Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnica od 11. 12. 2002 dalje invalidka II. kategorije s pravico do dela s skrajšanim 4-urnim delovnim časom, je imelo sodišče na podlagi določb ZPIZ/92 pravno podlago za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in za naložitev toženi stranki, da o višini tožničinega nadomestila plače odloči v roku 30 dni, ker samo s podatki za odmero višine nadomestila ni razpolagalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke, št. I-1044337 z dne 12. 5. 2003 in z dne 27. 1. 2004, tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 11. 12. 2002 dalje in ji od tega dne dalje priznalo pravico do zaposlitve na delovnem mestu prodajalke v kiosku v okviru samostojne dejavnosti s skrajšanim delovnim časom štiri ure, brez dvigovanja bremen nad pet kilogramov. Hkrati je tožnici priznalo pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in toženi stranki naložilo, da odloči o višini nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v roku 30 dni ter tožnici povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z odločitvijo o pravici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in naložitvijo toženi stranki, da o višini nadomestila odloči v 30 dneh, sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da je izrek nerazumljiv, ker sodišče ni odločilo, od kdaj pravica do nadomestila tožnici pripada. Hkrati pa revizija sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je odločilo o pravici do nadomestila plače, češ da te pravice tožnica še sploh ni pridobila. Sodišče tekom socialnega spora ne bi smelo samo odločiti o izplačevanju (nadomestila) zaradi negotovega dejstva, ali je tožnica sploh prešla na delo s skrajšanim delovnim časom in bi morala biti vsaj odločitev o izplačevanju prepuščena toženi stranki.

4. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njen navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija izpodbijano sodbo izrecno izpodbija samo glede potrditve 3. in 4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, to je glede priznanja pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in zaradi naložitve toženi stranki, da o višini nadomestila odloči v 30 dneh.

8. V izpodbijanem delu izrek sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje ni nerazumljiv. Je povsem jasen in logičen. Hkrati pa je v tej zvezi nerazumljiva revizijska navedba, da sodišče v tem socialnem sporu ne bi smelo samo odločati o izplačevanju nadomestila, saj o tem sodišče ni odločilo. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Glede na to, da je tožnica sprožila postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pred 1. 1. 2003, je sodišče na podlagi določb 391. in 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, UPB4 – Ur. l. RS, št. 109/06) pri odločanju v zadevi pravilno uporabilo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ/92 – Ur. l. RS, št. 12/92 in kasnejše spremembe).

11. Ob ugotovitvah, da je tožnica zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju sposobna opravljati svoje delo prodajalke v kiosku le s polovičnim delovnim časom, z omejitvami, jo je sodišče na podlagi druge alineje 34. člena ZPIZ/92 utemeljeno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti.

12. Glede na razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti je sodišče tožnici na podlagi 117. člena ZPIZ/92 utemeljeno priznalo pravico do dela s skrajšanim (4-urnim) delovnim časom.

13. Na podlagi 122. člena ZPIZ/92 ima delovni invalid, ki mu je bila priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Na podlagi 132. člena ZPIZ/92 se delovnemu invalidu II. kategorije – samostojnemu zavarovancu, med katere se je uvrščala tudi tožnica, nadomestilo plače odmeri v odstotku glede na skrajšanje delovnega časa, od pokojninske osnove, od katere bi se mu odmerila invalidska pokojnina ob nastanku invalidnosti, s tem, da se tako odmerjeno nadomestilo potem ustrezno usklajuje.

14. Na podlagi gornjih določb ZPIZ/92 je imelo sodišče ob ugotovitvi, da je tožnica od 11. 12. 2002 dalje invalidka II. kategorije s pravico do dela s skrajšanim 4-urnim delovnim časom, pravno podlago za priznanje pravice tožnici do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in za naložitev toženi stranki, da o višini tožničinega nadomestila plače odloči v roku 30 dni, ker samo s podatki za odmero višine nadomestila ni razpolagalo (druga alineja prvega odstavka in drugi odstavek 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1).

15. O začetku izplačevanja nadomestila plače na podlagi določb 129. člena ZPIZ/92 sodišče ni odločilo in bi to lahko bilo predmet odločitve o odmeri višine nadomestila, s tem, da tožena stranka nosi posledice, kolikor o višini nadomestila ni odločila v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe.

16. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.