Jedro

Tudi za odškodninske zahtevke za povrnitev premoženjske škode v primeru telesnih poškodb in prizadetega zdravja iz 195. člena ZOR, ko se uveljavlja pretekla in bodoča škoda zaradi trajno povečanih potreb bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje, veljajo določbe o zastaranju terjatev, predvsem določbe 376. člena ZOR.

Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. To je takrat, ko je tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano in dokončno ter ko so znane tožnikove bodoče trajno povečane potrebe, ki bodo glede na normalni tek stvari v bodoče gotovo nastajale.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dne 21.2.1980 rojeni tožnik G. J., nad katerim je sodišče leta 1998 podaljšalo roditeljsko pravico, je bil dne 16.5.1985 hudo poškodovan v prometni nezgodi. Zaradi možganske okvare je v težkem stanju spastične tetraplegije in je 100% invalid v fizičnem in duševnem smislu. V drugi pravdi je uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo. Dne 21.6.1995 je vložil tožbo za povrnitev premoženjske škode zaradi trajno povečanih potreb v smislu 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.098.177 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z utemeljitvijo, da je zaradi poteka zastaranja izpolnitev obveznosti toženih strank prenehala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je zaključek pritožbenega sodišča, da je bil obseg nastale škode znan najkasneje v letu 1988 in da je zahtevek zastaran, v nasprotju z vsebino listin, ki so bile kot dokaz predložene v postopku. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Iz izvedenskih mnenj dr. J. L. in dr. V. S. dejansko izhaja, da nikakor ni bilo že v letu 1988 zaključeno tožnikovo zdravljenje ter ugotovljene poškodbe tožnika kot trajne oziroma dokončne. Sodišči sta izvedensko mnenje oprli zgolj na del izvedenskega mnenja psihiatra dr. L., ki navaja, da so približno dve leti po nezgodi ugotavljali (in ne ugotovili) posledice, kakršne ima tožnik sedaj. Tudi pritožbeno sodišče ni upoštevalo dejstva, ki ga je izvedenec dr. L. navedel na šesti strani izvedenskega mnenja z dne 22.7.1993, in sicer, da naj bi se tožnikovo nevrološko zdravstveno stanje iz leta 1985 nekoliko popravilo in da sedanje stanje lahko smatramo za dokončno. Res je, da so bile leta 1988 ugotovljene posledice poškodb tožnika, vendar le te še niso bile trajne in dokončne. Poleg tega je dr. L. podal izvedensko mnenje samo z vidika psihiatrične stroke oziroma samo glede duševnih posledic poškodbe, ki so bile leta 1988 resda že prisotne in so v podobni meri prisotne že sedaj, med tem ko je bil dr. S. pooblaščen, da izdela izvedensko mnenje glede fizičnih poškodb tožnika. V skladu z zaupano nalogo je na deveti strani izrecno navedel, da je sedaj, po več kot osmih letih, zdravstveno stanje tožnika dokončno ter ni mogoče pričakovati kakršnegakoli spontanega poslabšanja ali izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja. Te dele izvedenskih mnenj sta sodišči očitno prezrli. Pritožbeno sodišče se je po prepričanju tožnika nepravilno opredelilo glede vsebine obeh omenjenih izvedenskih mnenj. Ker sta bili leta 1993 izdelani obe izvedenski mnenji, je, upoštevajoč tudi vsebino izdanih mnenj, moč zaključiti zgolj to, da je bilo zdravljenje tožnika nedvomno končano v letu 1993 in ne v letu 1988, kot to ugotavljata prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče. Že bežen pogled na listinsko dokumentacijo napotuje na logičen ter evidenten zaključek, da je bilo zdravljenje tožnika končano leta 1993 (škoda je bila takrat znana in konsolidirana) ter ne leta 1988. Iz tega sledi, da je začel zastaralni rok za zastaranje odškodninske terjatve po 376. členu ZOR teči leta 1993 in tako tožba, vložena leta 1995, ni prepozno vložena.

Revizija nadalje navaja, da je v skladu s sodno prakso pomembno stališče, da je za zastaranje zahtevka za plačilo odškodnine odločilen čas, ko je prenehalo zdravljenje, razen v primeru, če oškodovanec ni že prej zvedel za trajne posledice svoje poškodbe. V takem primeru, četudi bi bilo sedaj ugotovljeno, da so bile posledice poškodb že v letu 1988 trajne in dokončne, je tožnik tudi po letu 1988 opravil različna zdravljenja v upanju na izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja. Tožnik je bil še dvakrat po letu 1988 napoten na akupunkturološko zdravljenje oziroma rehabilitacijo, kar je jasno razvidno iz obeh omenjenih izvedenskih mnenj, poleg tega pa je nevrološke motnje zdravil tudi ambulantno.

