Jedro

Četudi sta policista do obdolženca pristopila šele v trenutku, ko se je ta nahajal izven vozila in hodil po javni površini, ni prav nobenega dvoma o tem, da je tik pred tem vozil motorno vozilo v cestnem prometu. Dejstvo, da sta policista začela postopek zoper obdolženca, ko se je slednji nahajal izven vozila na poti peš domov, za odločitev o predmetni zadevi zato ni bistvenega pomena.

Pravilna izvedba postopka ustavljanja z zvočnimi in svetlobnimi signali lahko vpliva le na presojo odgovornosti za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP, na zakonitost odreditve preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom pa ne more vplivati, saj je za odreditev preizkusa z elektronskim alkotestom bistvena okoliščina, da je policist osebo, ki ji je odredil preizkus alkoholiziranosti, predhodno zaznal kot voznika v cestnem prometu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je izreklo glavno sankcijo – globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 200,00 EUR ter stroške pričnine v znesku 5,04 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločitve o sankcijah (3. in 4. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in smiselno predlaga ustavitev postopka o prekršku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je prebralo listine naštete v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter zaslišalo obdolženca ter priče policista A. A., B. B. in s strani obdolženca predlagane priče C. C. ter D. D., ocenilo obdolženčev zagovor ter izvedene dokaze in ugotovilo, da je obdolžencu dokazano, da je 18. 9. 2021 ob 2.40 uri vozil osebno vozilo znamke Kia, tip Rio, v naselju Z., po ... v smeri naslova C., kjer je bil ustavljen s strani patrulje Policijske postaje ... in je bila izvedena kontrola psihofizičnih sposobnosti, pri kateri je bilo po preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ugotovljeno, da je imel obdolženec v organizmu 0,81 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju odstopanja naprave pomeni, da je obdolženec v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu imel v organizmu najmanj 0,76 mg alkohola v litru izdihanega zraka.

5. Obdolženec tekom postopka ugotovljene stopnje alkoholiziranosti in same oprave preizkusa z elektronskim alkotestom ni problematiziral, saj je v zagovoru celo povedal, da stopnja alkoholiziranosti ni bila sporna. Kot bistveno je izrazil mnenje, da ni bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila, ker je svoje osebno vozilo le „preparkiral“ iz enega parkirnega prostora na drug parkirni prostor, da je torej vozil med bloki in zgolj na razdalji 10 do 20 metrov ter da ga policisti niso ustavljali, temveč pripeljali za njim na parking, ko je bil že izven vozila. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem na podlagi izpovedb policistov ter priče C. C. z gotovostjo dognalo, da je obdolženec vozil na relaciji od naslova ... do naslova ..., ki znaša približno 150 metrov, da je pri tem vozil po mestni ulici ter s tem bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila B kategorije, saj je vozil po prometni površini, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem udeležencem cestnega prometa.

6. Glede na take ugotovitve, ki imajo podlago v izpovedbah zaslišanih prič, kot tudi v samem zagovoru in so tudi prepričljivo obrazložene, so neutemeljene pritožbene navedbe, da kot pešec ni mogel kršiti 105. člena ZPrCP. Četudi sta policista do obdolženca pristopila šele v trenutku, ko se je ta nahajal izven vozila in hodil po javni površini, ni prav nobenega dvoma o tem, da je tik pred tem vozil motorno vozilo v cestnem prometu. Dejstvo, da sta policista začela postopek zoper obdolženca, ko se je slednji nahajal izven vozila na poti peš domov, za odločitev o predmetni zadevi zato ni bistvenega pomena.

7. Prav tako je nerelevantno dejstvo, ali sta policista pri ustavljanju obdolženca poleg svetlobnih signalov uporabila tudi zvočni signal, kot to določata 1. in 3. točka tretjega odstavka 101. člena ZPrCP in da se pred začetkom postopka nista ustno predstavila kot policista ter se izkazala s službeno izkaznico. Glede na to, da je bil prekršek storjen v zgodnjih jutranjih urah v blokovskem naselju, je razumljivo, da policist pri ustavljanju ni uporabil tudi zvočnega signala. Sicer pa pravilna izvedba postopka ustavljanja z zvočnimi in svetlobnimi signali lahko vpliva le na presojo odgovornosti za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP, na zakonitost odreditve preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom pa ne more vplivati, saj je za odreditev preizkusa z elektronskim alkotestom bistvena okoliščina, da je policist osebo, ki ji je odredil preizkus alkoholiziranosti, predhodno zaznal kot voznika v cestnem prometu, o čemer pa v predmetni zadevi ni nobenega dvoma.

