Jedro

Odklonitev podpisa pogodbe o zaposlitvi pomeni, da delovno razmerje ni bilo sklenjeno v skladu z zakonom, ker med strankama ni prišlo do veljavnega dogovora o pravicah, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero se sklepa delovno razmerje (določba 11. člena ZDR) in ker je pogodba sestavni del postopka sklenitve delovnega razmerja (prvi odstavek 11. člena ZTPDR). Iz določbe drugega odstavka 88. člena ZTPDR pa izhaja, da mora biti pogodba o zaposlitvi pisna.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 6.11.1995 in 28.12.1995, na podlagi katerih je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, in razveljavitev odločbe z dne 28.12.1995 glede zavrženja tožnikove zahteve za izločitev pristojnega organa (ministra) pri odločanju o tožnikovem ugovoru zoper prvostopno odločbo. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je podan odpovedni razlog iz 7. alinee prvega odstavka 100. člena ZDR, postopek za prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pa je potekal v skladu z veljavnimi predpisi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik iz vseh razlogov naštetih v 385. členu ZPP vložil pravočasno revizijo (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje, zmotna uporaba materialnega prava). Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni izdalo odločbe o rešitvi predhodnih vprašanj. Predhodna vprašanja, ki bi jih bilo treba rešiti pred rešitvijo tega spornega razmerja, so po mnenju revidenta tri, in sicer glede pristojnosti odločanja ministra na drugi stopnji, glede izločitve organa (ministra) in glede možnosti presoje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi pred podpisom. Po teh predhodnih vprašanjih pa se pojavi še vprašanje, kaj pomeni dejstvo, da je ena pogodba o zaposlitvi dne 21.6.1995 bila podpisana. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, prav tako pa tudi prvostopenjsko sodbo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z vlogama z dne 5.2.1998 in 27.2.1998 je dopolnjeval revizijo in v prvi postavil vprašanje, na katero naj odgovori revizijsko sodišče, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno ali ne, in drugo, v kateri navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo razveljavilo določbe 94. člena zakona o obrambi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker je vložitev revizije vezana na rok, sodišče dopolnitev revizije, ki so bile vložene po poteku tridesetdnevnega roka od vročitve prepisa izpodbijane odločbe (prvi odstavek 382. člena ZPP) pri odločanju ni upoštevalo.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo prizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ne procesnih kršitev, ki jih zatrjuje revizija.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni bilo v postopku, ki je bil voden zaradi prenehanja delovnega razmerja po določbi 7. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) nobenega predhodnega vprašanja, da bi odločitev sodišča bila od njega odvisna tako, kot to predvidevajo določbe 12. člena ZPP. Predhodno vprašanje je po določbah tega člena namreč vprašanje, ki ni predmet samega postopka, je pa od njega odvisna rešitev v glavni stvari. V tem postopku so vsa vprašanja, ki jih revident navaja kot predhodna vprašanja, predmet spornega prenehanja delovnega razmerja. Zato ni bilo potrebe po izdaji odločbe o predhodnem vprašanju, kot to zmotno navaja revident in v zvezi s tem tudi ni mogoče ugotoviti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Ob upoštevanju veljavnih predpisov ni bilo tudi potrebe po prekinitvi sodnega postopka. Ta se namreč obvezno prekine po določbi 156. člena ustave Republike Slovenije samo, če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. V takem primeru mora pričeti postopek pred ustavnim sodiščem, pri čemer se postopek nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Drugače pa je prekinitev postopka urejena v 212.-218. členu ZPP. Tako je med drugim v 1. točki prvega odstavka 213. člena ZPP določba, da sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, vendar, kot je že bilo poudarjeno, takega vprašanja v tem primeru ni. Ker tudi ni drugih razlogov za prekinitev postopka, kot jih določa ZPP, sodišče ni imelo razloga za prekinitev postopka, kot jo navaja revident. Revident navaja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker naj bi glede stroškov bil izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Vendar njegova navedba, da je na naroku 25.4.1995 priglasil stroške prihoda na obravnavo, iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidna, kljub temu, da je revident obravnavni zapisnik podpisal in s tem v bistvu potrdil njegovo istovetnost. Zato tudi v tej smeri ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka s strani sodišča. Vprašanja, ki jih revident opredeljuje kot predhodna vprašanja, so vezana na pravilno uporabo materialnega prava, na katerega pravilno uporabo pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti glede na določbo 386. člena ZPP.

Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, ki se ga v reviziji ne more več preizkušati (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP) po mnenju revizijskega sodišča tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) in v povezavi z njim ZPP, zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93 in 70/97), ZDR in zakona o obrambi (ZO - Uradni list RS, št. 82/94).

ZDDO v 1. členu določa, da se delovna razmerja v državnih organih urejajo z zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR), ZDR in s tem zakonom, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZDDO v 72. členu določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora. Zahtevo vloži delavec pri predstojniku oziroma drugem organu, ki je pristojen za odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih, ugovor pa pri organu, ki je odločil o njegovih pravicah. Ta svojo odločitev preizkusi in jo lahko spremeni. Če delavec s tako odločitvijo ni zadovoljen, lahko zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Iz tega sledi, da lahko minister na prvi in drugi stopnji odloča o pravicah, odgovornostih in obveznostih delavca, pa tudi, da lahko v ugovornem postopku svojo odločitev spremeni. Zato z upoštevanjem teh določb sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