Revizija končno navaja, da je materialna škoda nastajala tudi kasneje, po letu 1988. Stroški so nastajali tudi po vložitvi tožbe in sicer v letu 1998, 1999, 2000 in 2001, kar je razvidno iz listinske dokumentacije. Dne 6.3.1998 sta starša kupila posebno negovalno posteljo za potrebe tožnika. Mesečno so nastali stroški za nakup plenic, dodatnih zdravil in vitaminov. Tožeča stranka je v postopku za vse navedene stroške tožbeni zahtevek tudi ustrezno razširila in zahtevala povrnitev le teh. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je namreč odločilo tako, da je škoda zastarala, še preden je nastala, kar je absolutno nesprejemljivo. V skladu s pravnimi stališči vrhovnega sodišča je potrebno določbe o zastaranju uporabljati tako, da zastaralni roki tečejo od takrat, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Iz navedenega sledi, da tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo materialne škode ni zastaral, saj je bila šele leta 1993 ugotovljena celotna materialna škoda zaradi škodnega dogodka. Leta 1988 tožnik ni mogel vedeti, kakšne materialne stroške bo utrpel, saj je njegovo zdravljenje nesporno še vedno potekalo. Podatki o materialni škodi mu zato niso bili znani in je ni mogel uveljavljati v letu 1988. V odgovoru na revizijo prvi toženec V. J. navaja, da se je za trajne posledice vedelo že daleč pred letom 1993, o čemer ima sodba vse razloge in je zato revizija neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) vročena tudi drugi toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da je bilo po tožnikovi nezgodi dne 16.5.1985 tožnikovo zdravljenje končano leta 1988, ko je bil znan obseg tožnikovih trajnih posledic, saj je bilo zdravstveno stanje stabilizirano in ni bilo pričakovati spontanega poslabšanja ali izboljšanja. Revizija temu zaključku nasprotuje in trdi, da je bilo tožnikovo zdravljenje nedvomno končano v letu 1993. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijska trditev ter številne druge v povzetku revizije navedene trditve tožeče stranke spadajo na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki po 3. odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje. Tožeča stranka namreč trdi, da uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, obrazložitev teh kršitev pa sloni na trditvah, ki obravnavajo dejanska vprašanja, kar je v revizijskem postopku nedopustno.

