 navedlo, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da za popolno obnovo gospodarskega poslopja toženka ni vedela in zanjo tudi ni dala soglasja. Ker soglasja za gradnjo in dogovora o pridobitvi lastninske pravice s strani toženke tožniki niso imeli, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka za pridobitev lastninske pravice ni imela pogodbene podlage. Hkrati pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožeča stranka drugih podlag ni zatrjevala in da so bile podane tudi trditve v smeri gradnje na tujem svetu, ki jo ZTLR ureja v členih 24.-26. Ker se sodišče prve stopnje do navedene podlage prvič ni opredelilo, je sodišče druge stopnje glede sedaj aktualnega dela (prvotnega) zahtevka odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva: pravna prednika pravdnih strank sta bila hudo sprta, navedeno stanje pa se razteza tudi na njihove pravne naslednike, saj drugače ni razumeti tako dolgotrajnega reševanja delitve premoženja, ki še od začetka v letu 1989 do danes ni prišlo do sovjega konca; tožena stranka posesti na sporni nepremičnini ni mogla izvrševati in za uveljavljanje svojih pravic uporablja sodno pot (postopek razdelitve solastnine v zadevi N 61/89); na naroku 16.1.2006 je bilo nesporno ugotovljeno, da tožena stranka za novogradnjo gospodarskega poslopja na sporni nepremičnini ni vedela in da zanj ni dala soglasja; do novogradnje je prišlo po predlogu za razdružitev, investicije pa so se vršile po zadnjem obisku tožene stranke na posestvu; obnašanje tožeče stranke je samovoljno in se vseskozi zaveda, da dela brez dovoljenja in soglasja tožene stranke.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni bila dobroverna, kar je pogoj za pridobitev lastninske pravice (oziroma v konkretni zadevi povečanje solastninskega deleža) v skladu z določbami 24-26. člena ZTLR. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi povsem pravilno poudari, da če v skladu s 24. členom ZTLR dobroverni graditelj ne more pridobiti lastninske pravice na zemljišču, če se je lastnik gradnji uprl, to še toliko bolj velja za nedobrovernega graditelja.

Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da je povsem mimo dejanskega stanja zavrnilo njen ugovor glede nesporno ugotovljenih dejstev na naroku 16.1.2006, vendar sodišče druge stopnje v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje glede tega (str. 3 izpodbijane sodbe); zapisnik je bil lastnoročno podpisan s strani vseh navzočih in zoper njega ni bila takrat dana nobena pripomba. Tožeča stranka o spornosti zapisa kot očitni pisni napaki začne navajati šele v ponovljenem sojenju. Sodišče prve stopnje ima prav, da je moralo biti ob nareku vsem povsem jasno, kakšno težo in pomen ima zapis posameznih navedb, ki so bila diktirana v zapisnik v navzočnosti pooblaščencev. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo navedlo, kako je prišlo do navedenega zapisa, namreč da so po izjavljanjih strank sledila vprašanja sodišča strankam, na podlagi katerih je nato sodišče ugotovilo nesporna dejstva. Slednje je povsem jasno razvidno tudi iz samega zapisnika in konteksta zapisa, ko je na eni strani ugotovljeno, da za novogradnjo na parc. št. 2544/2 in 2549 k.o. AA. tožena stranka ni vedela in zanjo ni nikoli dala soglasja, medtem ko je bilo za vinograd na drugi parceli nesporno ugotovljeno, da je bil že narejen v začetku razdružilnega postopka.

Ker nespornih dejstev ni potrebno dokazovati, so posledično neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi postopka, češ da sodišče ni izvedlo dokazov, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da je toženka za gradnjo vedela oziroma da je dala za gradnjo ustno soglasje.

Glede vprašanja zastaranja podrejenega tožbenega zahtevka ima pritožba sicer prav, da je s odišče prve stopnje napačno štelo začetek teka zastaralnega roka, saj tako 215. člen ZOR kot 38. člen in 40. člen ZTLR kot relevanten trenutek določajo trenutek vrnitve oziroma izročitve stvari lastniku (primerjaj s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1342/2005 z dne 1.2.2006). Kot navaja tožeča stranka v pritožbi, v konkretni zadevi zastaralni rok niti ni začel teči, ker še ni prišlo do izročitve stvari (so)lastniku. Ravno iz tega razloga pa je odločitev sodišča prve stopnje vseeno pravilna, četudi je do nje prišlo z napačno uporabo materialnega prava. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba tožeče stranke ne izpodbija (nanje se v tem delu smiselno celo sklicuje), razdružilni postopek še ni dokončan in tožeča stranka v celoti izvršuje posest in pridobiva koristi iz spornih nepremičnin. Ker še ni prišlo do dejanskega prehoda oziroma prenosa koristi na toženo stranko (torej ni še prišlo do izročitve stvari), morebitni obligacijski zahtevek iz tega naslova sploh še ni zapadel oziroma podrejeno vtoževana terjatev še ni nastala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi podrejeni obligacijski zahtevek v točki 2.a izreka izpodbijane sodbe.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje pri svoji napadeni odločitvi uporablja termin gospodarsko poslopje kot celoto, brez da bi upoštevalo, da se del gospodarskega poslopja dejansko nahaja na parc. št. 2544/2 in 2549, del na parceli št 210 in del na parc. št. 2544/1 k.o. AA. pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve v konkretni zadevi. Kako naj bi to vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje sicer ne pojasni niti pritožba.

