Jedro

Oškodovanec je fotografije napačno parkiranih vozil pred blokom na ulici A. 29 policiji predložil, da bi se ugotovila oziroma potrdila identiteta osebe, ki mu je grozila, saj je to osebo večkrat videl, da je na tem mestu parkirala s svojimi avtomobili, s tem pa je oškodovanec varoval svojo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS, zato je za obdelovanje osebnih podatkov obdolženca in njegove partnerke oziroma za poseg v njuno pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave RS imel zakoniti interes, kot ga določa točka (f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov.

Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je prostor pred blokom na ulici A. 29, kjer so bili fotografirani avtomobili, jasno označen kot intervencijska pot in gre zato za javno površino, na kateri uporabnik ne more pričakovati zasebnosti, saj je splošno znano, da je ustavljanje ali parkiranje na intervencijski poti prepovedano.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog obdolženčevega zagovornika za izločitev dokazov z dne 7. 4. 2025.

2.Zoper sklep so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni, podrejeno pa sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa skladno s spisovnimi podatki ugotovilo kdo in zakaj je policiji izročil fotografije avtomobilov ter na kakšen način je policija ugotovila identiteto obdolženca ravno na podlagi omenjenih fotografij, katerih zakonitost izdelave problematizirajo pritožniki. Prav tako je sodišče prve stopnje v točkah 9 - 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno apliciralo določbe Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2026 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba) ter Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) na konkretni primer. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje (točki 9 - 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je glede na pomene besednih zvez "osebni podatek" in "obdelava podatkov", določenih v Splošni uredbi, ter obstoječo sodno prakso v zvezi s tem, registrske številke vozil po njihovi naravi, namenu in možni določljivosti posameznika potrebno obravnavati kot osebne podatke in je zato za njihovo zakonito obdelavo potrebno imeti ustrezno pravno podlago ter da vsako obdelovanje osebnih podatkov pomeni

poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS, ki pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, saj je slednje odvisno od tega ali je bil poseg dopusten. Prav tako sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje (točki 11 in 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da glede na določbe Splošne uredbe in ZVOP-2 obstaja več različnih zakonitih pravnih podlag za obdelavo osebnih podatkov, med drugim, če je obdelava potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok (točka (f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe). Uporaba Splošne uredbe pa je izključena v primerih obdelave osebnih podatkov s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti (točka c) drugega odstavka 2. člena Splošne uredbe). Glede na pojasnjeno sodišče druge stopnje tudi pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje (točka 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da samo fotografiranje parkiranih avtomobilov z jasno razvidnimi registrskimi tablicami s strani oškodovanca do trenutka predložitve fotografij policiji z vidika varstva osebnih podatkov ni problematično in zato niti ni relevantno, koliko takšnih fotografij je oškodovanec naredil, dokler jih je uporabljal zgolj zase.

5.Pritožniki takšnemu zaključku sodišča prve stopnje oporekajo in menijo, da je materialno pravno zmoten, ker ravnanje oškodovanca, ki je očitno fotografiral več vozil, ki naj bi bili v uporabi obdolženca in njegovih ožjih družinskih članov, ni popolnoma osebna ali domača dejavnost. Po mnenju zagovornikov je ključno zaporedje dogodkov, saj je oškodovanec fotografije avtomobilov izdelal še preden je bilo kakorkoli ogroženo njegovo dostojanstvo s strani obdolženega. Ko je oškodovanec fotografije izdelal, še ni bil deležen nobenih groženj in zato ni imel nikakršnega zakonitega interesa za poseg v informacijsko zasebnost obdolženčeve partnerke. Fotografij ni naredil slučajno, prav tako ni fotografiral vozil zaradi svoje zbirke običajnih vozil, temveč je tako rekoč zbiral dokaze zoper njemu neznane osebe, ki so po njegovem mnenju napačno parkirale svoja osebna vozila. Takšna dejavnost pa po mnenju pritožnikov ne more predstavljati popolnoma osebne ali domače dejavnosti, torej izjeme po drugem odstavku 2. člena Splošne uredbe.