Zmotno je revizijsko enačenje leta izdelave obeh izvedenskih mnenj (1993) in leta, ko je bilo tožnikovo zdravstveno stanje po nesreči dokončno. Sodišče prve stopnje je napravilo dejanski zaključek, da se je tožnikovo stanje najkasneje leta 1988 stabiliziralo in bilo dokončno. Podlaga za ta zaključek sta bili izvedenski mnenji psihiatra dr. J. L. in travmatologa dr. V. S., pa tudi drugi dokazi, ki so v obeh nižjih sodbah navedeni in iz katerih izhaja končna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, ki jo je sprejelo tudi drugostopenjsko sodišče, o stabilizaciji tožnikovega stanja leta 1988. Nobenega nasprotja ni med to dejansko ugotovitvijo in obema izvedenskima mnenjema, kot trdi revizija. Proučitev obeh izvedenskih mnenj v celoti in v podrobnostih nikakor ne omogoča stališča, ki ga zastopa revizija, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano v letu 1993, torej tisto leto, ko sta bili izdelani obe izvedenski mnenji. Gre zgolj za poskus interpretacije tožeče stranke, ki nima opore v ničemer. Iz izvedenskih mnenj namreč izhaja ugotovitev o možganskih okvarah in posledični spastični tetraplegiji, zaradi česar je tožnik 100% invalid v fizičnem in duševnem smislu. Iz opisa poteka zdravljenja in iz mnenj pa je mogoče ugotoviti, da je tako stanje nastopilo takoj po nezgodi in se je v nadaljnih dveh letih le nebistveno izboljšalo. Tožeča stranka opozarja na šesto stran izvedenskega mnenja dr. L., kjer je navedeno, da se je tožnikovo nevrološko zdravstveno stanje iz leta 1985 nekoliko popravilo in da "sedanje stanje lahko smatramo za dokončno". To velja res za leto 1993, ko je izvedenec izdelal izvedensko mnenje, vendar to ne pomeni, da je bilo tako stanje od leta 1993 dalje. Na deveti strani je namreč dr. L. izrecno zapisal, da so "približno dve leti po nezgodi pri njem ugotavljali posledice, kakršne ima še sedaj, torej trajne in dokončne". To ugotovitev potrjujejo podrobnejši zapisi v izvedenskem mnenju o poteku tožnikovega zdravljenja, iz katerih izhajajo ugotovitve o tožnikovi negibljivosti (razen nekaj gibov s prsti) in ker ne more govoriti o minimalni možnosti sporazumevanja. Izvedenski mnenji torej po prepričanju revizijskega sodišča dajeta ustrezno podlago za ugotovitev, kdaj je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno, stanje stabilizirano in posledice trajne ter dokončne, navedeno pa potrjujejo tudi navedbe tožeče stranke same v drugem postopku (opr. št. 3 P 623/95), kjer je tožeča stranka v tožbi z dne 13.5.1988 navedla, da gre za 100% invalida in da je že tri leta stanje skoraj nespremenjeno. Tudi v obravnavani zadevi je tožeča stranka v tožbi z dne 21.6.1995 sama navedla, da se po skoraj desetih letih od nezgode tožnikovo zdravstveno stanje ni izboljšalo, razen v toliko, da je izven neposredne življenjske nevarnosti. Končno pa tudi v tej pravdni zadevi, ko gre za povrnitev škode zaradi tožnikovih trajno povečanih potreb, tožnik zahteva odškodnino za čas od septembra 1989 dalje, kar pomeni, da mu je škoda takrat nastajala. Dokazna ocena nižjih sodišč ni v nikakršnem nasprotju s katerim od dokazov, je celovita in razumljiva. Sklicevanje revizije na tožnikova kasnejša zdravljenja pa je z vidika kršitve postopka nerelevantno, saj obe zdravljenji z akupunkturo ugotavlja izvedenc dr. J. L. in ju izrecno povzema tudi sodišče prve stopnje skupaj z oceno, da ti zdravljenji nista bili bistvenega pomena za tožnikovo zdravstveno stanje, saj se je to v svojih bistvenih značilnostih ni spremenilo. Opisana okoliščina je kot del dejanskega stanja vključena v dokazno oceno in pomeni revizijsko navajanje te okoliščine nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Revizijsko sodišče torej zaključuje, da uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Odločitev o zastaranju tožnikove terjatve je materialnopravno pravilna. V tej pravdi gre za povrnitev škode zaradi prizadete telesne poškodbe in prizadetega zdravja v smislu 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89). Tožnik je zahteval povračilo stroškov zaradi trajno povečanih potreb, konkretno za prevoze od doma do centra za usposabljanje in varstvo, za vitamine, zdravila, plenice in stroške prehrane v navedenem centru. V prvotni tožbi z dne 21.6.1995 je uveljavljal odškodnino za trajno povečane stroške v enkratnem znesku za preteklo obdobje od leta 1989 dalje, za vnaprej pa v obliki denarne rente. S spremembama tožbe z dne 10.12.1998 in z dne 6.4.2001 je tožnik prejšnji rentni zahtevek spremenil v denarni zahtevek za povrnitev navedene škode za nazaj za celotno obdobje od leta 1989 do marca 2001 ter v rentni zahtevek za čas od 1.4.2001 dalje. Odločitev obeh nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo po zadnji modifikaciji uveljavljanega tožbenega zahtevka za plačilo zneska 1.089.177 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je z zastaranjem prenehala pravica zahtevati izpolnitev navedene obveznosti, je pravilna. Sodišči prve in druge stopnje sta se utemeljeno oprli na določbe 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR o zastaranju odškodninskih terjatev. Kot je bilo že navedeno, je šlo za uveljavljanje pretekle in bodoče premoženjske škode iz 195. člena ZOR, ki jo je mogoče uveljavljati bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje. S kombinacijo obojega je nastopala tudi tožeča stranka. Tudi za tako vrsto škode in za tak način njenega uveljavljanja veljajo določbe o zastaranju, predvsem določbe 376. člena ZOR, ki sta jih uporabili sodišči prve in druge stopnje. Prvostopenjsko sodišče je pri tem utemeljeno opozorilo na načelno stališče skupne seje Zveznega sodišča in republiških ter pokrajinskih vrhovnih sodišč z dne 25. in 26.11.1986, ki je objavljeno v Poročilu VSS 2/86 str. 29, ki je enako stališču prvostopenjskega sodišča in s katerim se revizijsko sodišče strinja. Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnih škod, ker pravočsno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve (3. odstavek 392. člena ZOR).

