Jedro

Tožnik po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila njegova zahteva za denacionalizacijo nepremičnine v naravi zavrnjena, ne more več zahtevati denacionalizacije v obliki odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.3.2004. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Pesnica z dne 5.2.2003, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za izdajo dopolnilne odločbe za denacionalizacijo parc. št. 105 sadovnjak v izmeri 280 m2, stanovanjska stavba v izmeri 282 m2 in dvorišče v izmeri 500 m2, pripisano k vl. št.... k.o..... v obliki odškodnine v obveznicah SOD. Tožena stranka je ugotovila, da je bila odločitev prvostopnega organa o zavrženju zahteve za izdajo dopolnilne odločbe pravilna, saj je bilo o tožnikovi zahtevi za denacionalizacijo iste nepremičnine že pravnomočno odločeno in je bil tožnikov zahtevek za vrnitev navedene nepremičnine v last in posest zavrnjen.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. V obravnavanem primeru temelji odločitev na določbi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Iz upravnemu spisu priložene odločbe z dne 24.9.1997 izhaja, da je prvostopni upravni organ že pravnomočno odločil o zahtevku za vrnitev nacionaliziranega premoženja, ki obsega nepremičnine parc. št. 105, tako da je zahtevek za vrnitev nepremičnin zavrnil. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da pogoji za vrnitev nacionaliziranega premoženja v naravi niso bili podani, tožnik pa vračila v obliki odškodnine ni uveljavljal. Po izdaji navedene odločbe, ki je postala pravnomočna 7.11.1997, pa tožnik zahtevka glede oblike vračanja premoženja ne more več spreminjati. Zato je v tem primeru bil izpolnjen pogoj za uporabo instituta "ne bis in idem", ki prepoveduje ponavljanje postopka v isti zadevi.

Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje pritožbo, ker meni, da ni zakonita. Z denacionalizacijsko odločbo z dne 24.9.1997 je bilo odločeno o nemožnosti vračila v naravi. Glede na določbo 2. člena ZDen bi bilo treba uporabiti drugo obliko denacionalizacije. Načelo "ne bis in idem" ne pride v poštev. Upravni organ je izdal delno odločbo, s katero je bilo odločeno samo o zahtevku za vračilo v naravi. Izdati bi moral dopolnilo odločbo in odločiti o odškodnini, ne glede na zahtevek oziroma spremembo zahtevka. Uporaba 129. člena ZUP ne more biti pravno relevantna. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožnikov ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavava kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Ker je bila v upravnem postopku sprejeta postopkovna odločitev (zavrženje tožnikove zahteve za izdajo dopolnilne odločbe iz razloga, da je bilo o zahtevi za denacionalizacijo iste nepremičnine že pravnomočno odločeno) in materialno pravo pri odločanju ni bilo uporabljeno, revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tudi ni mogoče preizkusiti.

Revizija tudi ne navaja, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu in za katero kršitev naj bi šlo. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbi tožnika pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 59. člena ZUS in je tožbo zoper odločbo tožene stranke kot neutemeljeno pravilno zavrnilo.

Revizijski ugovor, da bi moral upravni organ prve stopnje izdati dopolnilo odločbo in o denacionalizaciji nepremičnine parc. št. 105 odločiti v obliki odškodnine, na drugačno odločitev ne more vplivati. Tudi po presoji revizijskega sodišča tožnik po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila njegova zahteva za denacionalizacijo navedene nepremičnine v naravi zavrnjena, ne more več zahtevati denacionalizacije v obliki odškodnine.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.