Jedro

Sodišče je dolžno ugoditi dokaznim predlogom obdolženca, ki naj bi po njegovih sklepčnih navedbah potrdili oziroma zanikali obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava. Eno takih dejstev je tudi obdolženčeva prištevnost. S sklicevanjem pred sodiščem prve stopnje na alkoholemijo, ki je niso v ničemer pobliže opredelili, in s trditvijo v pritožbi, da so vse priče, oškodovanec in obsojenec zatrjevali, da je bil slednji vinjen, pri čemer pa niso navedli konkretnih navedb v teh izpovedbah, ki bi take trditve potrjevali, zagovorniki niso uspeli vzpostaviti tiste potrebne stopnje suma v obsojenčevo prištevnost, ki bi narekovala odreditev psihiatričnega pregleda obsojenca.

Sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi ni vezano na predloge višjega državnega tožilca, zato z njegovimi navedbami ni dolžno polemizirati in nanje odgovarjati, kaj šele, da bi bile te za pritožbeno sodišče zavezujoče.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 26.11.2002 obsojenega M.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen šestih mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki zaradi "bistvene kršitve postopka" vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Navajajo, da je prvostopenjsko sodišče v nasprotju z 29. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave), čeprav so bili podani pogoji iz 1. odstavka 265. člena ZKP, zavrnilo dokazni predlog obrambe za odreditev psihiatričnega pregleda obsojenca. Poudarjajo, da mora sodišče dokazni predlog obrambe sprejeti, kakor hitro je izkazano, da bi tak dokaz lahko pomenil, da bi prvostopenjsko sodišče zaradi domnevne nedolžnosti izdalo oprostilno sodbo. Zahteva opozarja, da je tudi iz predloga višjega državnega tožilca razvidno stališče, da izvedeni dokazi utemeljujejo sum, da je bila pri obsojencu v času "domnevne" storitve kaznivega dejanja prištevnost zaradi zaužitega alkohola zmanjšana in da bi zato prvostopenjsko sodišče dokaznemu predlogu obrambe za odreditev izvedenca psihiatrične stroke moralo ugoditi. Vložniki tudi navajajo, da je sodišče prve stopnje izdalo obsodilno sodbo na podlagi nasprotujočih si dokazov, drugostopenjsko sodišče pa je tako nezakonito in nepravilno odločbo "toleriralo". Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva ni utemeljena.

Po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka. Pri tem upošteva ali dokazni predlog ustreza naslednjim merilom: a) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; b) da mora stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in c) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Verjetnost o dokaznem predlogu stranke je pravzaprav verjetnost o obstoju ali neobstoju določenih pomembnih konkretnih dejstev, zato ni mogoče predpisovati abstraktnih pravil o tem, kakšna mora biti ta verjetnost, da bi zavezovala sodišče k sprejemu dokaznega predloga. To je stvar vestne, specifične in konkretne dokazne ocene sodečega sodišča (odločba Ustavnega sodišča z dne 8.6.1995, opr. št. Up 34/93).

Sodišče je torej dolžno ugoditi dokaznim predlogom obdolženca, ki naj bi po njegovih sklepčnih navedbah potrdili oziroma zanikali obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava. Eno takih dejstev je tudi obdolženčeva prištevnost. Glede tega elementa kazenske odgovornosti ZKP vzpostavlja domnevo prištevnosti in v 1. odstavku 265. člena ZKP določa stopnjo verjetnosti, ki jo mora vzpostaviti obdolženec oziroma obramba, če želi doseči odreditev psihiatričnega pregleda. Po 1. odstavku navedene zakonske določbe se tak pregled odredi, če nastane sum, da je zaradi katerega od stanj, naštetih v 1. odstavku 16. člena KZ, prištevnost izključena ali zmanjšana. Sum pa je ena od najnižjih stopenj verjetnosti oziroma dvoma, ki ga morajo v dokaznem predlogu ponujene okoliščine vzbuditi pri sodišču (odločba Ustavnega sodišča z dne 8.6.1995, opr. št. 13/94).

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.S., je na glavni obravnavi 1.10.2002 sodišču predlagal, da v dokaznem postopku zasliši izvedenca psihiatrične stroke in naj glede na zatrjevano alkoholemijo ugotovi obsojenčevo sposobnost razumevanja in obvladovanja. Sodišče je o tem dokaznem predlogu odločilo, ko ga je zagovornik na glavni obravnavi dne 26.11.2002 ponovil tako, da ga je s sklepom zavrnilo. V sodbi je svojo odločitev utemeljilo z navedbami, da dejstvo, da je obsojenec oškodovanca M.P. pred lokalom počakal in razlog za tako njegovo ravnanje, kot ga je opisala priča F.K. (da je obsojenec oškodovancu v lokalu dejal, da tam noče nič z njim imeti, ker je preveč prič in da ga bo počakal pred lokalom in ga razbil), senatu ne vzbuja nobenega utemeljenega dvoma, da bi bile obsojenčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja zaradi popitega alkohola zmanjšane.