Triletni subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve prične teči, ko oškodovanec zve za škodo in za povzročitelja (1. odstavek 376. člena ZOR). Objektivni zastaralni rok petih let prične teči, ko škoda nastane (2. odstavek 376. člena ZOR). V obravnavanem primeru sukcesivno nastajajoče trajne škode, nastajajoče zaradi trajno povečanih tožnikovih potreb, je ugotovljeno, da se je najkasneje leta 1988 tožnikovo stanje stabiliziralo kot dokončno. To velja v celoti glede tožnikovih povečanih trajnih potreb (prevozi, vitamini, zdravila, plenice, stroški prehrane), ki predstavljajo na podlagi 195. člena ZOR iztožljivo premoženjsko škodo. Najkasneje leta 1988 je tožniku zaradi večjih potreb začela nastajati škoda, za katero je bilo glede na normalni tek stvari gotovo, da bo nastajala v bodoče trajno, ker bo imel tožnik trajno povečane potrebe. Leta 1988 je bila torej tožniku oziroma glede na njegovo stanje njegovim staršem (kot zakonitim zastopnikom) znana bodoča premoženjska škoda. Takrat je zvedel ali mogel zvedeti za bodočo premoženjsko škodo in njen obseg in jo je mogel uveljavljati, kar pomeni, da je leta 1988 pričel teči zastaralni rok za škodo, ki jo uveljavlja v tem postopku. Hkrati je najkasneje leta 1988 tudi nastala prva premoženjska škoda od ponavljajočih se istovrstnih škod, za katere je tožnik zahteval povračilo. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je leta 1988 pričel teči tudi objektivni zastaralni rok iz 2. odstavka 376. člena ZOR.

Ob vložitvi tožbe leta 1995 je glede na pričetek teka obeh zastaralnih rokov tožbeni zahtevek za prvo odškodninsko terjatev za uveljavljano škodo zastaran, zaradi česar ni prišlo do pretrganja zastaranja, ki bi omogočalo nov tek zastaralnega roka po koncu prejšnjega spora (388. člen v zvezi s 3. odstavkom 392. člena ZOR). Po tem, ko je zastarala prva terjatev, je prenehala pravica zahtevati izpolnitev nadaljnih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev. Revizija zmotno meni, da ni bilo zastaranja kasnejših terjatev, češ da bi škoda zastarala, še preden je nastala. To ne drži povsem, kajti gre za bodočo predvidljivo premoženjsko škodo, za katero je bilo leta 1988 ob stabiliziranju tožnikovega stanja glede na normalni tek stvari gotovo, da bo v bodočnosti stalno nastajala. Za vso obravnavano premoženjsko škodo (nastalo in bodočo) je torej tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik zvedel leta 1988 in takrat je pričel teči zastaralni rok iz 1. odstavka 376. člena ZOR, ki je tudi iztekel pred vložitvijo tožbe. Zato so revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljene.

Pripomniti je še, da so morda izven ponavljajoče vnaprej predvidene škode stroški za posebno negovalno posteljo za tožnika, ki jih je tožeča stranka v znesku 260.000 SIT uveljavljala ob razširitvi tožbe za znesek 276.420 SIT. Z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje pa je bilo odločeno o pritožbi proti prvostopenjski sodbi, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.098.177 SIT z zamudnimi obrestmi. V tej sodbi o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 276.420 SIT z obrestmi, kjer so všteti tudi stroški za negovalno posteljo (listovna št. 36 do 38 in 58 do 61) ni bilo odločeno. Obravnavanje stroškov nakupa negovalne postelje torej ni predmet revizijskega postopka.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da revizijski razlogi niso podani, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti kot neutmeljeno (378. člen ZPP).

Prvi toženec je odgovoril na revizijo in predlagal povrnitev revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da s svojo vlogo ni prispeval k odločitvi in da zato ne gre za potrebne stroške, zaradi česar mora te stroške kriti sam (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).