6.Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da je oškodovanec vozila skupaj z registrskimi tablicami fotografiral še pred v tem postopku obravnavanim kaznivim dejanjem. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da jih je fotografiral, ker so bila vozila parkirana pred blokom na intervencijski poti. Vendar ta okoliščina po mnenju pritožbenega sodišča ne spreminja pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vse do trenutka predložitve fotografij policiji oškodovanec le-te uporabljal samo zase, torej za popolnoma osebno ali domačo dejavnost. Te fotografije je oškodovanec do predložitve policiji imel pri sebi, ni jih javno objavil (npr. na internetu). V skladu s sodno prakso SEU, dejavnosti ni mogoče šteti za popolnoma osebno ali domačo v smislu določbe drugega odstavka 2. člena Splošne uredbe, če je njen cilj 1) da se dostop do osebnih podatkov omogoči nedoločenemu številu oseb ali 2) če se ta dejavnost razširja - četudi le delno - v javni prostor in je tako usmerjena iz zasebnega okolja tistega, ki opravi obdelavo osebnih podatkov,

kar pravilno povzemajo tudi pritožniki v svoji pritožbi. Vendar v konkretni obravnavani zadevi ne gre za takšne primere. Sam namen fotografiranja avtomobilov s strani oškodovanca, ki ga izpostavljajo pritožniki, pa ne more vplivati na pravilne razloge izpodbijanega sklepa, saj je bistveno to, da oškodovanec fotografij napačno parkiranih avtomobilov vse do predložitve policiji ni javno razširjal in tako dostopa do osebnih podatkov ni omogočil nedoločenemu številu oseb. Pritožniki ob izpostavljanju 28., 31. in 33. točke sodbe Sodišča Evropske unije (SEU) C-212/13 z dne 11. 12. 2014, zanemarijo, da je šlo za drugačno situacijo, kot v konkretnem primeru, saj je SEU presojalo vprašanje ali je treba člen 3(2), druga alineja, Direktive 95/46

razlagati tako, da uporaba videonadzornega sistema, ki vodi do slikovnega snemanja oseb, ki se s krožnim snemanjem shranjuje na snemalno napravo - kakršen je trdi disk - ki jo fizična oseba namesti na družinsko hišo zaradi varovanja premoženja, zdravja in življenja lastnikov hiše, pri čemer se s takim sistemom nadzira tudi javni prostor, pomeni obdelavo podatkov, ki se opravi med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti v smislu te določbe. Res je omenjena sodba SEU v točki 28 poudarila, da se odstopanja od varstva osebnih podatkov in njegove omejitve določijo v mejah tega, kar je nujno potrebno, v točki 31 je poudarila, da obdelava osebnih podatkov spada pod izjemo iz člena 3(2), druga alineja, Direktive 95/46 le, če je opravljena v okviru izključno osebnega ali družinskega okolja tistega, ki to obdelavo opravi, v točki 33 pa pojasnila, da če videonadzorni sistem, kot je ta v postopku odločanja o glavni stvari, zajema, čeprav delno, javni prostor in je tako usmerjen iz zasebnega okolja tistega, ki tako opravi obdelavo osebnih podatkov, ga ni mogoče šteti za popolnoma "osebno ali domačo" dejavnost v smislu člena 3(2), druga alineja, Direktive 95/46. Vendar kot rečeno ne gre za primerljiva primera. Hkrati pa pritožniki spregledajo tudi točko 32 obrazložitve, iz katere izhaja, da v zvezi s fizičnimi osebami dopisovanje in beleženje podatkov z vidika uvodne izjave 12 Direktive 95/46