Razlogi zaradi katerih je bila pritožba vložena torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2.a in 2.b točki izreka (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo v 3. točki izreka Sodišče prve stopnje je v izpodbijani 3. točki sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku O. Š. (v tem delu v nadaljevanju tožeča stranka), s katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je pridobila lastninsko pravico na parc. št. 210.S k.o. AA s priposestvovanjem skupaj s svojimi pravnimi predniki in naloži N. K. (v tem delu v nadaljevanju tožena stranka), sicer zemljiškoknjižni lastnici sporne nepremičnine v času vložitve tožbe, izstavitev za vknjižbo primerne listine, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice do 1/2 na nepremičnini parc. št. 210.S k.o. AA na tožečo stranko. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 956,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev so se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožili tožena stranka ter B. M. in F. (v tem delu v nadaljevanju stranska intervenienta). V svoji pritožbi navajajo, da je tožena stranka po prejemu tožbe z dne 14.1.2005, v kateri sta stranska intervenienta nastopala kot tožeča stranka, tožbeni zahtevek stranskih intervenientov v celoti pripoznala, saj je bila kot zemljiškoknjižna lastnica seznanjena, da sta stranska intervenienta skupaj s pokojnim Š. J. tako rekoč na novo sezidala stanovanjsko hišo stoječo na delu par. št. 210.S k.o. AA in temu ni nikoli nasprotovala. Pritožba nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje povsem mimo dejanskega stanja navedlo, da je tožeča stranka pridobila solastninsko pravico na nepremičnini na podlagi priposestvovanja njenih pravnih prednikov. Ta ugotovitev namreč ne drži, saj se je njen oče (Š. I. ml.) izselil iz stanovanjske hiše ob poroki v letu 1953, po njegovi izselitvi pa je Š. I. st., oče Š. J. (in Š. I. ml.), Š. J. kot predvidenemu nasledniku kmetije, ustno izrecno dovolil, da vse dotrajane nepremičnine obnavlja ter jih modernizira glede na potrebe kmetije in osebne potrebe. Stranska intervenienta sta hišo skupaj s pokojnim Š. J. povsem na novo sezidala in od stare hiše zgrajene takoj po vojni ni ostalo praktično ničesar. Š. J. in stranska intervenienta so bili ves čas obnove oziroma naknadno popolne izgradnje nove stanovanjske hiše v dobri veri, saj je k investicijam v hišo Š. J. dal soglasje že Š. I. st., investicijam pa nikoli do vložitve tožbe ni nasprotovala niti tožnica, čeprav je zanje vedela. V izpodbijani sodbi uporabljen termin, stanovanjska hiša stoječa na parc. št. 210.S, ne drži, saj na delu te parcele danes v naravi stoji tudi gospodarsko poslopje, drvarnica in garaža pa deloma deloma stojita na parc. št. 2552/2 k.o. AA, kar bi sodišče v svoji odločitvi ravno tako moralo upoštevati.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo tožene stranke in stranskih intervenientov odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu II Cp 3529/2007 z dne 7.5.2008 ugotovilo, da je tožeča stranka šele po izdaji sodbe na podlagi pripoznave, s katero je tožena stranka stranskima intervenientoma priznala lastninsko pravico na parc. št. 210.S k.o. AA, vendar pred njeno pravnomočnostjo, vložila tožbo zoper toženo stranko, v kateri je zatrjevala originaren način pridobitve lastninske pravice (priposestvovanje). Obe tožbi, ki so jih vložili sicer različni tožniki proti toženi stranki sta temeljili na podlagi zakona, to je na originarno pridobljeni lastninski pravici. V primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona je tako sodba, s katero se ugotovi obstoj lastninske pravice, kot tudi sam vpis v zemljiško knjigo praviloma zgolj deklaratorne narave. Za presojo, kdo je v takšnih primerih lastnik, odločilnega trenutka ne predstavlja niti trenutek vložitve tožbe niti trenutek pravnomočnosti sodbe. Sodišče druge stopnje je nadalje izpostavilo, da upoštevajoč navedeno, ni izključena situacija, da bi tožniki tako v eni, kot v drugi pravdi s tožbenimi zahtevki proti toženi stranki uspeli, v takšnem primeru pa bi se za relevantno okoliščino, čigava pravica je močnejša, moral presojati vrstni red, po katerem bi tožniki predlagali vknjižbo lastninske pravice na podlagi svojih sodb v zemljiško knjigo. Zaključilo je, da si je tožeča stranka z zaznambo spora zagotovila vknjižbo svoje pravice v vrstnem redu zaznambe spora in da ob konkurenci lastninske pravice M. B in F. B. (tedaj tudi sedaj že pok. J. Š.), niti izdana sodba o ugotovitvi lastninske pravice slednjih niti kasnejša vknjižba njihove lastninske pravice ne vpliva na eventualen vpis lastninske pravice tožeče stranke. Sodišču prve stopnje je bilo zato naloženo, da mora v ponovljenem postopku presojati utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke proti toženi stranki, ki je, ne glede na vknjiženo lastninsko pravico M. B. in F. B. (ter pok. J. Š.), pasivno legitimirana.