V 103. členu ZDR je določba, da se v postopkih varstva pravic delavcev v organizaciji oziroma pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Vendar to ne pomeni, da je možno v teh postopkih uporabiti vse postopkovne določbe ZDSS oziroma ZPP. Izločitev sodnikov (71. člen ZPP) je poseben institut, ki je namenjen temu, da sodišče objektivno in brez drugih vplivov kot nevtralen udeleženec sodnih postopkov odloča v sporu med dvema strankama. V delovnih razmerjih, pa naj so ta v organizaciji ali pri državnem organu, je tako objektivnost in nevtralnost težje dosegati, saj so organi odločanja, tudi v primeru odločanja o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca, v bistvu organi delodajalca. To sicer ne pomeni, da ti organi lahko odločajo pristransko in v škodo delavca in je zato tudi predvidena sodna kontrola njihovega odločanja, vendar zaradi tega, zaradi posebnega razmerja med delavcem in delodajalcem in zaradi z internimi akti ali zakoni predpisanimi postopki organov odločanja, v večini primerov organov ni mogoče izločati tako kot to predvideva 71. člen ZPP. V nekaterih primerih je to zaradi določitve organa (ko na primer pristojen organ določi zakon) nemogoče, v drugih primerih pa bi ponovne volitve organov, do katerih bi moralo priti zaradi izločitve, onemogočile vodenje internih postopkov. Zato tudi revident ni mogel uspeti s svojo zahtevo po izločitvi organa, ki mu je bila dana pristojnost odločanja (celo na obeh stopnjah) z zakonom.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi revidentu pravilno pojasnilo, da pri sklepanju delovnega razmerja ni predviden preizkus zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi. Kandidat za zaposlitev tako pogodbo ali podpiše in s tem izpolni pogoje za sklenitev delovnega razmerja, ali pa podpis odkloni. To pomeni, da delovno razmerje ni sklenjeno ali pa da je sklenjeno v nasprotju z veljavnimi predpisi. Ima pa kljub podpisu pogodbe delavec možnost, da v primeru, ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, pa ta vsebuje določbe, ki nasprotujejo veljavnim predpisom ali določilom sprejete kolektivne pogodbe, ki jih mora delodajalec upoštevati, svoje pravice uveljavljati v postopku uveljavljanja pravic oziroma, če pri tem ne uspe, v delovnem sporu pred sodiščem. Odklonitev podpisa pogodbe o zaposlitvi pomeni, da delovno razmerje ni bilo sklenjeno v skladu z zakonom, ker med strankama ni prišlo do veljavnega dogovora o pravicah, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero se sklepa delovno razmerje (določba 11. člena ZDR) in ker je pogodba sestavni del postopka sklenitve delovnega razmerja (prvi odstavek 11. člena ZTPDR). Iz določbe drugega odstavka 88. člena ZTPDR pa izhaja, da mora biti pogodba o zaposlitvi pisna.

Ni razumljivo, kaj misli revident z navedbo, da je 21.6.1995 podpisal pogodbo o zasposlitvi in s kasnejšim vprašanjem, katera pogodba je veljavna. Na podlagi izvedenih dokazov je nižje sodišče na podlagi predloženih listin ugotovilo, da pogodbe o zaposlitvi revident ni podpisal in bi bilo zato brez potrebe ugotavljati, katera pogodba bi veljala, če bi bila podpisana. Ker v reviziji glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ugotovljenega dejanskega stanja ni več možno spreminjati ali dopolnjevati (razen v primerih določenih v 387. členu ZPP), revizijsko sodišče glede revizijskih navedb o podpisu pogodbe o zaposlitvi izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

V zvezi z vprašanjem, ali je v revidentovem primeru sploh prišlo do sklenitve delovnega razmerja, je revizijsko sodišče smiselno uporabilo veljavne predpise. Po določbi prvega odstavka 92. člena ZO je namreč namesto odločbe, ki jo predvideva prvi odstavek 6. člena ZDDO, za tiste, ki izpolnjujejo pogoje za poklicno opravljanje vojaške šlužbe, predviden podpis pogodbe o zaposlitvi. Zato je delovno razmerje za to kategorijo delavcev lahko sklenjeno v skladu z zakonom samo tako, da je pogodba podpisana. Podpisana pogodba je znak, da sta pogodbeni stranki imeli enotno voljo za sklenitev delovnega razmerja in da sta tudi bili sporazumni glede zahtev in pogojev dela, v katerih se opravlja poklicna vojaška služba. Zaradi pričetka opravljanja dela tožnika pred podpisom pogodbe o zaposlitvi, ki ga je klub drugačnim zakonskim določbam dopustila tožena stranka, je prišlo do vzpostavitve delovnega razmerja, ki pa ni bilo sklenjeno v skladu z zakonom. To že zato ne, ker ni bilo soglasne volje strank, kar je osnovni pogoj za sklenitev veljavne pogodbe. Ker je bila, kot je ugotovilo tudi nižje sodišče, tožniku večkrat predložena pogodba o zaposlitvi v podpis, s čemer je tožena stranka naknadno želela sanirati nastalo nezakonito situacijo, in ker tožnik te pogodbe neupravičeno ni podpisal, je bilo sklenjeno delovno razmerje v nasprotju z zakonom. Ker se je tožnik, po ugotovitvi v izpodbijani sodbi, v celoti zavedal možnih pravnih posledic nepodpisa pogodbe, je pravilen zaključek, do katerega je v izpodbijani sodbi prišlo nižje sodišče, da je sam povzročil situacijo, ki je toženi stranki omogočila uporabo 7. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Glede na povedano revizijsko sodišče zaključuje, da v izpodbijani sodbi sodišče druge stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, ko je razlogovalo, zakaj je v skladu z veljavnimi predpisi odločba tožene stranke, da je revidentu delovno razmerje prenehalo v skladu z določbo 7. točke prvega odstavka 100. člena ZDR in zakaj je bil v skladu s predpisi tudi celoten postopek varstva pravic.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).