Jedro

Neizvajanje posebnega ugotovitvenega upravnega postopka ne more iti v tožnikovo škodo, saj tožena stranka v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni popolno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z okoliščino o dejanskem trajanju tožnikove izvenzakonske skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6.3.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo, da se mu naj dodeli brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila predujma za izvedenca medicinske stroke.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožena stranka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP), ker ima kot samska oseba, ki sama živi v svojem gospodinjstvu, previsoke dohodke oziroma dohodke, ki presegajo cenzus iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in 50/2004). Ta cenzus namreč trenutno znaša 122.600,00 SIT bruto, tožnik pa ima bruto mesečni dohodek 124.749,18 SIT. Tožena stranka tožniku ni priznala življenjske oziroma družinske skupnosti z izvenzakonsko partnerko A.R. in njeno hčerko E.D.-R. iz razloga, ker bi naj tožnik v tej skupnosti sicer živel, vendar manj kot eno leto. Kot dokaz za to ugotovitev tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja najemno pogodbo za stanovanje, iz katere je razvidno, da so tožnik, A.R. ter E.D.-R. najeli stanovanje od dne 20.5.2005 dalje, torej v njem prebivajo (skupaj) manj kot eno leto. Ker torej izvenzakonska skupnost traja manj kot eno leto, je treba tožnika v smislu določb 23. člena ZBPP obravnavati kot samsko osebo. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožena stranka v zvezi s trajanjem izvenzakonske skupnosti (obstoj katere sicer v izpodbijani odločbi priznava) ni vodila kakega posebnega ugotovitvenega postopka v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002 in 73/2004), ampak je zgolj na podlagi najemne pogodbe za stanovanje presodila, koliko časa tožnik živi v izvenzakonski skupnosti. Ker tožnik glede tega v upravnem postopku ni bil zaslišan in soočen s to ugotovitvijo tožene stranke, po mnenju sodišča prve stopnje sploh ni mogel postaviti relevantnih ugovorov, ki jih postavlja sedaj v tožbi, ko navaja, da živi v izvenzakonski skupnosti že dalj časa (več kot eno leto), vendar na različnih naslovih. Neizvajanje posebnega ugotovitvenega postopka, ki je bil po določbah 145. in ostalih členov ZUP v povezavi z nekaterimi temeljnimi načeli ZUP (načelo zakonitosti, varstva pravic strank, materialne resnice, zaslišanje stranke itd.) obvezen, ne more iti v tožnikovo škodo in zato sedaj sodišče prve stopnje tožbenih ugovorov ne more obravnavati kot nedovoljeno tožbeno novost. Ker torej tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni popolno ugotovila dejanskega stanja zadeve v zvezi z okoliščino, na katero je oprla svojo odločitev (dejansko trajanje tožnikove izvenzakonske skupnosti), je tožba utemeljena. Tožena stranka bi namreč po mnenju sodišča prve stopnje morala potem, ko je podvomila o trajanju tožnikove izvenzakonske skupnosti, v postopku tožnika soočiti s to svojo ugotovitvijo in mu omogočiti, da se o njej izreče in predloži nasprotne dokaze, potem pa na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka presoditi dejansko stanje zadeve glede tožnikovega življenja v izvenzakonski skupnosti. Po mnenju sodišča prve stopnje je prav mogoče (glede na dokumentacijo celo verjetno), da so nepopolne ugotovitve Centra za socialno delo (CSD) v zvezi s skupnim gospodinjstvom A.R. in E.D.-R. Obravnavana odločba CSD z dne 30.1.2006 torej lahko pomeni enega izmed dokazov v postopku presoje tožnikove navedbe, da že dalj časa (več kot eno leto) živi v izvenzakonski skupnosti, edini dokaz pa, ob drugačnih tožnikovih navedbah, ne more biti. Upoštevaje vse navedeno, je torej sodišče prve stopnje tožnikovi tožbi ugodilo, ker so relevantna dejstva glede tožnikovega življenja v izvenzakonski skupnosti nepopolno ugotovljena in jih bo treba popolno in pravilno ugotoviti v ponovljenem postopku.