Obsojenčevi zagovorniki so v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavljali kršitev pravic obrambe, ki da jo je storilo prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga. Tako stališče pa so utemeljevali z navedbo, da se je v dokaznem postopku izkazalo (zaslišanje vseh prič, obdolženca in oškodovanca), da je bil obsojenec pod vplivom alkohola, kar vzbuja sum v obsojenčevo prištevnost v času storitve kaznivega dejanja.

Višje sodišče je take pritožbene navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da je obsojenec v zagovoru dne 1.10.2002 sicer izpovedal, da je (tega dne) popil pet steklenic piva in morda dvakrat po 0,3 dcl J„germeistra, da pa taka količina popitega alkohola sama na sebi še ne pomeni okoliščine, ki bi lahko vzbujala sum v obsojenčevo prištevnost. Poudarilo je tudi, da nobenih drugih konkretnih trditev, ki bi lahko kazale na možnost, da so bile v času storitve kaznivega dejanja njegove sposobnosti razumevanja svojega dejanja in obvladovanja lastnega ravnanja zaradi popitega alkohola kakorkoli zmanjšane, obsojenec ni postavil. Sklicevalo se je tudi na ugotovitve v prvostopenjski sodbi, da je obsojenec pred lokalom načrtno in premišljeno čakal na oškodovanca, s katerim se je sprl, da z njim tam obračuna, ker je bilo v lokalu preveč prič. Ocenilo je, da se pred prvostopenjskim sodiščem ni pokazala tudi nobena druga okoliščina, ki bi vzbujala kakršenkoli sum v obsojenčevo prištevnost in je zato pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo.

Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana, saj sta sodišči zavrnitev dokaznega predloga razumno utemeljili. S sklicevanjem pred sodiščem prve stopnje na alkoholemijo, ki je niso v ničemer pobliže opredelili, in s trditvijo v pritožbi, da so vse priče, oškodovanec in obsojenec zatrjevali, da je bil slednji vinjen, pri čemer pa niso navedli konkretnih navedb v teh izpovedbah, ki bi take trditve potrjevali, zagovorniki niso uspeli vzpostaviti tudi tiste potrebne stopnje suma v obsojenčevo prištevnost, ki bi narekovala odreditev psihiatričnega pregleda obsojenca. Zatrjevana kršitev 3. alinee 29. člena Ustave in bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 1. odstavkom 265. člena ZKP zato ni podana.

Kolikor pa svoje trditve o kršitvi pravic obrambe zahteva opira na navedbe, da se je po zaslišanju vseh prič, obsojenca in oškodovanca izkazalo, da je bil obsojenec pod vplivom alkohola, ponuja lastno dokazno presojo, ki nima podlage v dejanskih ugotovitvah v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato po vsebini v tem obsegu vložniki uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vložniki ne morejo uspeti niti s sklicevanjem na mnenje višjega državnega tožilca, ki je soglašal z očitki obrambe, da sodišče prve stopnje glede na določbo 1. odstavka 265. člena ZKP ne bi smelo zavrniti predloga obrambe za odreditev psihiatričnega pregleda obsojenca.

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 13.2.2003, opr. št. I Ips 288/2001, s katero je zavrnilo obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, zapisalo, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi ni vezano na predloge višjega državnega tožilca. Njegov predlog glede na zakonske določbe nima lastnosti pritožbe. Zato višje sodišče z navedbami, ki so v takem mnenju vsebovane, ni dolžno polemizirati in nanje odgovarjati, kaj šele, da bi bile te za pritožbeno sodišče zavezujoče. Vložniki tudi navajajo, da je odločitev sodišč prve in druge stopnje v nasprotju s podatki v spisu. Tako stališče utemeljuje z navedbami, da je obramba v pritožbi opozorila na izvedensko mnenje dr. M.W., ki je glede nastanka oškodovančeve poškodbe pravzaprav v celoti pritrdil obsojenčevemu zagovoru, da pa je sodišče druge stopnje s pravno špekulacijo to dejstvo obšlo in se postavilo na stališče, da prvostopenjsko sodišče ni storilo "napake", čeprav izvedeni dokaz govori v prid obsojencu, zato je na podlagi nekaterih drugih dokazov prišlo do pravilne ugotovitve. Po njihovem mnenju je prvostopenjsko sodišče izdalo obsodilno sodbo na podlagi nasprotujočih si dokazov, sodišče druge stopnje pa je tako nepravilno sodbo potrdilo.

Obsojenčevi zagovorniki, ki ne povedo, katero kršitev zakona naj bi na opisani način storilo sodišče, tudi v tem delu po vsebini uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To najbolj nazorno izhaja iz navedbe, da presoje, ki jo je sodišče sprejelo na podlagi nasprotujočih si dokazov, ne sprejemajo. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti, kakor je bilo že pojasnjeno, ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega M.Č., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa, in da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo.