Jedro

Ne glede na to, da postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izveden po vrstnem redu, kot je določen v členih 83 - 87 ZDR, v tej fazi postopka verjetnost terjatve še ni izkazana. Odločitev tožene stranke tudi ob upoštevanju mnenja sindikata (ki je odpovedi nasprotoval) verjetno ne bi bila drugačna, saj tožena stranka na mnenje sindikata ni vezana. Sodišče bo v nadaljevanju postopka v skladu z določbami ZPP ugotavljalo tudi, ali je bila odpoved podana v roku, določenem v 2. odst. 110. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, po kateri se zadrži izvrševanje odločbe tožene stranke z dne 7.1.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu pevke v opernem zboru ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz dela in po delu ter ji izplačati zapadla nadomestila plače in regresa za letni dopust z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec, vse do pravnomočne odločitve v tem individualnem delovnem sporu, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe kakršno predlaga tožnica.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da samo izda oz. dovoli predlagano začasno odredbo oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, saj je odločitev tožene stranke samovoljna in nezakonita. Pismo poslano ministrici za kulturo je bilo zapisano dne 24.5.2002, tožena stranka pa se naj bi z vsebino pisma seznanila 23.12.2002. Sodišče bi moralo že po samem zakonu (19. člen ZDSS) po uradni dolžnosti izdati začasno odredbo, saj iz dokazov v spisu nesporno izhaja, da je šlo za samovoljo tožene stranke. Tožnici ni bila dana možnost zagovora, direktor tožene stranke pa je izvedel postopek mimo zakonskih predpisov in tudi ni upošteval nasprotovanja sindikata. Zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je ostala brez zaposlitve in v celoti brez sredstev za preživljanje. Sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih moralo izvesti, ker je sledilo le navedbam tožene stranke. Osporava navedbi tožene stranke, da ni operna solistka, temveč pevka v opernem zboru. Dejstvo je, da je solo pevka instrumentalist po svoji osnovni izobrazbi, ta izobrazba pa je pogoj za zasedbo delovnega mesta zborist. Neutemeljene in pavšalne so navedbe tožene stranke, da je ravnanje tožnice povzročilo v kolektivu napetost in razdor, v ožji in širši javnosti pa veliko moralno škodo toženi stranki. Tožnica je prejela dopolnitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe po izdaji sklepa o zavrnitvi predloga, zato ni imela možnosti, da se na navedbe, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, izjasni. Sodišče bi moralo pred sprejemom svoje odločitve zaslišati stranko in pravilno izvesti vse predlagane dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno zavrnilo in da v postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. V navedeni določbi zakona so torej podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na predlog stranke pa izda sodišče začasno odredbo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98, 75/2002). V primeru izpodbijanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (bodisi redne ali izredne) in drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi v individualnih delovnih sporih, gre za sodno uveljavljanje nedenarnih dajatev, zato mora sodišče pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe izhajati iz 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev. Predpogoj za začasno odredbo je glede na naravo začasnih odredb, kot sredstvo zavarovanja verjetno izkazana terjatev (če izkaže upnik za verjetno, da terjate obstoji ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala). To pomeni, da izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik poleg obstoja verjetnosti terjatve izkaže vsaj še enega od nadaljnjih alternativno določenih pogojev, predpisanih v 2. odst. istega člena. To so: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za utemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, zato je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Ne glede na navedeno pa je tudi ugotovilo, da niso izpolnjeni tudi drugi pogoji iz 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče tudi po vpogledu v pismo z dne 24.5.2002, ki je bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne ugotavlja, da je verjetnost terjatve izkazana. Ne glede na to, da postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je določen v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/2002 - Ur. l. RS, št. 42/2002) v členih 83 do 87, ni bil izveden po vrstnem redu, kot je določen v zakonu, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo že ob odločanju o predlogu za začasno odredbo z dne 31.1.2003, pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja, da v tej fazi postopka ni mogoče ugotoviti, da je verjetnost terjatve izkazana. Ne glede na nasprotovanje sindikata odločitev tožene stranke, tudi ob upoštevanju mnenja sindikata ne bi bila drugačna, saj na mnenje sindikata ni vezana. Glede ugovora ali je tožena stranka izvedla postopek v roku, določenem v 2. odst. 110. člena ZDR/2002, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bo sodišče v nadaljevanju postopka v skladu z določbami ZPP ugotavljalo ali je bila odpoved podana v skladu z določbo 2. odst. 110. člena ZOR/2002. Glede na določbo 7. člena ZPP pa morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe ugotavlja, da tudi v primeru, če bi bile pritožbene navedbe utemeljene, sodišče ni smelo odločiti drugače. Tožnica je namreč predlagala izdajo začasne odredbe za zadržanje izvrševanje odločbe tožene stranke z dne 7.1.2003 in priznanje pravic iz dela vključno z nadomestili plače in ostalih prejemkov, takšna začasna odredba pa je v konkretni zadevi sploh ne pride v poštev. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, odpoved pa velja od 4.3.2003. To pomeni, da se je delovnopravni položaj tožnice že spremenil in da ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Potem, ko so že nastopili učinki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zadržanje take odpovedi ni več mogoče. Začasna odredba z vsebino, kot jo je predlagala tožnica, torej ne pride v poštev kot sredstvo za zavarovanje nedenarne terjatve. Zato je že iz navedenega razloga odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa nerelevantne.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.