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da zgolj predhodna predstavitev policista po 21. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ter predstavitev policista s službeno izkaznico daje podlago za izvajanje policijskih pooblastil, ker s tem osebi v postopku jasno naznani, da gre za uradni policijski postopek. Določbe ZNPPol ne dajejo podlage za tako trditev. Res je sicer, da policist s predstavitvijo in izkazovanjem s službeno izkaznico osebi jasno naznani, da gre za uradni policijski postopek, vendar je to pomembno predvsem v zadevah, ko policisti niso oblečeni v službeno uniformo. V obravnavani zadevi pa sta obdolženca obravnavala policista, ki sta bila oblečena v službeni uniformi, tako da obdolžencu ni moglo ostati neznano, da gre za policiste in da je začet postopek zoper njega.

9. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi obdolženec poskuša omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko trdi, da je zmotna ugotovitev sodišča, da naj bi policista skladno izpovedovala, saj je obdolženčevih trditvah eden izpovedal, da se je obdolženec pripeljal z desne strani, drugi pa, da se je pripeljal z leve strani. Za oceno o (ne)skladnosti izpovedb zaslišanih prič je bistveno ujemanje izpovedb glede bistvenih oziroma odločilnih dejstev. Manjša odstopanja glede posameznih podrobnosti, kot je to, ki ga izpostavlja obdolženec v pritožbi, ne utemeljujejo zaključka o neskladnosti izpovedb prič. Zato s takimi pritožbenimi navedbami obdolženec ne more omajati prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje o skladnosti izpovedb zaslišanih policistov, pri čemer pa je potrebno poudariti, da je izpostavljeno nasprotje med izpovedbama niti ni izkazano, saj sta oba policista skladno izpovedala, da se je obdolženec pripeljal s parkirišča pred T. na naslovu ..., izpovedba glede tega, ali se je pripeljal z njune leve ali desne strani, pa je lahko posledica tudi tega, ali je posamezni policist izpovedoval o položaju obdolženčevega vozila v trenutku, ko sta se pripeljala do bližine naslova ..., ali v trenutku po polkrožnem obračanju, o katerem sta izpovedala oba policista.

10. Ob pravilnih ugotovitvah, da je obdolžencu v celoti dokazano, da je bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila B kategorije in je pri tem imel v času vožnje v organizmu najmanj 0,76 mg alkohola v litru izdihanega zraka, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec za storjeni prekršek tudi odgovoren, saj se je kot voznik motornega vozila gotovo zadeval, da lahko nastane prepovedana posledica tj. prekršek vožnje pod vplivom alkohola, če bo začel voziti v cestnem prometu motorno vozilo po tem, ko je užival alkoholne pijače, a je kljub temu to storil in začel voziti osebni avto, s tem pa privolil v prepovedano posledico tj. storitev prekrška, zaradi česar mu je utemeljeno očitalo, da je prekršek storil z eventualnim naklepom.

11. V okviru preizkusa obdolžencu izrečenih sankcij za storjeni prekršek je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri globe za storjeni prekršek primerno upoštevalo okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja, ko je obdolžencu izreklo globo v najnižjem predpisanem znesku to je 1.200,00 EUR, prav tako pa mu je utemeljeno izreklo stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, kot je predpisana za tovrstni prekršek. Kazenske točke v cestnem prometu je sodišče dolžno izreči v številu, kot so določene z zakonom in nima zakonske podlage za omilitev te stranske sankcije. Zato pritožbene navedbe, da narava obdolženčeve službe ne dopušča, da bi bil brez vozniškega izpita za avtomobil, saj kot samostojni podjetnik in direktor d.o.o. nujno potrebuje vozniško dovoljenje zaradi dela na terenu in zagotavljanja zadostne količine dela za plače treh delavk, s katerimi preživljanju svoje družine, za odločitev o izrečenih sankcijah pravno nerelevantne in ne omogočajo spremembe izpodbijane sodbe glede izrečenih sankcij.

12. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.