Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni uspela dokazati, da naj bi toženec pridobil specifična poslovna znanja o organizaciji mednarodnega prevoza nevarnih snovi, ki ga je izvajala za družbo C. Pritožbeno vztrajanje tožnice, da naj bi toženec takšna znanja pridobil, kljub temu da pri poslu z družbo C. ni neposredno operativno sodeloval, je neutemeljeno. Ker toženec ni bil vključen v vzpostavitev vlakovnega in kamionskega prevoza kemikalij na Madžarsko, niti ni kako drugače sodeloval pri izvedbi posla z družbo C. izven storitev carinjenja, ni mogoče šteti, da je pridobil posebna znanja in izkušnje v zvezi s tem. Možnosti dostopa do elektronske pošte in dokumentacije v zvezi s to družbo, ni mogoče enačiti s pridobitvijo posebnih znanj in usposobljenosti vezanih na izvedbo tovrstnega posla.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je družba A. d. o. o. leta 2022 tožnici prevzela špedicijski posel za družbo C. in družbi D. ter E., ki sta z njo povezani. Ustrezno je presodilo, da prevzema teh poslov ni mogoče pripisati tožencu. Družbe C. utemeljeno ni štelo za poslovno zvezo toženca, saj pri njenem poslu s tožnico ni neposredno operativno sodeloval. Pravilno je presodilo, da tožnica tožencu ni uspela dokazati novačenja njenih strank v korist družbe A. d. o. o. Časovno sovpadanje prevzema posla z družbo C. in prezaposlitve toženca ne zadostuje za presojo, da naj bi slednji izkoristil svojo poslovno zvezo pridobljeno pri delu za tožnico v korist družbe A. d. o. o. Pri odločitvi sodišča prve stopnje je utemeljeno pretehtala ugotovitev, da so predstavniki družbe A. d. o. o. poslovni stik z družbo C. vzpostavili že preden je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožnici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki plačati stroške v višini 560,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je toženec iz naslova kršitve konkurenčne klavzule dolžan tožnici plačati 22.790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo stroškov postopka tožencu v višini 2.549,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (II. in III. točka izreka).

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, je toženec v času zaposlitve pri tožnici pridobil specifična znanja glede izvedbe mednarodnega prevoza nevarnih snovi in poslovne zveze, ki jih izkorišča v delovnem razmerju pri tožnici konkurenčni družbi A. d. o. o. Poleg del s področja carinjenja je pri tožnici opravljal tudi naloge operativne narave, saj je komuniciral s strankami in drugimi deležniki v mednarodnem prometu, pošiljal ponudbe za storitve izven carinjenja, sprejemal naročila in jih tudi obračunaval. To je potrdila priča B. B., čigar izpovedi glede tedenskih kolegijev, številnih strank, za katere je toženec pripravljal ter izvrševal naročila in njegove usposobljenosti za delovno mesto vodje operative sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. Toženec je imel dostop do elektronske pošte in dokumentacije o vseh poslovnih partnerjih tožnice, pri čemer ni pomembno na kakšen način se je s temi informacijami seznanil. Poznal je komercialno ter cenovno politiko tožnice in njeno poslovanje z družbo C., čeprav pri tem poslu ni neposredno operativno sodeloval. S tem ko je tožnik izkoristil svojo poslovno zvezo z družbo C. in družbi A. d. o. o. zagotovil posel s to stranko ter družbama D. in E., je kršil konkurenčno klavzulo. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da tožnica ni uspela dokazati konkretnega izkoriščanja tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj in zvez s strani toženca. V sodni praksi za kršitev konkurenčne klavzule zadostuje že abstraktna možnost izkoriščanja znanj in poslovnih zvez. To izhaja tudi iz ubeseditve dogovorjene konkurenčne klavzule, ki je sodišče prve stopnje pri presoji neutemeljeno ni upoštevalo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, oziroma podredno, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Izpostavlja, da je toženec v okviru zaposlitve pri tožnici primarno opravljal delo s področja carinjenja, s čimer je pridobil le splošno dostopna znanja, ki niso varovana s konkurenčno klavzulo. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica ni uspela dokazati, da naj bi toženec poslovne zveze iz delovnega razmerja pri tožnici posredoval družbi A. d. o. o. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, tožnica pa jih v pritožbi ne konkretizira. Dejstva je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Toženec je bil pri tožnici zaposlen od 26. 10. 2015 dalje, najprej na delovnem mestu logist I, od 1. 6. 2016 dalje pa na delovnem mestu carinski deklarant. Delovno razmerje pri tožnici mu je prenehalo 17. 3. 2022 na podlagi njegove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2021, ki je v 13. členu vsebovala konkurenčno klavzulo. 17. 4. 2022 se je kot vodja operative zaposlil pri družbi A. d. o. o. Tožnica je zaradi njegovega dela pri tej družbi iz naslova kršitve konkurenčne klavzule zahtevala plačilo pogodbene kazni v znesku 22.790,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku skladno s 40. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) ugotavljalo, ali je toženec pri delu za tožnico pridobil tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki so varovana s konkurenčno klavzulo. Pri presoji je ustrezno upoštevalo vsebino konkurenčne klavzule, s katero sta se stranki dogovorili, da toženec še 24 mesecev po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s tožnico brez njenega soglasja ne sme ustanoviti družbe ali začeti z opravljanjem samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo opravlja tožnica; skleniti pogodbo o zaposlitvi ali katerokoli drugo pogodbo civilnega prava z družbo ali samostojnim podjetnikom, ki opravlja konkurenčno dejavnost; kakorkoli drugače konkurenčno ravnati zoper tožnico, če bi pri tem delu lahko izkoriščal tehnična ali poslovna znanja oziroma poslovne zveze, ki jih je pridobil v času trajanja delovnega razmerja pri tožnici. Izrecno sta se dogovorili še, da je tožencu prepovedano v prihodnosti sklepanje poslov s strankami tožnice in njihovo posredno ali neposredno nagovarjanje k temu.

8. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za razlago, da naj bi za kršitev konkurenčne klavzule zadoščala že sama abstraktna možnost izkoriščanja tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj in zvez pri konkurentu. Sodišče prve stopnje je pri presoji ustrezno tehtalo interes delodajalca preprečiti nelojalno konkurenco delavca na eni strani in interes delavca, da poslovno deluje na drugi. Ker je delavčev interes s konkurenčno klavzulo dopustno omejiti zgolj toliko, kot je to potrebno za zaščito delodajalčevega interesa, je pravilno štelo, da zaposlitev toženca pri tožnici konkurenčni družbi sama po sebi ne predstavlja kršitve. Izkoriščanje znanj in zvez, ki so zaščitena s konkurenčno klavzulo, mora biti konkretno in dokazano, saj hipotetična dejavnost, ki je toženec dejansko ne opravlja, za tožnico ni konkurenčna.

9. Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno sklicevanje tožnice na dikcijo konkurenčne klavzule, ki naj bi z besedno zvezo 'lahko izkoriščal' podpirala njeno razlago. Tudi po jezikovni razlagi konkurenčne klavzule je kršitev pogojena z dejanskim ravnanjem v nasprotju s prepovedjo konkurence. Ne drži, da je razlaga, za katero se zavzema tožnica, uveljavljena v sodni praksi. Drugače kot navaja tožnica v pritožbi, iz razveljavitvenega sklepa VDSS Pdp 147/2012 izhaja napotilo k razjasnitvi vprašanja kršitve konkurenčne klavzule v ponovljenem postopku z ugotavljanjem, ali je do prepovedanega konkurenčnega delovanja dejansko prišlo. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica nosi breme dokazovanja, da je toženec v delovnem razmerju pridobil tehnična, proizvodna ali poslovna znanja ter zveze in da jih je tudi izkoristil pri delu za družbo A. d. o. o., je skladno z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 173/2017. Iz tega sklepa izhaja, da mora tožnica, ki zahteva plačilo pogodbene kazni, navesti dejstva in predlagati dokaze v zvezi z obstojem konkurenčne klavzule kot tudi v zvezi z obstojem njene kršitve.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec pri delu za tožnico pridobil zgolj splošno znanje, ki ne more biti zaščiteno s konkurenčno klavzulo. Z delom carinskega deklaranta, ki je obsegalo predvsem izvajanje storitev carinjenja, je pridobil znanja in izkušnje, ki bi se jih lahko priučil tudi pri katerem koli drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo. Čeprav je izjemoma, v primeru potreb delovnega procesa, predvsem zaradi nadomeščanja odsotnega sodelavca ali povpraševanja strank med izvajanjem carinjenja, opravljal tudi naloge s področja operative oziroma komerciale, to ni bilo njegovo primarno delo. Ker si delavec znanje in zveze praviloma pridobi na svojem delovnem področju, je pri presoji omejitve njegovega delovanja po prenehanju delovnega razmerja treba upoštevati predvsem to področje.1

11. Sodišče prve stopnje je pomen toženčevega primarnega dela pravilno vrednotilo v razmerju do drugih storitev, ki jih je tožnica ponujala svojim strankam in jih je občasno izvajal toženec. Pri tem je v 17. točki obrazložitve sodbe vzelo na znanje navedbe priče B. B., čigar izpoved tudi po oceni pritožbenega sodišča ne potrjuje navedb tožnice, da naj bi toženec pri opravljanju nalog vezanih na širšo organizacijo prevoza, pridobival specifična znanja glede izvedbe mednarodnega prometa ali njenih cenovnih in komercialnih politik. Pojasnila priče o tedenskih kolegijih, delu s strankami in sposobnosti toženca za operativno vodenje poslov potrjujejo kvečjemu njegovo splošno seznanjenost z delovnim procesom pri tožnici.

12. Na drugačno presojo ne more vplivati ugotovitev, da je imel toženec dostop do skupne elektronske pošte in poslovne dokumentacije. Četudi je imel vpogled v ponudbe, ki so jih drugi zaposleni pošiljali poslovnim partnerjem tožnice, je bistveno, da v okviru svojih delovnih nalog ni bil odgovoren za pridobivanje poslov niti za izvrševanje in obračunavanje storitev izven carinjenja. Ker je zgolj izjemoma sprejemal in izvrševal naročila izven področja carinjenja, ni mogoče šteti, da je bil vključen v oblikovanje komercialne in cenovne politike tožnice. Njegove izkušnje zato predstavljajo okvirno seznanjenost s poslovanjem tožnice, ki nima narave posebnega poslovnega znanja zaščitenega s konkurenčno klavzulo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni uspela dokazati, da naj bi toženec pridobil specifična poslovna znanja o organizaciji mednarodnega prevoza nevarnih snovi, ki ga je izvajala za družbo C. Pritožbeno vztrajanje tožnice, da naj bi toženec takšna znanja pridobil, kljub temu da pri poslu z družbo C. ni neposredno operativno sodeloval, je neutemeljeno. Ker toženec ni bil vključen v vzpostavitev vlakovnega in kamionskega prevoza kemikalij na Madžarsko, niti ni kako drugače sodeloval pri izvedbi posla z družbo C. izven storitev carinjenja, ni mogoče šteti, da je pridobil posebna znanja in izkušnje v zvezi s tem. Možnosti dostopa do elektronske pošte in dokumentacije v zvezi s to družbo, ni mogoče enačiti s pridobitvijo posebnih znanj in usposobljenosti vezanih na izvedbo tovrstnega posla.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je družba A. d. o. o. leta 2022 tožnici prevzela špedicijski posel za družbo C. in družbi D. ter E., ki sta z njo povezani. Ustrezno je presodilo, da prevzema teh poslov ni mogoče pripisati tožencu. Družbe C. utemeljeno ni štelo za poslovno zvezo toženca, saj pri njenem poslu s tožnico ni neposredno operativno sodeloval. Pravilno je presodilo, da tožnica tožencu ni uspela dokazati novačenja njenih strank v korist družbe A. d. o. o. Časovno sovpadanje prevzema posla z družbo C. in prezaposlitve toženca ne zadostuje za presojo, da naj bi slednji izkoristil svojo poslovno zvezo pridobljeno pri delu za tožnico v korist družbe A. d. o. o. Pri odločitvi sodišča prve stopnje je utemeljeno pretehtala ugotovitev, da so predstavniki družbe A. d. o. o. poslovni stik z družbo C. vzpostavili že preden je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožnici.

15. Iz navedenega izhaja, da tožnica ni uspela dokazati, da naj bi toženec z delom pri družbi A. d. o. o. kršil konkurenčno klavzulo, zato je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni iz tega naslova utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pa krije sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znaša 560,00 EUR. Navedeni znesek mu je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Šenčur Peček, D., 2016. _Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem_. Ljubljana: GV založba, str. 233.