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: Iz listin, ki jih je predložil tožnik kot prosilec sam, je lahko povzela, da v konkretnem primeru res nista tožnik in njegova partnerka živela skupaj najmanj eno leto, kot se to zahteva po 23. členu ZBPP in zato tudi ni vodila posebnega ugotovitvenega postopka, ampak je na podlagi teh listin sklepala, da partnerko A.R. in njeno hčerko še ni šteti za družinskega člana tožnika, ampak samega tožnika po 23. členu ZBPP le kot samsko osebo. Sploh pa je na podlagi navedenih listin ugotoviti, da po njenem mnenju tožnik in njegova partnerka izrabljata institut izvenzakonske skupnosti, saj izvenzakonsko skupnost prijavljata tam, kjer bi lahko imela od tega korist (prošnja za brezplačno pravno pomoč), na CSD pa tega nista storila, saj potem A.R. in njena hčerka ne bi bili več upravičeni do denarne socialne pomoči, kot je že obrazložila v odgovoru na tožbo, saj bi ju moral preživljati tožnik. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo tudi, da je njeno sklicevanje na odločbo CSD neutemeljeno, češ da se ne nanaša na tožnika osebno, ampak na tožnikovo partnerko in njeno hčerko. S sklicevanjem tožnika na izvenzakonsko skupnost, se tako odločba CSD vsekakor nanaša tudi nanj in jo je v postopku vsekakor upoštevati, saj v skladu s 23. členom ZBPP za družinske člane po tem zakonu šteje zakonec oziroma oseba, ki živi s prosilcem najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Meni tudi, da je tožnikova navedba v tožbi, da je živel z izvenzakonsko partnerko že precej dolgo, vendar zaradi sporov z njegovo mamo in večkratnega preseljevanja niso utegnili spreminjati naslova, novota, ki je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj je to tožnik navajal šele v tožbi, potem, ko je tožena stranka njegovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnila, čeprav bi jo lahko navedel že v prošnji, sploh pa v dokaz svojih navedb ni predložil nobene druge listine oziroma dokaza. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo zavrne.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča neizvajanje posebnega ugotovitvenega postopka (145. in ostali členi ZUP, v povezavi z nekaterimi temeljnimi načeli ZUP) ne more iti v tožnikovo škodo in zato sodišče prve stopnje tožbenih ugovorov ni moglo obravnavati kot nedovoljeno tožbeno novoto. Tudi pritožbeno sodišče meni, ker tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (z dne 6.3.2006) ni popolno ugotovila dejanskega stanja zadeve v zvezi z okoliščino, na katero je oprla svojo odločitev (dejansko trajanje tožnikove izvenzakonske skupnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče prve stopnje ima prav, ko meni, da bi morala tožena stranka, potem, ko je podvomila o trajanju tožnikove izvenzakonske skupnosti, v postopku tožnika soočiti s to svojo ugotovitvijo in mu omogočiti, da se o njej izreče in predloži nasprotne dokaze, potem pa na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka presoditi dejansko stanje zadeve glede tožnikovega življenja v izvenzakonski skupnosti. Tudi pritožbeno sodišče meni, da odločba CSD z dne 30.1.2006 lahko pomeni enega izmed dokazov v postopku presoje tožnikove navedbe, da že dalj časa (več kot eno leto) živi v izvenzakonski skupnosti, edini dokaz, pa ob drugačnih tožnikovih navedbah, ne more biti. Navedeno odločbo oziroma ugotovitev CSD je namreč tožena stranka v odgovoru na tožbo in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uporabila kot dodaten oziroma odločilen dokaz za svojo presojo. Vendar, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, je takšna ugotovitev (da bi naj A.R. in E.D.-R. sami živeli v svojem gospodinjstvu) celo v nasprotju s presojo tožene stranke same v izpodbijani odločbi, ko priznava, da tožnik vendarle živi v izvenzakonski skupnosti z navedenima osebama, vendar šele od dne sklenitve najemne pogodbe, torej od 20.5.2005, torej manj kot eno leto.

Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.