Jedro

Sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij, ki je bil sklenjen ob sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, zavezuje obe stranki, tožena stranka ga je dolžna izpolniti, tako da izplača dogovorjeni znesek odškodnine za neizkoriščeni letni dopust. Pri tem ni bistveno, ali je bil direktor tožene stranke s številom neizkoriščenih dni letnega dopusta seznanjen in koliko takih dni je imel tožnik, ker obveznost izvira neposredno iz sporazuma. V kolikor bi se tožena stranka hotela obveznosti razbremeniti, bi morala sporazum najprej uspešno izpodbijati pred sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.847,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.717,44 EUR od 10. 7. 2008 dalje do plačila, od zneska 130,55 EUR od 10. 3. 2009 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 887,56 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne in naloži tožniku v plačilo vse priglašene stroške, ki so nastali toženi stranki v tem individualnem delovnem sporu, podredno pa da pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbe, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Tožena stranka meni, da je sodišče zmotno štelo in upoštevalo, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, katerega sta sklenili pravdni stranki dne 6. 10. 2008, neke vrste poravnava ter bi posledično lahko obveznost tožene stranke ugasnila samo s soglasno volja tožnika, te pa v obravnavanem primeru ni bilo. V 75. členu Zakona o delovnih razmerjih je navedeno, da preneha veljati pogodba o zaposlitvi, med drugim tudi s sporazumom. Prav takšen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa je predmet prej citiranega sporazuma. S tem sporazumom sta stranki uredili in opredelili način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa sta opredelili tudi druge obveznosti med strankama tega spora. Sodišče se je postavilo na napačno stališče, da bi morala tožena stranka izpodbijati veljavnost sporazuma z vložitvijo tožbe. Tožena stranka ni imela nobenega interesa, da bi zahtevala razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2008. Stranki sta s sporazumom želeli urediti obveznosti, zlasti pa je bil namen sporazuma razrešitev problematike o prenehanju veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa so bila obravnavana še druga vprašanja, med drugim tudi odškodnina za neizrabljeni dopust. Ni pa mogoče govoriti, da je šlo za neko poravnavo, saj manjkajo bistveni elementi za poravnavo. Tožena stranka opozarja, da je obstajala nesporna odločitev tožnika, da se upokoji, po tem, ko tožena stranka ni imela sistemiziranega takšnega delovnega mesta, kot si ga je zamislil tožnik, to je svetovalca direktorja. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni ponudila njegovi izobrazbi primernega in ustreznega delovnega mesta, spričo okoliščin, da je imel tožnik pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kaj takega ne izhaja iz izvedenih dokazov. Sporazum z dne 10. 6. 2008 je predvideval odškodnino za letni dopust, čeprav sploh nikoli ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Tožnik tudi ni dokazal ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Zakon o delovnih razmerjih v 162. členu določa, da je delavec upravičen do sorazmernega dela dopusta, če mu delovno razmerje v tekom letu preneha pred 1. 7., kar je bilo v obravnavanem primeru. Tožniku dopust ni bil odmerjen ob upoštevanju zakonskih določb in je jedro tega individualnega spora v napačnem izračunu dni dopusta, ki pripadajo tožniku. Sodišče zmotno ugotavlja, da je tožena stranka izvršila samo tisti del sporazuma, ki ga je želela izvršiti. Tožena stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost do tožnika z izjemo tistega dela, do katerega tožnik A.Z. ni bil upravičen. V kolikor bi ravnala tako, kot si je neupravičeno in neutemeljeno zaželel tožnik, bi prišlo do neupravičene obogatitve tožnika in nezakonitega ravnanja tožene stranke. Pri tem poudarja, da je posredni proračunski uporabnik in je zato dolžna ravnati v skladu z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, pri čemer se sklicuje na določbo 3. odstavka 3. člena ZSPJS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe pa odgovarja: Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal še razliko za izplačilo zneskov dogovorjenih v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, sklenjenem med pravdnima strankama dne 10. 6. 2008. V sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi je bil dogovorjen datum razveljavitve pogodbe o zaposlitvi in izplačilo odškodnine za neizkoriščen dopust v znesku 12.186,72 EUR bruto in odpravnina v višini 12.969,69 EUR bruto ter dogovorjen datum izplačila 10. 7. 2008. Navedeni sporazum je veljaven in je bil realiziran glede datuma razveljavitve pogodbe o zaposlitvi in glede izplačila odpravnine, ni bil pa v celoti realiziran glede izplačila odškodnine. Iz naslova odškodnine je tožena stranka tožniku izplačala le znesek 7.469,28 EUR namesto zneska 12.186,72 EUR. Razliko med navedenima zneskoma je tožnik uveljavljal v tem individualnem delovnem sporu. Poleg navedenega pa je uveljavljal še razliko v stimulaciji za leto 2007 v znesku 130,55 EUR. V zvezi z odločitvijo o delu stimulacije, tožena stranka ne podaja posebnih pritožbenih navedb.

Zmotno je stališče tožene stranke, da sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni sporazuma o ureditvi medsebojnih obveznosti med toženima strankama in da tožene stranke ne zavezuje v delu, v katerem določa znesek odškodnine za neizkoriščeni dopust. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeni sporazum zavezuje obe stranki in da je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati še razliko iz naslova odškodnine v znesku 4.717,44 EUR. Navedena obveznost tožene stranke izhaja iz samega sporazuma. Zato pravno niti ni pomembno koliko dni neizkoriščenega letnega dopusta je tožnik imel ob podpisu sporazuma, niti ali je bil direktor, ki je navedeni sporazum podpisoval, s tem seznanjen ali ne. Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala veljavnost sporazuma izpodbijati pred sodiščem, v kolikor je menila, da je bil sklenjen v zmoti oziroma pod prisilo. Navajanje, da direktor tožene stranke ni bil z vsem seznanjen in da tožnik pravzaprav ni bil upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust, v tem individualnem delovnem sporu, ko je tožnik uveljavljal le izpolnitev sporazuma, pravno ni pomembno. Zato se sodišču prve stopnje v zvezi s temi vprašanji niti ne bi bilo potrebno ukvarjati. Bistveno je namreč le, da sta stranki sklenili sporazum, ki sta ga bili dolžni izpolnili. Sporazuma nobena od njiju ni izpodbijala in je bil zato za obe zavezujoč. Kasnejši pomisleki tožene stranke tako na njeno obveznost, ki jo je sprejela s sporazumom, nimajo nobenega vpliva.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.