pomenita "dejavnosti, ki so izključno osebne ali domače", čeprav se slučajno nanašata ali bi se lahko nanašala na zasebno življenje drugih oseb. Glede na pojasnjeno je fotografiranje avtomobilov skupaj z registrskimi tablicami po mnenju sodišča druge stopnje mogoče primerjati z dopisovanjem in beleženjem naslovov (navsezadnje bi si lahko oškodovanec zgolj zapisal znamko vozila in njegovo registrsko tablico), ravno na takšne izjeme pa se tudi glede na uvodne izjave 12 Direktive 95/46 nanaša besedna zveza "dejavnosti, ki so izključno osebne ali domače". Obenem pritožniki spregledajo tudi točko 33 obrazložitve citirane sodbe SEU, ki je posebej opozorila na možnost, da se upoštevajo zakoniti interesi, za katere si prizadeva upravljavec, ki so, kot v postopku v glavni stvari, predvsem varovanje premoženja, zdravja ter življenja tega upravljavca in njegove družine. To pravno podlago (točka (f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe), ki omogoča zakonito obdelavo osebnih podatkov, pa je v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje, ko je presojalo, ali je oškodovanec s predložitvijo fotografij napačno parkiranih vozil policiji posegel v obdolženčevo pravico do informacijske zasebnosti.

7.Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje v točki 17 in 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je oškodovanec fotografije napačno parkiranih vozil pred blokom na ulici A. 29 policiji predložil, da bi se ugotovila oziroma potrdila identiteta osebe, ki mu je grozila, saj je to osebo večkrat videl, da je na tem mestu parkirala s svojimi avtomobili, s tem pa je oškodovanec varoval svojo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS, zato je za obdelovanje osebnih podatkov obdolženca in njegove partnerke oziroma za poseg v njuno pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave RS imel zakoniti interes, kot ga določa točka (f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe. V koliziji obdolženčeve pravice do informacijske zasebnosti ter informacijske zasebnosti njegove partnerke na eni strani ter oškodovančeve pravice do osebnega dostojanstva in varnosti na drugi strani, je vsekakor potrebno dati prednost oškodovančevim ustavnim interesom. Takšnim pravilnim razlogom izpodbijanega sklepa glede tehtanja med prizadetimi ustavnimi pravicami pa navsezadnje pritožniki izrecno niti ne nasprotujejo, temveč zgolj pavšalno navajajo, da oškodovanec za obdelovanje osebnih podatkov ni imel nikakršnega zakonitega interesa, in vztrajajo pri tem, da ne drži, da je moral imeti oškodovanec pravno podlago za obdelovanje osebnih podatkov šele v trenutku, ko je fotografije predložil policiji.

8.Pritožniki v pritožbi ves čas poudarjajo, da je oškodovanec fotografije nepravilno parkiranih vozil izdelal še preden je bilo ogroženo njegovo dostojanstvo s strani obdolženca. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je o praktični konkordanci govora takrat, ko gre za tehtanje med ustavnimi pravicami obdolženca in ustavnimi pravicami oškodovanca, ki so bile ob pridobivanju dokazov neposredno ogrožene v primerih, ko gre za dokaze, ki jih pridobijo zasebniki.

Bistveni pogoj za tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama je, da je kolizija med njima neposredna. Ker v konkretnem primeru, kot to pravilno poudarjajo pritožniki, v času izdelave fotografij pravice oškodovanca niso bile neposredno ogrožene, tudi praktična konkordanca, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve, ne pride v poštev.

9.Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da tudi ko ne gre za neposredno kolizijo dveh prizadetih ustavnih pravic, to še ne pomeni, da so dokazi pridobljeni s strani zasebnikov, nezakoniti. V takšnih primerih je potrebno namesto tehtanja uporabiti test pričakovane zasebnosti, kar pa je storilo tudi sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve. Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je prostor pred blokom na ulici A. 29, kjer so bili fotografirani avtomobili, jasno označen kot intervencijska pot in gre zato za javno površino, na kateri uporabnik ne more pričakovati zasebnosti, saj je splošno znano, da je ustavljanje ali parkiranje na intervencijski poti prepovedano. Teh pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa pa pritožniki sploh ne napadajo, temveč zgolj napačno navajajo, da bi lahko oškodovanec avtomobile z registrskimi tablicami fotografiral šele po samem obravnavanem kaznivem dejanju. Ali je oškodovanec uporabil fotografije napačno parkiranih vozil pri redarstvu Mestne občine ... ali policiji za prijavo prekrška zaradi napačnega parkiranja (kar izpostavljajo pritožniki), za presojo v konkretni kazenski zadevi ni relevantno.

10.Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1

2

3

4

5

6

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 83

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 34, 38

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES - člen 2, 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.