Jedro

Splošna načela pravnega reda v državi, temelječa na spoznanjih pravne vede, ne dovoljujejo veljavnosti pravnih aktov, ki nasprotujejo kogentnim zakonskim določbam. Med te pa spadajo zakonske določbe, ki prepovedujejo oškodovanje družbene lastnine. Pod predpostavko, da je z izpodbijanimi akti res prišlo do oškodovanja družbene lastnine, so ti akti nični.

Slovenski pravni red določa kot varuha družbene lastnine za čas, dokler ta v postopku lastninjenja ne dobi konkretnega lastnika, družbenega pravobranilca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklepanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala s tožbo: 1./ ugotovitev ničnosti vseh sklepov, sprejetih na skupščini tožene stranke dne 3.11.1999, 2./ ugotovitev ničnosti sklepa o spremembah in dopolnitvah statuta tožene stranke, sprejetega na skupščini tožene stranke dne 20.2.2001 in 3./ ugotovitev, da neveljavna odločitev uprave tožene stranke o povišanju osnovnega kapitala za 896.400.000,00 SIT z izdajo 1800 navadnih imenskih delnic z nominalno vrednostjo 498.000,00 SIT za delnico ne ustvarja pravnih učinkov. V zvezi z odločanjem na skupščini tožene stranke dne 20.2.2001 in odločitvijo uprave o povišanju osnovnega kapitala je tožeča stranka postavila še dva podrejena tožbena zahtevka. Oba tožnika utemeljujeta svojo aktivno legitimacijo na trditvah, da je z izpodbijanimi akti prišlo do oškodovanja družbene lastnine. To bo učinkovalo proti prvi tožnici zaradi tega, ker bo na podlagi izvedenega lastninjenja tudi sama postala delničar tožene stranke, drugi tožnik pa je sploh pristojen ustrezno ukrepati zaradi varovanja družbene lastnine.

Sodišči prve in druge stopnje sta obema tožnikoma odrekli aktivno legitimacijo. Sodišče prve stopnje je njun tožbeni zahtevek zato zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo njuno pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata tožnika z revizijo. V njej uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Utemeljenost revizije temelji revizijsko sodišče na predpisih, ki so in kakor so veljali v času nastanka aktov katerih ničnost uveljavlja tožeča stranka. Pri tem tudi ni upoštevalo predpisov, ki morda posegajo v pravne učinke omenjenih aktov, veljati pa so začeli po zaključku glavne obravnave. Na njihovi podlagi namreč ni mogoče ugotavljati (ne)pravilnosti oziroma (ne)zakonitosti odločitve sodišča prve stopnje.

Iz dejanskih ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje sledi, da je v toženi stranki tudi nenominiran družbeni kapital. Tožnika temeljita aktivno legitimacijo v sporu na določbah Zakona o gospodarskih družbah (za ta spor Ur. l. RS, št. 30/93...54/99; v nadaljevanju: ZGD). Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da tožnika po določbah ZGD v sporu nimata aktivne legitimacije. To bi imela samo, če bi bila v času zasedanja skupščin tožene stranke, katerih sklepe izpodbijata, delničarja tožene stranke (drugi odstavek 360. člena ZGD). To pa nista bila.

Obravnavana situacija je izjemna. Zato je ZGD ne ureja. Pojavila se je lahko samo zaradi še ne izvedenega lastninjenja zavarovalnic.

Okoliščina, da je ne ZGD ne kakšen drug predpis ne ureja neposredno, pa ne sme imeti za posledico, da sodišče morebiti prizadeti osebi ne bi nudilo pravnega varstva. Zato je treba poiskati izhod v uporabi drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94...28/2000). Prav na podlagi te zakonske določbe je revizijsko sodišče odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa (primerjaj:

371. člen ZPP).

Tožnika trdita, da je bilo z izpodbijanimi akti oškodovano družbeno premoženje. Utemeljujeta tudi, zakaj imata tožbeno upravičenje.

Splošna načela pravnega reda v državi, temelječa na spoznanjih pravne vede, ne dovoljujejo veljavnosti pravnih aktov, ki nasprotujejo kogentnim zakonskim določbam. Med te pa spadajo zakonske določbe, ki prepovedujejo oškodovanje družbene lastnine. Pod predpostavko, da je z izpodbijanimi akti res prišlo do oškodovanja družbene lastnine, so ti akti nični. To pa so samo v delu, s katerim so neposredno povzročili oškodovanje družbene lastnine. Če je prišlo do oškodovanja družbene lastnine samo posredno, z njihovo nepravilno uporabo (ob njihovi pravilni uporabi pa do tega ne bi prišlo), potem bi bilo možno govoriti samo o ničnosti takšnih dejanj (drugi odstavek 8. člena Zakona o družbenem pravobranilcu - Ur. l. RS, št. 69/95; v nadaljevanju: ZDruP - slednjega upravičuje uveljavljati tudi ničnost dejanj). Zainteresirani osebi, ki lahko po prvem odstavku 109. člena ZOR uveljavljata njihovo ničnost, pa sta oba tožnika.

