Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je izključno v zaščiti interesov pravdno nesposobne stranke, ne pa interesi nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida postopka sklicuje na morebitne procesne kršitve.

Morebitno pozneje najdeno premoženje, ki bi se še našlo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini, bo sodišče razdelilo z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člena ZD). Če pa se bo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našla oporoka, bodo prizadete osebe lahko uveljavljale svoje pravice iz oporoke v pravdi (222. člen ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu po doslej znanih podatkih ugotovilo obseg zapuščine, ugotovilo, kdo so zapustnikovi dediči in da je zakonita dedinja A. A. odstopila svoj dedni delež sodediču B. B. (točka A izreka); za zakonite dediče na podlagi zakona je razglasilo zapustnikovo hčerko A. A. do ½ ter vnuka B. B. in C. C. vsakega do ¼ (točka B izreka); odločilo je, da se po pravnomočnosti sklepa odredi vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini, izplačilo denarnih sredstev in izročitev premičnin v korist dedičev B. B. do ¾ in C. C. do ¼ (točka C izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedič C. C. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče izdalo sklep o dedovanju preuranjeno. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje o obsegu zapuščine. Dediči še niso uspeli ugotoviti celotnega obsega zapuščine (obsežne numizmatične zbirke ter zbirke umetniških slik; verjeten obstoj oporoke). Sklep zajema le del zapustnikovega premoženja in premoženje, za katerega so se dediči strinjali, da ga prepustijo Muzeju in torej ne predstavlja zapustnikovega premoženja. Sodišče bi moralo preveriti, ali je zapustnikova hči, ki se je udeležila zapuščinske obravnave brez pooblaščenca, v preteklosti pa je imela psihične težave in je invalidsko upokojena, sposobna biti stranka v postopku.

3. Dediča A. A. in B. B. na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik nakazuje na pravdno nesposobnost dedinje, ki je odstopila svoj dedni delež drugemu sodediču, oziroma na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP1 v zvezi s 163. členom ZD.2 Sposobnost biti stranka in procesna sposobnost sta procesni predpostavki, ki morata biti izpolnjeni ves čas postopka in na kateri pazi sodišče po uradni dolžnosti. Obstoj poslovne in procesne sposobnosti se domneva. V spisu ni nikakršnih podatkov ali okoliščin, ki bi vzbujale dvom o obstoju oziroma neobstoju poslovne in procesne sposobnosti zakonite dedinje. Tudi navedbe o okoliščinah, ki jih prvič podaja pritožba, ga ne vzbujajo, saj so dokazno nepodprte. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za preverjanje, ali je zakonita dedinja, ki je podala svojo dedno izjavo na zapuščinski obravnavi, sposobna biti stranka v postopku. Dodati je treba še, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.3 Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v zaščiti interesov pravdno nesposobne stranke, ne pa interesi nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida postopka sklicuje na morebitne procesne kršitve.

6. Dejansko stanje o obsegu zapuščine je pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče ga je obravnavalo z dediči na dveh narokih zapuščinske obravnave in ga ugotovilo na podlagi uradno pridobljenih podatkov, sporočila Muzeja o posojenem spominskem gradivu zapustnika in po dodatnih poizvedbah o višini denarnih sredstev zapustnika pri ZPIZ in bankah. Po uradni dolžnosti je opravilo poizvedbe pri Notarski zbornici o morebitni hrambi zapustnikove oporoke. Vsi dediči so se na naroku 16. 6. 2020 strinjali, da zapustnik oporoke ni napravil. Zbrano procesno gradivo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča daje zadostno oporo za izdajo sklepa o dedovanju. V pritožbi so prvič omenjene numizmatične zbirke in zbirke umetniških slik, saj jih dediči doslej niso zatrjevali. V zapisnikih o narokih zapuščinske obravnave tudi ni opore za pritožbeno navedbo, da so dediči že uredili premoženjskopravna razmerja z Muzejem v zvezi z gradivom, ki ga je navedeni ustanovi posodil zapustnik za časa življenja. Zato ni opore za pritožbeni zaključek, da premoženje ni bilo več zapustnikovo in da ugotovljeno spominsko gradivo ne sodi v zapuščino.

7. Sklep o dedovanju je končna meritorna in deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča, v kateri so sprejeti zaključki o dednopravnih učinkih zapustnikove smrti, do katerih vodi dejansko stanje, ugotovljeno na zapuščinski obravnavi. Na njej sodišče z dediči pretrese vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti pravico do dediščine, velikost dednega deleža in volilo (207. člen ZD). Ves čas postopka pa si mora sodišče prizadevati, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo. Ko ugotovi, da nadaljnje obravnavanje ni več potrebno, zapuščinsko obravnavo sklene in sprejme končno odločitev - sklep o dedovanju. Z njim se dediči lahko legitimirajo kot nosilci dednih upravičenj, ki so jim s sklepom o dedovanju priznana. Sklep o dedovanju rešuje vprašanja, kdo so dediči vsega zapustnikovega premoženja, ne glede na to, ali se je zanj v zapuščinskem postopku že vedelo ali ne.4 Morebitno pozneje najdeno premoženje, ki bi se še našlo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini, bo sodišče razdelilo z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člena ZD). Če pa se bo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našla oporoka, bodo prizadete osebe lahko uveljavljale svoje pravice iz oporoke v pravdi (222. člen ZD).

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju o izdaji izpodbijanega sklepa o dedovanju ni zagrešilo očitanih niti drugih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami. 3 VSRS II Ips 70/2003 z dne 19. 3. 2015, VSRS II Ips 3372014 z dne 8. 10. 2015. 4 Primerjaj: Rijavec V., V: Dedovanje, procesna ureditev, GV Ljubljana 1999, str. 174.