Tožeča stranka je zatrjevala, da je parc. št. 210.S k.o. AA njen stari oče (I. Š. starejši) pridobil v last od pravnih prednikov tožene stranke v letu 1945, in sicer zato, da si je zgradil na njej nov dom. Na navedeni parceli je leta 1947 nato zgradil stanovanjsko hišo, v kateri je prebival do svoje smrti v letu 1969. Navedeno parcelo je lastniško posedoval in užival in to mirno ter v dobri veri. Sporno nepremičnino je tako priposestvoval že za časa svojega življenja oziroma jo je v višini deleža, ki ji pripada po I.Š. mlajšem (njenem očetu), skupaj s svojimi pravnimi predniki priposestvovala tožeča stranka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka, ki je pasivno legitimirana, z ničemer ni negirala uživanja Š. (oziroma I. Š. starejšega) na sporni parceli ter da se zgornje navedbe ujemajo z navedbami stranskih intervenientov, ki sta jih slednja podala v svoji tožbi zoper toženo stranko. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da bivanje in uživanje, s tem pa dobrovernost uživanja sporne nepremičnine ni bilo nikoli sporno, samo zemljiškoknjižno stanje pa res ni bilo urejeno kot izhaja iz zadeve N 61/89 (listovna številka 85) in da so ob 20 letni dobroverni posesti zato podani pogoji, da tožeča stranka priposestvuje sporne nepremičnine do polovice.

Pritožbene navedbe, da se je oče tožeče stranke izselil iz hiše ob poroki leta 1953 in dogajanja na sporni nepremičnini po letu 1953, v ničemer ne spreminjajo s strani tožene stranke neprerekanih trditev, da je tožeča stranka preko svojih pravnih prednikov I. Š. starejšega (ki je sporno nepremičnino priposestvoval) in I. Š. mlajšega (ki je po svojem očetu dedoval ½ sporne priposestvovane nepremičnine) priposestvovala ½ sporne nepremičnine. Zatrjevanja o vlaganju stranskih intervenientov in pok. J. Š. v gradnje na sporni nepremičnini v tem postopku niso relevantna. To namreč niso ugovori, ki bi jih imela tožena stranka v razmerju do tožeče stranke, niti ne gre za ugovore, ki bi jih tožena stranka pravočasno navajala.

Ne drži pritožbena navedba, da sodišče uporablja termin stanovanjska hiša stoječa na parc. št. 210. S, saj v tem delu striktno govori o stari hiši Š. ki je bila zgrajena leta 1947. V okviru postavljenega tožbenega zahtevka in trditev tožeče stranke ter pravočasnih trditev tožene stranke pa tudi pritožbene navedbe o tem, da na delu parc. št. 210.S danes v naravi stoji tudi gospodarsko poslopje, drvarnica in garaža pa deloma stojita na parc. št. 2552/2 k.o. AA, niso relevantne. Pritožba tudi ne pojasni, v kakšnem smislu bi te navedbe sodišče moralo upoštevati glede na postavljeni tožbeni zahtevek.

Razlogi zaradi katerih je bila pritožba vložena torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke in stranskih intervenientov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo tudi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških N. K. ter M. B. in F. B. temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tudi O. Š. nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor ni v ničemer prispeval k lažji in hitrejši odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (155. člen ZPP).