Iz Ustavnega zakona za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/90 in 4/91) ter iz Odloka o soglasju Skupščine Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/91) izhaja, da je bil Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ št. 17/90 in 82/90) del slovenskega pravnega reda. Po 123. in 123.a členu omenjenega zakona naj bi se nenominirani družbeni kapital v zavarovalnicah transformiral v kapitalske vložke znanih ustanoviteljev in zavarovancev (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča z dne 19.4.2001 št. U-I-117/00-78). Prva tožnica je trdila, da bo na tej podlagi z lastninjenjem tožene stranke tudi ona postala njen delničar. Omenjena podlaga ji tako daje aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti aktov, ki ogrožajo njen delež v kapitalu tožene stranke, ki ga pričakuje z izvedbo lastninjenja.

ZDruP je v 1. alinei drugega odstavka 1. člena določil, da opravlja družbeni pravobranilec v zvezi z varstvom družbene lastnine naloge po pooblastilih, ki jih je imel družbeni pravobranilec samoupravljanja na podlagi (tudi) ZGD. Ta določba, upoštevajoč 21. člen Zakona o zavarovalnicah (Ur. list RS, št. 64/94; v nadaljevanju: ZZav), ki je določal za zavarovalnice subsidiarno uporabo določb ZGD, bi navajala na zaključek, da ima družbeni pravobranilec tudi glede varstva družbenega premoženja v zavarovalnicah tista upravičenja, kot jih ima sicer po določbah ZGD. Toda osloniti se (preko 21. člena ZZav) na določbe ZGD ni mogoče, ker ZGD nima določb o upravičenjih družbenega pravobranilca v zvezi z varstvom družbene lastnine ga sploh ne omenja. Tudi 2. alinee drugega odstavka 1. člena ZDruP zaradi nerazumljivosti ni mogoče uporabiti (po uvodnem stavku drugega odstavka in 2. alinei drugega odstavka 1. člena ZDruP naj bi družbeni pravobranilec samega sebe pooblastil za izvajanje nalog v zvezi z varstvom družbene lastnine). Zato je treba tudi v tej situaciji utemeljiti aktivno legitimacijo družbenega pravobranilca na drugem odstavku 3. člena Zakona o sodiščih. Družbenemu premoženju, ki tvori nenominiran družbeni kapital v zavarovalnicah, namreč ni mogoče odvzeti pravnega varstva, ker (očitno) zaradi majhnega števila zavarovalnic (pet zavarovalnic in ena pozavarovalnica) zakonsko ni urejeno. Slovenski pravni red določa kot varuha družbene lastnine za čas, dokler ta v postopku lastninjenja ne dobi konkretnega lastnika, družbenega pravobranilca. Zato ima aktivno legitimacijo v tem sporu tudi druga tožeča stranka. Ta pa lahko opravlja vsa dejanja, za katera jo upravičuje ZDruP v drugem odstavku 8. člena.

Iz zgoraj navedenega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno odrekli tožečima strankama aktivno legitimacijo. Njun tožbeni zahtevek sta zato zavrnili, ne da bi ugotovili, ali je z akti, glede katerih zahtevata ugotovitev ničnosti, prišlo do oškodovanja družbenega premoženja. Zato je revizijsko sodišče njuni reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker odločitve o tožbenem zahtevku ne bo mogoče utemeljevati na določbah ZGD, vprašanje rokov za vložitev tožbe ne bo pomembno.

Ugotoviti pa bo treba, ali in kateri izpodbijani sklepi skupščin tožene stranke so res imeli za posledico oškodovanje družbenega premoženja. Samo glede teh imata namreč tožeči stranki tožbeno upravičenje, glede ostalih, ki se nanašajo na upravljanje delniške družbe brez posegov v nenominiran družbeni kapital, pa ne (kar bo morda tudi pomembno pri presoji, ali je sklep o spremembi statuta, sprejet na skupščini dne 20.2.2001, posegel v družbeni kapital, ali je bila to samo odločitev uprave o povečanju kapitala, ali pa tudi ta ne).

Ker je revizijsko sodišče ugodilo reviziji že iz zgoraj navedenih razlogov, je potreba po presojanju utemeljenosti ostalih revizijskih razlogov odpadla.

O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo v kladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.